Ne, ni zdržal v ovčji koži, volk Janez, niti za hip, saj je kljub pozivu k sodelovanju vseh z vsemi že kakšno uro po svojem prekvalificiranju statusa novega virusa iz nevarnega patogena v državnega sovražnika številka ena skupini strokovnjakov, zbranih okrog takratne direktorice Nacionalnega inštituta za javno zdravje Nine Pirnat, s katero se je po prevzemu oblasti sestal v parlamentu, s serijo cinizmov in porogljivih nasmehov dal vedeti, da so zanj nepomembni in brez sleherne vrednosti.
Rodil se je zato krizni štab. Postavili so ga v Cankarjev dom, za govorniški pult so posadili Jelka Kacina, denar za nadomestila, ker je »lockdown« kmalu prekinil tempo prenekaterega delovnega razmerja, je tekel v potokih, in državo, ki je sorazmerno hitro opravila s prvim valom covida, so v znamenje zmage preletela letala. Skoraj kot po tisti enajstdnevni vojni ob rojstnem dnevu države je bilo.
Ko bi se tam zares vse končalo in ko bi ostalo pri resničnem, ne zgolj fantazmagoričnem porazu virusa, bi Janezu nemara res še čestital za to, da se je namesto po epidemiološko virusa lotil po vojaško. Tista letala, s katerimi je po nebu risal svoj zmagoviti portret, bi mu odpustil in verjetno bi se vselej, ko bi želel kaj izustiti o njegovih zloveščih manevrih v politiki, raje ugriznil v jezik.
Pa Janez takrat ni ne zmagal ne uspel z glorificiranjem lastne podobe, in če kaj, se je takrat predvsem izkazal kot totalen blefer in resničen nepoznavalec stvari, povezanih z epidemijo in virusom in reševanjem ljudi pred njim.
Debelo leto po tem smo vse bolj sprti Slovenci prvi na svetu po številu okuženih z virusom. Zdravstveni sistem deluje le še zaradi neomajnih entuziastov in garačev v zdravstvenih vrstah, na voljo imamo le še neki »ništrc« od bolniških postelj. In najbolj od vseh je z nedorečenimi in v resnici daleč premalo premišljenimi ukrepi – zanje obveznimi trikrattedenskimi samotestiranji – prizadeta naša mladež. Naši otroci, nič krivi, nikomur nič dolžni, nasmejani in zazrti v življenje, ki je pred njimi.
Stanje je alarmantno, in povsem logično je, da je, kot je, ko pa se namesto s podivjanim širjenjem virusa, kjer ne vemo niti tega, koliko je v resnici tako cepljenih kot okuženih, naša vladajoča elita slabega pol leta pred parlamentarnimi volitvami na polno ukvarja le s kadrovanjem in širjenjem svojega vpliva in apetitov v energetiko, z monopolnim postavljanjem premoči v smetarskih shemah, z učvrstitvijo svoje pozicije v gradbeništvu in z rinjenjem svojih ljudi v prav vse institucije. Od tistih občinskih do onih ustavnosodniških, kjer ni pomembna strokovnost, pač pa le strankarska izkaznica oziroma referenca tistega, ki je »naš«. Ni važno, ali je neka državna družba, v katero rinejo svoje parklje, preteklo leto zaradi zdravega vodstva poslovala rekordno ali ne: važno je, da jo prevzamejo naši.
Nemški filozof Martin Heidegger, temeljiti eksistencialist, pravi: »Biti zares navzoč, biti navzoč v dejanskem svetu, in ne zgolj v neki predstavi, pomeni biti izdelan. To, kar postajamo, je posledica tega, kar počnemo.« In še: »Najvišja svoboda je, če si sami postavljamo zakone, pogoji samozakonodajnosti pa so jasni: delo, boj in znanje.«
Kdo izmed predstavnikov aktualne slovenske vlade, razen izrazito enopartijsko izdelanega Janše, je tukaj navzoč dejansko? Koga izmed njih so strokovno delo, politični boji in obča védenja prekalili do te mere, da mu lahko mirne vesti zaupamo pri postavljanju zakonov? Kdo izmed Dikaučičev in Hojsov, Vizjakov in Vrtovcev je prisoten v dejanskem stanju in kdo izmed njih je tukaj zgolj zaradi Janezove predstave? Kdo izmed Dikaučičev in Hojsov, Vizjakov in Vrtovcev je dovolj trdno postavljen in navajen tako dobro delati, da ne bo klecnil pred klientelizmom in ostalim mafijskim?Kdo izmed vseh, ki tvorijo trenutno vlado, ima v resnici na prvem mestu državo, njeno mlado demokracijo in stabilno prihodnost?
»Moč si je že vnaprej prilastila oboje, ta boj služi le še moči kot takšni,« odgovarja Heidegger. Tone Krkovič, ki mu je menjavo Roberta Goloba napovedal Janšev davčni svetovalec Rok Snežič, dodaja: »Igrice, ki jih doživljam v letu dni dela tukaj [Gen-I, op. p.], so grozne. Pa sem šolan za te čudne stvari, za katere je sicer bolje, da zanje ne veste.«
Dodaten komentar ni potreben.
