Večinoma smo se pogovarjali o predvolilnih temah in programskim obljubah, ki so jih v stranki SD uskladili s preostalimi tremi strankami koalicije KUL, v kateri so se dogovorili o povolilnem koalicijskem sporazumu. Mesto predsednika vlade bi po tem dogovoru prevzela stranka, ki na volitvah doseže najboljši rezultat, javnomnenjske ankete glede tega najbolje kažejo prav Fajonovi. Vprašali smo jo, kako bi ona popravila slabo epidemiološko sliko v državi, kako nameravajo rešiti od politike pozabljeni trg nepremičnin in kakšna naj bo energetska prihodnost Slovenije.
Kaj pričakujete, da se bo zgodilo po krompirjevih počitnicah?
Glede epidemije? Vsekakor si želim, da ne pridemo v situacijo, ko bo zdravstvena slika v Sloveniji še slabša. Ko bo zdravstveni sistem preobremenjen in bomo imeli še več žrtev. Vsaka žrtev je žrtev preveč. Ne sme se nam ponoviti to, kar se nam je dogajalo v prvih valih, ko smo imeli popolno zaprtje države, gospodarstva in šol. Mislim, da bi ljudje to izjemno težko prenesli.
Predvsem upam, da bi skozi neko umirjeno politiko izvajanja ukrepov, to je skozi pozivanje ljudi, naj se cepijo, naj spoštujejo razdaljo, nosijo maske, upoštevajo vse, kar predlaga stroka, da smo potrpežljivi in s tem ne zaščitimo le sebe, ampak tudi ljudi okoli nas, preprečili vnovično zaprtje države. Ampak naše zdravstvo je že preobremenjeno. Povprečna starost obolelega na navadnem oddelku je višja kot na intenzivnem oddelku. Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber iz tega sklepa, da izvajamo triažo.
Zdravstveni sistem je že bil pred kolapsom. Na to so nas opozarjali že na začetku prvega vala epidemije. Tudi zdaj je preobremenjenost postelj in predvsem kadra prevelika. Kar lahko v tej situaciji naredimo, je, da še enkrat poskušamo zaščititi svoje zdravje. Zakaj država tega ni učinkovito obvladovala, pa je drugo vprašanje. Bistveno bolj bi se morali pripraviti na novi val. Smo država, ki je temno rdeča, imamo eno najnižjih precepljenosti v Evropski uniji in najvišjo stopnjo nezaupanja v institucije in zdravstveni sistem. To pomeni, da je šlo nekaj narobe, da je vlada izvajala neuspešno politiko, in zato so ljudje nezaupljivi ter ne želijo spoštovati ukrepov, ki jih predlaga vlada. Iz istega razloga se ljudje tudi ne cepijo, saj so se ukrepi sprejemali »ad hoc« in mimo predlogov stroke.
Temu ne oporekam. Vlada je že vsaj dvakrat zatajila v procesu, ki nas je pripeljal do te točke. Ampak zdaj, ko smo tukaj, kaj bi vi naredili?
Predvsem bi poslušala stroko – od epidemiologov do zdravstvenega osebja, ki se ukvarja z ljudmi. Obrnila bi se tudi na druge podsisteme z vprašanji, kako kar najbolje zaščititi najbolj ranljive skupine prebivalstva. Ob tem pa bi predvsem uporabljala pomirjujočo komunikacijo. Način vladne komunikacije, s tem, ko žali in diskreditira, jezi ljudi, širi dezinformacije … vse to priliva olje na ogenj temu, da se ljudje upirajo. Da so na ulicah, jezni in ne spoštujejo ukrepov. Karkoli ta vlada naredi danes, tudi če vabi ljudi k cepljenju z neko bogato kampanjo, se mi zdi, da so stvari že zavožene.
Spisali ste zakon o izgradnji 10.000 javnih najemnih stanovanj. Moram reči, da me je pozitivno presenetilo, da se opozicijska stranka že kaže kot alternativa vladni politiki in je ne le kritizira. Kje in zakaj ste opazili potrebo po ureditvi trga nepremičnin?
Naloga opozicije je, da nastavlja ogledalo, tudi skozi amandmaje, dopolnila, da pripravlja zakonodajo. Mi smo pripravili vrsto predlogov tudi v času epidemije. Zakaj pa ta zakon? Ker je bila stanovanjska politika v zadnjih desetletjih popolnoma prepuščena trgu. Cene stanovanj so izrazito poskočile. Ne samo v Sloveniji, tudi drugod. Zlasti mladi ljudje ne pridejo po dostojnih cenah do svojega stanovanja. Naš predlog ne bo rešitev čez noč, ampak politika se mora začeti ukvarjati s tem, kako zagotoviti javna stanovanja po dostopnih cenah.
Napisali smo zakon s finančno konstrukcijo, podprt zakon za izgradnjo 10.000 stanovanj, v katerem predvidevamo tudi stabilen sistemski vir financiranja – javni fond. Eden od možnih virov zanj je tudi davek na nepremičnine. Bistvo tega zakona je, da najemnina za stanovanje v Ljubljani v velikosti 65 kvadratnih metrov ne sme presegati 350 evrov na mesec. Ta zakon smo podrobno predstavili v desetletnem razvojnem načrtu SD, ki je zdaj v javni obravnavi s stroko, civilno družbo in drugimi političnimi odločevalci. Spomladi bomo dodatno sprejeli in obravnavali pripombe na ta načrt. Zakon o najemnih stanovanjih pa je že v proceduri. Čas je, da se ukvarjamo s stanovanjsko politiko. Stanovanje ne sme biti problem, ampak temeljna pravica vsakega posameznika.
Torej bo to ostalo na dnevnem redu, ko in če bodo stranke koalicije KUL prevzele oblast?
Zakon je že bil vložen v proceduro, in to s podpisi vseh štirih strank opozicije. To je gotovo ena od naših skupnih tem. Skupne teme smo oblikovali že, ko smo prvič pisali konstruktivno nezaupnico, od tega, kako želimo za nazaj postaviti pravno delujočo državo, zavarovati demokracijo, zavarovati svobodne medije, do konkretnih pobud, kot je ta zakon. Zavedati se moramo, da ljudje zahtevajo spremembe in si želijo drugačno Slovenijo. Tja želimo skupaj z opozicijskimi strankami.
Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je nedavno odprl neko butično število javnih najemnih stanovanj – 168. Ob tej priložnosti je dejal, da je dom dobrina, katere vrednost najbolj razumejo tisti, ki je nimajo. V Sloveniji imamo situacijo, da je ena generacija z Jazbinškovim zakonom dobila stanovanje zastonj, nanj vzela hipoteko in kupila naslednje. Nekateri so z oddajanjem tega kupili še tretje in nato še četrto. Za njimi je prišla generacija, ki je ta stanovanja najemala in ni imela takšne zlate vize vstopa na stanovanjski trg. Zakaj stanovanja razumemo kot dobrino, celo kot investicijo, in ne denimo kot pravico?
Mladi danes ne morejo priti do stanovanja. Cene so absolutno previsoke, zato zelo dolgo živijo doma pri starših. Še vedno bistveno več stanovanj kupimo kot denimo v zahodnem delu Evrope, kjer se stanovanja bolj najemajo in so s tega vidika manj razumljena kot investicija. Vendar mora vsakdo imeti dostojno streho nad glavo, zato pravimo, da gre za pravico, ne za investicijo. Potrebujemo dostopna stanovanja, po dostopni ceni oziroma z neoderuškimi najemninami. Pri tako porušenem stanovanjskem trgu, kot smo mu priča, je nujno, da v regulacijo vstopi država z nekim javnim skladom, ki bo prispeval k večjemu številu javnih stanovanj po dostopnih cenah.
Tukaj se zgledujemo po modelu Avstrije in Dunaja, kjer imajo izjemno dobro izdelan sistem stanovanjskih zadrug. Treba je logiko usmeriti v to, da mora država organizirati javni fond, da morajo biti na voljo proračunska sredstva za izgradnjo, saj vse to zagotavlja nizko ceno stanovanj. Pri tem bi opozoril, da so krediti poceni, ko vzameš hipotekarni kredit v višini nad 150 tisočakov. Takrat se spustijo do obrestne mere dveh ali treh odstotkov. Krediti so torej poceni za tiste, ki že imajo stanovanja in lahko z njimi kupujejo nova, za vse nas ostale se obrestna mera giblje pri (recimo temu) zakonsko določenih osmih odstotkih. To je uvod v vprašanje, zakaj ne razmišljamo o davku na nepremičnine – da torej za lastnika podražimo lastništvo drugega in tretjega stanovanja in ga tako prisilimo k temu, da ga vrne na trg. Da, davek na nepremičnine je eden od možnih virov javnega fonda, kamor bi se stekala sredstva. Progresiven, seveda, in ne za prvo stanovanje, torej tisto, v katerem lastnik biva. Ni dobro, da je zaradi nereguliranega trga ravno nakup stanovanja in njegovo oddajanje po visoki ceni najboljša in najbolj donosna naložba. Obstajajo alternative finančnim vlaganjem, ki obenem ne prizadenejo manj premožnih slojev prebivalstva.
Ampak to se dogaja zdaj.
Ja, ker je stanovanjska politika desetletja prepuščena ravnanju in smernicam na trgu. To moramo ustaviti, zato mora država z izgradnjo javnih najemnih stanovanj intervenirati.
Opozoril bi še na dva projekta, to je izgradnja naselij družinskih hiš za 50 tisočakov po enoti v Lendavi in Ajdovščini. Vse pohvale vredno, ampak to so lokacije na samem obrobju Slovenije, medtem ko so delovna mesta v središču. Kako gledate na to?
Super projekt. Upam, da se mu bodo pridružile tudi druge občine. Podobne prakse v tujini so se izkazale za zelo pozitivne. Se pa strinjam, da je problem, da se mlade generacije zaradi pomanjkanja delovnih mest na periferiji selijo z obrobja v centre mest ali v sosednjo Avstrijo, kjer so dohodki bistveno boljši. Da mlade zadržimo v krajih, kjer živijo, moramo najti zaposlovalce, jim dati streho nad glavo in seveda priložnost za izobraževanje.
Aktualna zdravstvena kriza je še toliko bolj pokazala, da morajo biti javni sistemi, kot sta zdravstvo in izobraževanje, dostopni pod enakimi možnostmi. Da niso centralizirani v velikih mestih, ampak dostop do tega decentraliziramo. Izziv je tudi v tem, da izobraževalni sistem bolj povežemo s trgom dela, da gledamo, kje bomo čez deset let imeli možnost zaposlitve.
V zadnjih mesecih sem veliko hodila po Sloveniji in tudi po različnih podjetjih. Marsikje že zmanjkuje delovne sile, tudi v zdravstvu. To so izzivi, za katere moramo ne le prilagoditi izobraževalni sistem, se pogovoriti o dostojanstvu življenja in dela, ampak bomo morali začeti razmišljati tudi o uvažanju delovne sile, če bo treba.
Zdravstveni domovi in bolnišnice ugotavljajo, da medicinskim sestram več od denarja pomeni prosti čas.To je naslednji od vaših predlogov – postopno krajšanje delovnega tedna na 32 ur. Zakaj?
Primeri podjetij, dobrih praks v tujini, pa tudi v Sloveniji, kažejo, da prihaja ta čas, da se je nujno treba začeti pogovarjati o spremembah v prihodnosti dela. Tudi kriza zaradi covida-19 je pokazala, da potrebujemo drugačen pristop k delu. Pa ne govorimo le o uravnavanju in pravicah pri delu od doma, temveč tudi o tem, da bodo ljudje delali manj, a pametneje in učinkoviteje.
Francija je na pragu tisočletja uvedla reformo, ko je delovni teden skrajšala na 35 ur, in od leta 1998 do 2002 je ustvarila 350.000 delovnih mest. Na Islandiji so uvedli podobno prakso, tam je kar 85 odstotkov ljudi izkoristilo možnost štiridnevnega delovnega tedna, seveda ob istem plačilu, produktivnost je bila višja. Prakse po državah kažejo, da so ljudje v primeru, ko delajo kak dan manj ali več časa od doma, ob enakem plačilu, lahko v krajšem času bolj produktivni, hkrati bolj zdravi, srečnejši, in to je povezan krog. Mi bomo predlog o 32-urnem delovniku uvajali postopno. Glede tega bomo opravili pogovore z različnimi akterji v družbi, podjetji, stroko, civilno javnostjo in v tem procesu ugotovili, ali se takšna ideja lahko uveljavi.
Kaj mislite, da bodo rekli v Gospodarski zbornici Slovenije?
Z gospodarsko zbornico sem se že pogovarjala. Temu niso naklonjeni, vsaj takrat niso bili. V gospodarstvu se jasno stremi po čim več dela, čim večji zaposlitvi zaposlenih, bistveno manj pa gledajo na človeški vidik kakovosti življenja.
Mislim pa, da se pogled med posameznimi gospodarskimi panogami razlikuje. Pred kratkim so mi v družinskem podjetju z verigo produkta, ki mora biti opravljen v določenem času, dejali, da bi krajši delovni čas onemogočil izvedbo končnega produkta. Potreben bo torej pogovor in razmislek, kje je to mogoče uvesti, cilj pa je, da res lahko razmišljamo, da ljudem omogočimo boljše življenje in zdravje.
Kako gledate na jedrsko energijo?
V SD smo imeli več pogovorov, kako zagotoviti energetsko neodvisnost, hkrati pa doseči ambiciozne cilje varovanja podnebja. Mislim, da to ne bo mogoče brez jedrske energije. Slovenija bo morala opraviti temeljit razmislek, kako zastaviti energetsko prihodnost države. Smo v obdobju, ko se spopadamo z energetsko revščino, ko poskakujejo cene energentov – posledično se draži hrana. To nas pripelje v situacijo, ko se bo morda na tisoče gospodinjstev moralo odločati med ogrevanjem in hrano, kar je nesprejemljivo. Kot smo zapisali v svojem programu, bo treba s strokovno javnostjo opraviti to razpravo, predlagali smo tudi referendum, da se odločimo, kako naprej.
Ne smemo pozabiti na Termoelektrarno Šoštanj (Teš), ki je onesnaževalec okolja in precej nesrečna zgodba, ampak Šaleška dolina živi od Teša. Ljudje živijo od premogovnika, ta sanacija bo boleča, mi pa želimo zagotoviti predvsem pravičen prehod v nizkoogljično družbo, da tem ljudem pri sanaciji zagotovimo varno prihodnost in delovna mesta. Če Teš danes izklopimo, bo skoraj 40 odstotkov gospodinjstev brez elektrike. Prizadevati si moramo, da bomo na eni strani zagotavljali stabilno infrastrukturo in nizke cene energentov in da imajo vsi možnost imeti elektriko, kurilno olje, ogrevanje, pogonska goriva – po drugi strani pa so pred nami ambiciozni cilji biti ogljično nevtralna družba.
Kako usklajeni ste glede tega na ravni koalicije KUL?
Kot jaz razumem, je kar zrelo spoznanje, da bo prihodnost Slovenije brez jedrske energije precej težka, na to nas opozarja tudi stroka.
Kaj pa Avstrijci? Razumljivo je, da protestirajo proti jedrskim elektrarnam, ki so jim jih na meji postavili Čehi, ampak naša ni takšna.
Tudi jaz jih razumem, vsak bi si želel državo brez jedrske energije. Drugo pa je realnost – če ostanemo brez energentov ali so cene absolutno previsoke, potem bo ljudem bistveno težje živeti.
Kako odgovarjate na očitke, da je vila, v kateri se pogovarjava, ukradena?
Vila ni ukradena. Za širjenje te novice smo tožili Janeza Janšo. Sodišče je spoznalo, da je Janez Janša namerno lagal in zlonamerno zapisoval lažne tvite ter jih širil naokoli. Sodišče mu je naložilo kazen v višini 10.000 evrov. Sodišče mu je naložilo tudi, naj se javno, na Twitterju opraviči v 14 dneh. Pričakujem torej opravičilo predsednika vlade Janeza Janše.
Se je ta rok že iztekel?
Ne, sodba je bila v torek. Zdaj ima tudi še čas, da se nanjo pritoži. Vedeti je treba, da Janša sodbe, čeprav je vedel, da smo vložili tožbo, 30 dni preprosto ni prevzel, s tem pa kaže prezir do države oziroma pravosodnega sistema. Sem pa vesela, da je sodišče priznalo tožbeni zahtevek v celoti.
Bi ocenili, da je zavajal samo v teh tvitih?
Ne, jaz mislim, da je to njegov način delovanja.
