Korenine

»Še danes me boli, da nisem bila ob njej, ko je umrla«

Biba Jamnik Vidic / Revija Zarja Jana
19. 11. 2021, 20.07
Posodobljeno: 19. 11. 2021, 20.38
Deli članek:

»Draga Vesna, čeprav te nikoli nisem poklicala 'mami', te nosim v srcu in tam boš ostala do mojega zadnjega diha. Rada te imam, zelo! Čutila sem, da ti moram urediti zadnji dom, kjer zdaj končno lahko počivaš v miru. Na plošči je vrtnica, tvoja najljubša cvetlica. Pet cvetov ima, ki simbolizirajo nas, pet tvojih otrok. Upam, da ti je všeč.«

Zarja Jana
Romanje Katarine Tomšič do korenin in nazaj

Letos poleti je Katarina Tomšič, predsednica Humanitarnega kluba posvojencev AS, avtorica prvega spominskega albuma za posvojene otroke, tudi sama posvojenka, svoji biološki materi dokončno uredila grob. Katarinina mama je pred osmimi leti umrla, stara komaj 46 let in pozabljena od vseh, v eni od bolnišnic v Črni gori. Simbolno se je hči poklonila svoji nesojeni materi, ki je bila za večino ljudi nevidna in nepomembna. »Vesna je šolski primer, kako institucije ne bi smele ravnati. Začelo se je, ko jo je njena mama zapustila takoj po rojstvu. Dojenčico Vesno so namestili v 'rejniško družino', tam so v enem prostoru bivali otroci, bilo jih je vsaj deset, v drugem koze. Živela je res v zelo slabih razmerah, v pomanjkanju hrane. Ko je bila stara pet let, so jo premestili v novoodprto sirotišnico, češ da ji bo tam bolje. Vesno, ki je bila kljub težkim razmeram zelo navezana na rejnico, so na silo odvlekli v avtobus in ji razložili, da rejnica sploh ni njena mama.«

In to je bil šele začetek njene kalvarije. Čez nekaj časa so jo spet poslali nazaj k rejnici, od tam pa v dom za otroke v Podgorici in še enkrat nazaj. Ko je bila stara 14 let, se je dokončno zlomila. Kaj se je zgodilo?

V zapiskih, ki jih hranijo na CSD, sem prebrala, da je takrat spet živela pri rejnici. Bila je močno podhranjena, rejnica je otroke, da so lahko preživeli, spodbujala h krajam. Vesno so ujeli, ko je ukradla kolo poni, uro in nekaj denarja. Kljub temu da je nakradene stvari vrnila, ji je sodnik na sodišču za mladoletnike – Vesni niso dodelili niti zagovornika – izrekel kazen, nastanitev v popravnem domu Sivi dom v Kruševcu, najhujšem popravnem domu na območju bivše Jugoslavije. V njem so bili združeni tako mladoletniki z najhujšimi delikti, od morilcev do posiljevalcev, kot oni, ki so v domu pristali, ker so ukradli sendvič.

Kljub temu da se je Vesna v domu izučila za frizerko in šiviljo, je po odpustitvi iz njega pristala na cesti. Kje se je zalomilo?

V dokumentaciji so zapisi, da so iz popravnega doma na njen matični CSD pošiljali priporočila, naj jo ob izpustitvi nekdo pričaka in ji zagotovi namestitev ter ji pomaga najti zaposlitev. Na CSD niso naredili nič od tega. Vesna se je noseča znašla dobesedno na cesti. Iz pisma, ki ga je takrat napisala, se vidi, da me je želela obdržati. »Ker nimam osnovnih pogojev niti zase, kar je vam dobro poznano, Vas prosim, da je moj otrok začasno nameščen v Domu Mladost, dokler ne bom zagotovila osnovnih življenjskih pogojev zase in za hčerko, saj sem trenutno na ulici. Svoje hčerke ne želim dati v posvojitev, saj sem tudi sama odraščala brez staršev.«

Namestili so vas v isto sirotišnico kot njo, ko je bila stara pet let. Usoda vaše mame Vesne bi bila lahko drugačna, če se ji mama ne bi odrekla. Ste kdaj izvedeli, zakaj je to storila?

Morate vedeti, da je življenje v Črni gori še vedno precej drugačno kot v Sloveniji, sploh po vaseh. Moja babica nima niti osnovne šole, odraščala je na eni od planin. Ko se je poročila z mojim dedkom, bi morala sprejeti tudi otroke iz njegovega prejšnjega zakona. Ni jih zmogla, zato sta se razšla. Šla je prosit svoje starše, ali jo vzamejo nazaj. Rekli so ji, da se lahko vrne, vendar brez otrok. Tako je oba otroka, pred mojo mamo je rodila še sina, pustila pri možu. On je sina obdržal, hčerko pa oddal. Ne vem, zakaj babica ni nikoli poiskala stikov z mojo mamo. Je pa z njo navezala stike Vesna, ko je rodila mene. Vendar se babica ni omehčala, zato se je Vesna morala znajti sama.

Vi ste svojo mamo začeli iskati v puberteti. Kako ste jo našli?

Šlo je za dolg proces. Prva, ki je na mojo željo poklicala na center za socialno delo v Črni gori, je bila soseda Ina, pri kateri sem nekaj časa živela, ko sem šla od posvojiteljev, in mi je res veliko pomagala (ker je bila Katarinina posvojitev neuspešna, posvojitelja sta ji namreč postavljala nečloveške pogoje in jo psihično maltretirala, se je pri 14 letih preselila v rejniško družino, op. a.). Zelo intenzivno pa sem se z iskanjem mame začela ukvarjati, ko sem bila že v rejništvu. Rejniki so me pri tem podpirali, za kar sem jim hvaležna. Pri sedemnajstih sem najprej uspela navezati stik z maminim sorodnikom. On pa mi je posredoval kontakt mamine polsestre.

Kako je bilo, ko ste jo poklicali, je bila presenečena? In kako je bilo videti vajino prvo srečanje?

Niti ne, saj je vedela, da obstajam. Povabila me je na obisk. Spomnim se, da sem bila zelo nervozna. Ko si posvojen, si namreč vse življenje ustvarjaš neko sliko o svoji mami. Vesna je po pripovedovanju sorodnikov veljala za zelo ostro in ne preveč čustveno žensko, ki je živela precej boemsko in turbulentno. Zato nisem vedela, kaj naj pričakujem. Pripravljena sem bila na najhujše scenarije. Ko smo se na CSD Ljubljana Bežigrad dogovarjali o mojem rejništvu, so moja bodoča rejnika opozorili, da sem hči morilke. Od kod so dobili ta podatek, ki je bil, kot sem izvedela pozneje, čista laž, ne vem. Še danes ne morem verjeti, da strokovni delavec lahko izjavi nekaj tako obremenilnega, ne da bi informacijo preveril. In ta gospod je še danes zaposlen na CSD. Zaradi vseh teh informacij se mi je pred srečanjem po glavi pletlo ogromno vprašanj: kako me bo sprejela, kaj naj ji rečem, je bolje, da jo vikam ali tikam. Nazadnje je bilo srečanje čisto drugačno, kot sem si ga predstavljala. Čakala me je na klopi sredi parka. Nekaj časa sva se samo gledali. Bila sem presenečena, ker je bila videti zelo dobro glede na to, da ni imela stalnega bivališča in da je imela obdobja, ko je veliko pila. Zelo lepo me je sprejela.

Sta se še kdaj srečali?

Še nekajkrat. Najbolj mi je ostalo v spominu najino zadnje srečanje v zaporu, kjer je bila pet mesecev. Zaprli so jo zaradi več manjših deliktov, ki jim je botroval alkohol. Še danes se živo spominjam dolge poti, ki je vodila od zunanje vratarnice zapora do dela, kjer je bila nameščena. Čutila sem vsak utrip srca. Srečanje je bilo naporno. Polovico časa sem poslušala, kako sem jaz kriva za njeno propadlo življenje, drugo polovico se mi je med hlipanjem opravičevala. Ko sem odhajala, me je močno stisnila v objem. Tudi sama sem jo močno objela. Kot bi čutili, da se vidiva zadnjič. Po tistem se nisva več srečali, slišali sva se le še po telefonu. Telefonski klici so bili zelo naporni. Vesna me je, kadar je bila v slabi koži, poklicala sredi noči in najprej name zlila ves gnev, ki se je nabral v njej, potem pa še vso bolečino. Dve leti sem ji vsak mesec pošiljala skoraj vso svojo štipendijo. Zamenjali sva vlogi. Jaz sem bila bolj mama njej kot ona meni. Na neki točki nisem mogla več. Zamenjala sem telefonsko številko, z njo pa ohranjala stike preko socialne delavke, preko nje sva si tudi izmenjevali pisma. Kadar je Vesna prišla k njej, sta me skupaj poklicali.

Leta 2013 ste dobili klic, da je mama umrla. Ste bili presenečeni?

Zelo, še posebej zato, ker sem dober teden pred njeno smrtjo govorila z njeno socialno delavko in mi je ta povedala, da je Vesna v bolnišnici in da ni nič resnega. Potem pa klic, da je umrla. Še danes me boli, da nisem bila ob njej, ko je umrla, in da nisem mogla iti na pogreb. Na Balkanu je namreč navada, da pokojnike pokopljejo takoj naslednji dan. Tragika njenega življenja je prav v tem, da je bila vse življenje sama, in na koncu je kljub temu, da bi lahko imela ob sebi mene, umrla sama. To me res boli.

Letos ste ji uredili grob.

Pri 21 letih je Katarina ustanovila Humanitarni klub posvojencev AS (Adoptee's Society), v katerem se ukvarjajo s svetovanjem pri posvojitvah, posvojencem pomagajo poiskati stike z biološkimi starši, javnost pa ozaveščajo o vlogi in pomenu posvojitev. Katarina je v okviru društva izdala tudi prvo spominsko knjigo za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov, ki posvojenim otrokom in njihovim posvojiteljem pomaga zgraditi skupne spomine.

Že leta 2018 sem na grob postavila ploščo z napisom, letos pa sem grob dokončno uredila. Želela sem, da je nekaj samozadostnega, saj ga nihče ne obiskuje. Moja želja je, da bi mogoče lahko enkrat naredila prekop in njene ostanke pripeljala v Slovenijo. Da bi njen grob nekdo obiskoval, tudi ko mene ne bo več.

Vaša mama je deset let po vašem rojstvu rodila še štiri otroke. Tri je oddala v sirotišnico, ena od dvojčic pa je po porodu umrla. Imate s polbratoma in polsestro stike?

S polsestro imam stike na družbenih omrežjih. Ponosna sem nanjo, saj je pred kratkim diplomirala in postala vzgojiteljica. S starejšim polbratom nimam nobenih stikov, z mlajšim polbratom, ki je bil z mojo pomočjo posvojen v Slovenijo, pa imava občasne stike.

Menda ste, kljub vsemu hudemu, kar ste doživeli, ko ste živeli s posvojiteljema, hvaležni, da ste bili posvojeni v Slovenijo.

Sem, v Črni gori bi svoje otroštvo najverjetneje preživela v sirotišnici. S posvojitvijo se je izhodišče za moje življenje neprimerno izboljšalo. Ko otrok odrašča, je zelo pomembno, kakšno je njegovo socialno okolje. To ne pomeni samo tega, kakšni so njegovi starši, pomembna je tudi možnost, ki jo ima za razvijanje socialnih stikov z drugimi. V institucijah teh stikov ni, vsi otroci si namreč delijo enak problem in vsi se borijo za čim večjo pozornost zaposlenih, za katere je v večini to le služba in ne poslanstvo.

Imeli ste zelo težko otroštvo, pa vendar ste uspeli. Po izobrazbi ste ekonomistka, zaključujete še študij psihosocialnega svetovanja, imate urejeno družinsko življenje, ste mati petletnega sina. Kaj odloči, v katero smer se bo zapeljalo naše življenje?

Zagotovo je izjemnega pomena socialna mreža varnih ljudi, ki ti lahko pomagajo. In moja je bila res ogromna. Hvaležna sem, da mi je bilo dano spoznati vse te srčne ljudi. Da sem uspešno zaključila žalostno zgodbo s posvojitelji, mi je pomagala zdaj že pokojna babičina odvetnica Jela Mastnak. Naučila me je brati zakone in pisati dopise. Prvi dopis sem napisala, ko sem bila stara 14 let, in sicer Martini Jenkole, takratni višji svetnici pri varuhu človekovih pravic. Iz mojega primera se je rodil projekt Zagovornik – Glas otroka, ki deluje v okviru varuha za človekove pravice. Ona mi je tudi pomagala do rejniške družine, posvojitelja sta me namreč hotela dati v zavod. Potem je tu še soseda Ina, pa gospa Viktorija, knjižničarka na sodišču, kjer sem preživela veliko časa, sodnica Meta Erznožnik, odvetnica Lucija Š. Ušaj. Preveč je ljudi, ki so mi pomagali na moji poti, da bi jih sploh lahko naštela. Hvaležna sem vsakemu posebej. Na žalost pa so vse te slabe izkušnje pustile posledice na mojem telesnem zdravju.

Moto Humanitarnega kluba posvojencev AS: Nekoč sta živeli dve ženski, ki se nista spoznali. Ena, ki se je ne spomniš, in druga, ki ji rečeš mama. Dve različni življenji, združeni zate. Ena je postala tvoja zvezda severnica, druga je postala tvoje sonce. Prva ti je dala življenje, druga te je naučila, kako ga živeti. Prva ti je dala bit, druga ti je dala ime. Prva ti je dala seme tvojega talenta, druga te je naučila, kako ga razviti. Ena ti je dala tvoja čustva, druga je mirila tvoje strahove. Prva je slišala tvoj prvi jok, videla tvoj prvi smeh, druga je sušila tvoje solze. Prva se te je morala odreči – to je bilo zadnje, kar je lahko storila zate. Druga je molila in pot jo je vodila naravnost k tebi. In zdaj, po vseh solzah, se vprašaš, kdo in kaj sploh si? Produkt genov ali okolja, v katerem si odraščal? Nič od tega, dragi moj otrok – si le produkt dveh različnih oblik ljubezni. (prevod zapisa neznanega avtorja)

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica