Preverili smo, kako na te stvari gledajo vozniki, ki dnevno vozijo 40-tonske pošasti. Ugotovili smo, da so ti primeri le kanček v morju cestnoprometnih kršitev tovornjakarjev. A vse kršitve niso plod voznikove krivde. Ni skrivnost, da nekateri med vožnjo – tako pravijo na policiji – rešujejo tudi križanke. Tudi ni skrivnost, da so vozniki tovornih vozil preutrujeni in da to nikogar ne zanima. To pomeni, da so vozniki izgoreli in izčrpani za volanom. Ni čudno torej, da iščejo bližnjice.
Je prometna signalizacija ustrezna?
V starem mestnem jedru v Celju velja prepoved vožnje tovornih vozil, katerih največja dovoljena skupna masa presega 3,5 tone. »Prepoved je ustrezno označena, vendar se dogaja, da navigacijske naprave voznike napačno usmerijo, zato zapeljejo po Gosposki ulici,« so povedali na Mestni občini Celje.
Na vprašanje, ali menijo, da je prometna signalizacija, ki to označuje pred vstopom v mesto, pravilno oziroma ustrezno postavljena, so na celjski občini odgovorili, da je ustrezno nameščena in tudi dobro vidna. Na občini, kjer so bili v odgovorih kratki in jedrnati, so kljub oceni, da je prometna signalizacija ustrezna, dodali, da bodo v starem mestnem jedru postavili dodatna prometna znaka za označitev prepovedi vožnje velikih tovornih vozil. »Kot smo navedli, vozniki tovornih vozil zaidejo v Gosposko ulico zaradi navigacijskih naprav, ki kažejo najkrajšo pot skozi mesto. Sodobne navigacije sicer upoštevajo omejitve za tovorna vozila, vendar večina voznikov uporablja brezplačne navigacije (tudi na mobilnih telefonih), ki ne upoštevajo omenjenih omejitev,« so še dejali na občini.
Če posameznik nekje obtiči, ni nujno, da je to kršitev
Primerov, ko voznik večjega tovornjaka zapelje v ozko ulico mestnega središča, kamor ne sme, je malo, pravijo na Policijski upravi Celje. »Običajno pride do tega, ker vozniki sledijo navigaciji,« so dejali podobno kot na celjski občini.
»Če pride do trčenja oziroma poškodbe stavbe, ko se vozilo zagozdi, obravnavamo primer kot prometno nesrečo in sledi ukrep. Pri tem je pomembno, da vozilo čim prej pristojne službe odstranijo, da promet ni dolgo oviran,« so razložili na celjski policiji.
»Ko govorimo o problematiki voznikov tovornjakov, ki zapeljejo v središča, se moramo zavedati, da vozila tja ne zaidejo kar tako. Razlog je dostava blaga ali to, da vozniki iščejo določene bližnjice do cilja. Pri tem seveda uporabljajo ceste skozi središča. Največ tovrstnih primerov je na cesti Celje–Laško, saj vozniki želijo priti najhitreje do Krškega,« je dejal Jadran Žerjal, pomočnik komandirja Postaje prometne policije Celje.
V teh primerih gre tudi za prekrške, in sicer v situacijah, v katerih je razvidno, da je voznik tovornega vozila zapeljal nekam, kjer je vožnja prepovedana, in če je to jasno opredeljeno tudi s prometno signalizacijo. »Če ustrezne prometne signalizacije ni, je težko govoriti o prekršku. Druga stvar, ki se nanaša na takšne dogodke, je, ali je prometna signalizacija postavljena ustrezno in vidno ter kako v prometu odigra svojo vlogo. Zato signalizacija ne bi smela dopuščati različnih razlag, ampak bi morala biti jasna in nedvoumna,« je pojasnil Žerjal.
Med tovornjakarji ogromno kršiteljev
Ob omenjeni problematiki ne smemo spregledati, da so vozniki tovornih vozil tudi povzročitelji nesreč in da njihova prometna varnost še zdaleč ni na zavidljivi ravni. V letu 2020 so bili udeleženi v 2183 nesrečah oziroma v vsaki sedmi nesreči. Enako velja za leto pred tem.
Lani so vozniki tovornih vozil povzročili 1409 nesreč oziroma 65 odstotkov vseh nesreč, v katerih so bili udeleženi. Število nesreč voznikov tovornih vozil se je do leta 2019 zviševalo. Lani je nekoliko upadlo, a ne toliko zaradi večje varnosti kot zaradi epidemioloških ukrepov, saj je bilo kar nekaj omejitev vezanih tudi na promet.
Dobro pri vsem je, da v zadnjih mesecih velja predpis, ki voznikom težkih tovornih vozil prepoveduje prehitevanje na avtocesti. »Učinki tega ukrepa se pri prometni varnosti poznajo. Promet osebnih vozil je bolj tekoč, a se pojavljajo težave, ko vozniki avtomobilov težje zapeljejo na izvoz z avtoceste, zato je pomembno, da se na desni pas razvrstijo pravočasno. Pri vožnji morajo upoštevati to okoliščino,« je dejal Žerjal in dodal, da niti avtocesta ni tako zelo varno prometno območje, kot se marsikomu zdi.
Novodobni sužnji
V pogovoru je Žerjal omenil številne kršitve, ki so lahko posredno povezane s tem, da vozniki pogosto zapeljejo v mestna središča zato, ker iščejo bližnjice: »Največ kršitev cestnoprometnih pravil je povezanih s tovorom, ki je nepravilno naložen, in prekoračenim časom trajanja vožnje. Več je takšnih kršitev pri voznikih manjših tovornih vozil, ki so težka do 3500 kilogramov. Gre za 'novodobne sužnje', ki prevažajo tovor in so prisiljeni, da vozijo prek svojih zmožnosti. Težava ni samo pri tujih voznikih, ampak tudi pri slovenskih, čeprav pri prometnih nesrečah tuji vozniki izstopajo.« Čisto mogoče je, da voznik, ki bi rad tovor čim prej pripeljal do cilja in pri tem išče bližnjice, slepo sledi navigaciji in zapelje tudi v središče mesta, kjer obtiči.
»Mislijo, da bo šlo skozi, a se zataknejo«
Poklicni vozniki tovornih vozil se srečujejo s primeri, ko dnevno obtičijo v mestnih središčih. »Te težave se pojavljajo zaradi različnih razlogov dokaj pogosto. Večinoma so podjetja v industrijskih conah ali na obrobju mest, vendar so tudi v središčih mest, celo v strogih središčih, v vaseh in zaselkih, v odročnih krajih s slabim cestnim dostopom, tudi na hribovske kmetije je treba kdaj kaj dostaviti ali od tam kaj odpeljati ...« je povedala sekretarka Sindikata poklicnih voznikov Slovenije Karina Ditz.
»Velikokrat se zgodi, da ima podjetje naslov v mestu in so tam samo uprava ter pisarne, skladišče oziroma prevzem blaga pa je drugje, na drugem koncu mesta ali celo v drugem kraju. Voznik dobi naslov pisarne, in ko se z vozilom prebije do tja, šele izve, da je skladišče na drugem naslovu. Zmešnjava z naslovi je lahko krivda naročnika, lahko pa tudi voznikove logistike,« je dejala.
Ni dobro vedno zaupati navigaciji
Na sindikat smo naslovili tudi vprašanja o tem, kakšno je mnenje voznikov o prometni signalizaciji, ki opozarja na prepoved vožnje v določenih delih mest, predvsem pa, ali je ta signalizacija v občinah primerno postavljena. »Odgovor je: da in ne. Voznik tovornjaka – slednji ima 18 metrov dolžine, 2,5 metra širine, štiri metre višine in 40 ton, če je polno naložen – ima sicer boljši 'razgled' iz vozila kot vozniki osebnih avtomobilov, a mora pri vožnji skozi mesto, naselje in središče mesta paziti na ogromno dejavnikov. Gre za zgoščen promet, križišča, krožišča, semaforje, pešce, kolesarje ... Hkrati z očmi išče podjetje ali napis na stavbi, obcestno tablo in podobno. Hitro se lahko zgodi, da kakšen prometni znak tudi spregleda,« je odgovorila sekretarka.
Ob tem je Karina Ditz omenila, da se lahko zgodi tudi, da navigacija ni posodobljena, zato voznika usmeri v prepovedano cono, na neprimerno ali prepovedano cesto. »Zgodi se tudi, da voznik res preveč zaupa navigaciji, sploh če prvič vozi na neko lokacijo. Večinoma vozniki zaradi izkušenj ugotovijo, da navigaciji ne smejo slepo zaupati, da je včasih bolje prej ustaviti in pogledati, kam vodi pot, ali vprašati mimoidoče, poklicati logistiko ali naslovnika ... Včasih so podjetja v krajih, da ne vedo, ali bi peljali dalje ali ne. Nato se izkaže, da so na pravi poti, in se je treba nekako 'pregristi' skozi zagato. Potem pridejo v drugo podobno situacijo v nekem drugem kraju, tam mislijo, da bo enako, da bo torej šlo skozi, a se spet zataknejo,« je bila slikovita.
Poudarila je, da izkušen voznik vedno preveri situacijo. Nekateri se znajdejo v težavah, te pa je treba rešiti ne glede na jezo mimoidočih: »Šef takšnega voznika ne pričaka z nasmehom, a tudi vozniku ni vseeno. Problem lahko nastane tudi zaradi gradbišč, kajti takrat se mora voznik znajti po obvoznih cestah.«
Štiridesettonska pošast
Karina Ditz je brez dlake na jeziku povedala, da večina običajnih ljudi ne razmišlja, kako »diha« voznik tovornega vozila: »Nimajo predstave, kako je voziti in manevrirati 40-tonsko pošast skozi promet. V avtošolah za B-kategorijo je premalo poudarka namenjenega odnosu do tovornjakarjev. Tudi politika nabira lobistične točke na račun vzbujanja javnega mnenja, da so tovornjaki nebodigatreba na cesti in glavni krivci za zastoje, prometne nesreče in nasploh ovira ... Vsi pozabljajo ali nočejo vedeti, še manj so pripravljeni priznati, da bi se brez tovornega prometa svet ustavil. Tovornjaki pripeljejo vse, res vse, kar ljudje potrebujejo za življenje na področju industrije, gradbeništva, goriva, kurjave, tekstila, zdravstva, prehrane ... In ceste so že v prazgodovini nastale zaradi trgovskih poti. A zdaj bi vsi vozniki avtomobilov radi imeli prosto pot, cesto zase in jim tovornjaki predstavljajo oviro, najraje bi videli, da bi se tovorni promet umaknil s cest, da bi ga prepovedali ... A so tovornjakarji edini, ki morajo biti na cestah ne glede na vreme, uro in letni čas. Edini so, ki cesto res potrebujejo, ker je vožnja njihovo delo!«
Sogovornica je zatrdila, da bi kar tri četrtine osebnega prometa lahko preusmerili v javni prevoz. »Tako pa se še kar naprej vrtijo politično spodbujene parole 'kamione na vlake'. Politiki si s figo v žepu povečujejo priljubljenost s praznimi obljubami, da bodo tovornjake spravili s cest. Že drugi tir se zdi nerešljiv problem, kdaj bo šele železnica toliko prenovljena, da bi lahko prevzela tovorni promet ter bila v podporo zahtevam industrije, trgovine in dostavam v določenih terminih,« je bila ostra.
Je v ozadju »varčevanje« delodajalcev?
Srž problema je način plačevanja voznikov, je še dejala sekretarka Sindikata poklicnih voznikov Slovenije: »Prevozniki celotne vzhodne in južne Evrope, torej tudi Balkana in Slovenije, plačujejo svoje voznike po prevoženem kilometru ali odstotku vrednosti prevoza. Evropska uredba 561/2006, ki je bila sprejeta zaradi zagotavljanja varnosti pri delu ter je vnesena v Zakon RS o delovnih časih in počitkih mobilnih delavcev, izrecno prepoveduje plačilo po prevoženem kilometru ali odstotkovno od vrednosti prevoza.«
Takšno plačilo je negativna stimulacija, saj sili voznika, da prevozi čim več, ker je od tega odvisen zaslužek, je dodala. »Prevoziti čim več pa pomeni hiteti, pomeni tudi prekrške in ubiranje bližnjic. Plačila po kilometru, odstotku ali na dan so dejansko plačila na črno! Vozniki imajo v pogodbah minimalno ali še nižjo plačo, kar pomeni 700 evrov neto. Če vozniku prevoznik plača 15 centov na kilometer, voznik pa je v mesecu prevozil 10.000 kilometrov, to pomeni, da je zaslužil 1500 evrov. Kot plačo dobi 700 evrov, 800 evrov pa dobi prikazanih kot dnevnice. Prevoznik obračuna prispevke na minimalno plačo, na izplačilo, prikazano kot dnevnice, pa seveda ne obračuna niti prispevkov niti davkov,« je pojasnila in dodala, da sta oškodovana tako voznik kot država. »Voznik ne dobi realnih dnevnic kot nadomestilo za prehrano, imel bo zanikrno pokojnino, v primeru bolezni in poškodbe bo dobil nizko nadomestilo ali invalidnino, državi pa gredo milijoni evrov mimo pokojninskih, socialnih, zdravstvenih, davčnih malh,« je bila neposredna sogovornica.
Takšno varčevanje delodajalcev voznikov vodi v marsikakšno prometno zagato voznika, je dejala. »Ker je treba 'varčevati', gre voznik po najkrajši poti od točke A do točke B, po drugi strani pa kdaj tudi po daljši poti po lokalnih cestah, zato da se izogne cestninam. Oboje zahteva od voznika, da kdaj tudi zavestno stori prekršek, zavije na cesto, kjer je prepoved vožnje, vozi po lokalnih cestah, čeprav ima na voljo avtocesto, ubere bližnjico čez kak most, kjer je prepovedana vožnja za tovorni promet, zapelje čez središče mesta ... Vsakič upa, da bo imel srečo in ne bo naletel na policijsko kontrolo, ker še zdaleč ni nujno, da bo plačilo kazni prevzel prevoznik. Ob tem pa mora voznik voziti še čim bolj optimalno, da ne troši preveč goriva, hkrati pa mora pravočasno priti na cilj.«
