Pa vendar je Filo poskrbel za odmevno prelomnico: po štiristopetdesetih letih je sedež Evangeličanske cerkve spet prenesel iz Prekmurja v Ljubljano (evangeličanske cerkve vse od leta 1562, ko je superintendent postal Primož Trubar, ni vodil škof iz Ljubljane).
Filo kot škof ni ovinkaril, a tudi ni leporečil. Ni moraliziral. »Pogoltnost, slo po absolutni oblasti in pohlep po bogastvu še posebej tam, kjer je vse omenjeno zavito v dobra dela, ki ugajajo Bogu, je kritiziral že Luther, ate stvari se še vedno kažejo v vseh razsežnostih človeškega življenja in medčloveških odnosov,« je pred leti v enem od intervjujev ugotavljal škof Filo. Meni, da je mogoče »z reformami, torej vsebinskimi spremembami, narediti velike korake v smeri blaginje in boljših pogojev za vsakega posameznika«.
Z reformacijo se je po besedah Fila omogočilo številne civilizacijske premike, med drugim tudi prehod od individualnih koristi h koristim skupnosti pa premik od sebičnosti k solidarnosti ter premik od kolektivnega pripadanja k individualni svobodi.
»Reformacija je s svojimi idejami omogočila, da je človek kot nosilec civilizacije postal za svoja dejanja in ravnanja tudi odgovoren. To pa je pomenilo, da je reformacija v izvrševanje politike vnesla tudi načelo samoomejevanja oblasti, kriterij torej, ki danes po vsem svetu še vedno ni v celoti sprejet, še manj pa udejanjen,« je prepričan.
Filo trenutno kot duhovnik vodi ljubljansko evangeličansko cerkveno občino.
V kako veliko krizo človeštva vstopa svet? Je slovenska situacija drugačna? Kje in kdaj vidite konec vsemu temu?
Kriza covida-19 je največji preizkus svetovne solidarnosti, s tem virusom ni prizadet le en kraj na svetu, temveč smo ogroženi vsi ljudje in gospodarstva po vsem svetu. Zato slovenska situacija ni nič drugačna. Iz te krize se je treba naučiti lekcij za prihodnje krize: namesto uporabe kulture in vrednot »drug proti drugemu«, moramo graditi na bolj integrativnem multilateralizmu. Pri tem moramo biti pozorni na vse naše razlike in na skupne vrednote, ki so del našega skupnega bivanja. Ni le pandemija tista, ki zahteva naš močan in usklajen odziv, ampak so posledično to nadaljnji izzivi, kot so lakota, revščina, širitev drugih, že znanih bolezni, gospodarski šoki, konflikti in podnebne spremembe. Ne verjamem, da se od te tragedije lahko tako hitro česarkoli naučimo, zato se situacija vsake toliko časa slabša. Verjamem pa, da bo v zavesti ostala vsaj modrost, ki govori o tem, kako neuravnoteženo je naše življenje, kako krhko je vse.
Kaj je tisto v notranjosti človeka, ki ga pomirja, navdaja z nekim elementarnim upanjem, zaupanjem? Kje v sebi naj posameznik oz. družba to najde?
Moje elementarno upanje, kot upanje verujočega človeka in luteranskega duhovnika, je v svetopisemskih besedah iz prvega Pisma Korinčanom: »Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.« To je zame najpomembnejša vrstica v Svetem pismu, ki mi vedno in v vsaki situaciji daje upanje. S tem stavkom je pravzaprav vse določeno. Tu je jasno povedano, kaj je tisto, kar nas v notranjosti pomirja, in jasno je, kaj in kdo smo kristjani: namreč tisti, ki izpovedujemo vero v Boga, ki je postal človek. Po svojem sinu Jezusu Kristusu se nam je popolnoma približal. Bog je postal človek, ki je čutil tako kot mi, se veselil, a znal je tudi žalovati kot mi. Učlovečenje Boga je šlo tako daleč, da je celo našo smrt, ki se je tako bojimo, vzel nase. A smrt ga ni mogla premagati, Boga, ki je postal človek, je morala izpustiti iz svojih rok, tako da je postalo jasno: tu, na zemlji smrt nima zadnje besede, temveč milostni Bog. In Bog želi, da ljudje živimo! Če to ponavljamo, potem simbolno vedno znova jasno kažemo, kakšen bi lahko bil svet. Samo od sebe bo notranje doživetje prodiralo navzven in nekaj se bo premaknilo. Prisluhnimo drug drugemu, spoštujmo se, delajmo drug z drugim in delimo si stvari.
Moderni človek lahko izbira med neskončno mnenji, strokovnost pa se je iz strokovnih ustanov preselila na internet, od koder se preoblečena v populizem in instantno védenje plazi v zavest človeka. Človek kot tak zategadelj najverjetneje izgublja na v(r)ednosti, kajne?
Naša vsakdanja etika se bo morala spremeniti, da bomo privolili v stvari, ki smo jih imeli do zdaj za etično samoumevne. Staro pravilo etike v vojnah, na primer, je bilo, da se po bitki najprej pomaga najtežje ranjenim, čeprav to ni racionalno s stališča optimalnega preživetja. Zdaj se že kažejo znaki, da se to več ne spoštuje. Cela logika ekonomije bi se morala za nekaj časa preusmeriti iz kategorij vse bolj neetičnega profita v razvoj znanosti in zaupanja v njo.
Slovenska vlada je v času epidemije pogosto sprejemala ukrepe, ki niso bili po meri stroke oz. so bili mestoma v družbeno življenje implementirani celo protiustavno, kot je ugotovilo ustavno sodišče. Kaj porečete na to? Nedolžen zdrs oz. napaka (motiti se je človeško) ali neobvladanje situacije?
Oblast ima ob epidemiji novega koronavirusa izjemno pomembno vlogo, a zanjo je to tudi pomembna preizkušnja. Pomembno za oblast pa bi moralo biti, kakšen bo svet po njej.
Ljudje so očitno naveličani ukrepov. Cepljenje stagnira, število okužb nevarno raste oz. lahko že rečeva, da je okuženost glede na vladne semaforje podivjala. Zato grozi skorajšnje in vnovično zaprtje države, vlada opozarja, da zato, ker ljudje ne upoštevajo pogojev PCT. Ker se ne cepijo. Bo zaprtje ugodno vplivalo na zavest družbe, se bomo Slovenci »zresnili«?
Ne vemo, kaj bo prinesla jesen. Ljudje se bodo več zadrževali in tudi družili v zaprtih prostorih. Tako bo glavni izziv ohraniti nizko število okužb in upočasniti širjenje virusa. Če nam to ne bo uspelo, lahko opravičeno pričakujemo dodatne omejitve. Pomemben izziv je tudi zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Na začetku epidemije so bile bolnišnice prenapolnjene. Veliko bolnikov je potrebovalo intenzivno nego in se zdravilo v bolnišnicah, zato ni bilo prostora za druge bolnike. Zdravstveni sistem je zelo obremenjen. Zelo smo odvisni od tega, ali ljudje sledijo priporočilom proti širjenju virusa. Če je v družbi visoka raven medsebojnega zaupanja in zaupanja oblastem in znanosti, če se ljudje dosledno držijo priporočil, popolna ustavitev javnega življenja ni potrebna. Namesto poziva »ostani doma« mi je bolj všeč premišljeno švedsko geslo »potrpi, zdrži, ohranjaj razdaljo«. To bi nam oblast in mediji morali priporočati že od začetka epidemije, sporočati bi nam morali, da moramo vztrajati.
Prostori razmišljanja – od knjižnic do muzejev, gledališč in, ne nazadnje, cerkvá - so v kovidkrizi pogosto zaprti oz. je obiskovanje teh prostorov sila omejeno. Tudi Karel Gržan, denimo, se v svoji zadnji knjigi Dramilo slovenskemu narodu dotakne zaprtih cerkva: »Prav tako razumem, zakaj so morale biti ob velikonočnih praznikih, in to v času, ko so bili veliki nakupi dopuščeni, cerkve (tudi letos) zaprte. Ker so obnebje Svetega, kjer Zavest drami zavest v posameznikih, kar je za zlikovce sila nevarno, saj navDih razpira spone manipulantskih prijemov in osvobaja misel na krilih D/duha.«Kar ostra kritika, se strinjate z njo?
Ker v sodobnem času ni bilo nobene primerljive omejitve verske svobode ali mnogih drugih temeljnih pravic in ker so te pravice po navadi videti kot pravni temelj naše demokracije in pravne države v Evropi, je nova vrsta virusa hud in resen izziv za človeštvo. Brez razširjene imunosti, cepljenja in brez odobrenega medicinskega zdravila lahko ta izbruh pandemije poruši državne zdravstvene sisteme po vsem svetu in povzroči vedno več smrti. Zato je najpomembneje upočasniti njegovo širjenje, da bodo zdravstveni sistem lahko sledili stopnji okužbe in zdravili število ljudi, ki zbolijo kadarkoli. Najboljša načina za obvladovanje epidemije sta učinkovito sodelovanje in medsebojna solidarnost.
Kako vi preživljate ta čas?
Glede na moje poslanstvo bolj dejavno kot sicer.
Kaj svetujete sodržavljankam in sodržavljanom?
Medtem, čeprav nekateri ukrepi jasno postavljajo vprašanja, ali so ustrezni in sorazmerni in zagotavljajo enako obravnavo do različnih družbenih akterjev, bi morali državljani vseh ver in prepričanj imeti večjo potrpežljivost in več dobre volje. Predvsem bi morali upoštevati uradne predpise, namenjene zaščiti drugih pred okužbo, in jim nuditi pomoč na mestih, kjer omejitve družbenega življenja povzročajo posebne težave. To je v tem trenutku najbolj potrebno za vse nas.
