Sodni izvršitelj je poklical sodnico in predlagal, da odvzem prekinejo, ta pa je predlog zavrnila. Od takrat petletnih dvojčic in njunega osemletnega brata, ki so s svojimi obupanimi kriki več kot jasno pokazali, da hočejo živeti pri mami. Po tistem otroci dolge mesece niso imeli nobenih stikov z njo, nato so imeli redke stike pod nadzorom in letošnje poletje so lahko pri njej nekajkrat celo prespali. Kako kaže? Nikakor. Otroci so znova brez vsakršnih stikov z mamo.
Peticijo proti brutalnemu odvzemu otrok in za vrnitev k mami je podpisalo skoraj 3500 državljanov. Na desetine znanih Slovenk in Slovencev se je podpisalo tudi pod ovadbo sodnice na tožilstvo, ki jo je potem tja poslalo uredništvo Zarje Jane (in jo je tožilstvo, ne da bi jih obvestilo, zavrnilo). Številni znani in priznani strokovnjaki so javno izrazili svojo zgroženost nad dogajanjem na sodišču. Torej je kar precej državljanov, ki jih zanima, kako se je proces iztekel, vodja družinskega sodišča je namreč spomladi izjavila, da bo do poletja vse rešeno. Pa ni. In vprašanje, kdaj bo. Najbolj grozljivo pa je, da so med tem, ko sodni mlini zelo počasi meljejo, otroci med mlinskimi kamni. Nimamo vrhovnega varuha otrokovih pravic, ki bi imel ustrezna pooblastila in bi se postavil na stran otrok, če se starša ne moreta dogovoriti o tem, kje bodo otroci, dokler se sodna bitka ne konča. Tako pa zdaj znova čakajo – pri tistem od staršev, pri katerem nočejo živeti, nihče pa ne trdi, da z njim nočejo imeti stikov. Le pri mami hočejo biti.
Nočem k očetu, ne silite nas!
Malce je le treba obnoviti zgodbo: rubež se je dogodil lanskega marca, maja pa se je razvedelo, saj so ljudje, ki so bili prisotni pri lovu na otroke (dogajalo se je zunaj na ulici), združili svoje posnetke in jih poslali na sodišče pa tudi v javnost. Kdor jih je videl, je zelo dolgo slabo spal. Sodišče se je izgovarjalo, da so bili otroci pri materi življenjsko ogroženi, predstavljali smo si, da je mama kriminalka, narkomanka, psihiatrična bolnica, ki obupno zanemarja otroke in z njimi grobo ravna ali kaj takšnega. Seveda se je zdravemu razumu pri priči zastavilo vprašanje – zakaj za vraga pa bi otroci rinili k materi, če so pri njej tako zelo maltretirani in ogroženi?
Potem ko je prišla grozljiva zgodba v javnost, sem napisala ogorčen uvodnik, ali kdo sploh posluša in upošteva otroke, ki očitno imajo kaj povedati o tem, da ne smejo biti z materjo. Vsul se je plaz pisem ljudi z imeni in priimki ter telefonskimi številkami, ki zadevo poznajo in so enaka pričevanja, kot sem jih dobila jaz, poslali tudi na sodišče. Seveda nismo objavili njihovih imen, ker bi s tem izdali kraj, kjer se vse skupaj dogaja, in ljudi, ki so vpleteni. Smo pa »izdali« ime sodnice, ker je bilo v zvezi s to zadevo prej javno objavljeno, recimo v Pravni praksi.
Sodnica hoče otrokom »dati« očeta
Zgodba, ki smo jo izluščili iz pričevanj bližnjih in pripovedi mamine odvetnice, je na kratko takšna: družina se je iz tujine priselila nazaj v Slovenijo – oče se je naselil v stanovanje, ki sta ga imela z ženo na obrobju Ljubljane že prej, mama s šest tednov starima dvojčicama in triletnim sinom pa je pristala v stari in razsuti kmečki hiši brez ogrevanja, ki jo je podedovala. Zakaj niso bili skupaj? Ker je oče potreboval za svojo kariero mir, čeprav ima kariero tudi mama, oba imata namreč doktorat. Mami so okrog otrok pomagali mama, sorodniki in prijateljice, oče pa je prihajal občasno in je, kot pravijo pričevalci, deloval kot četrti otrok. Skratka, pomagal ni nič, bil je pa postrežen in popoldne je hotel nekajurni mir, ker takrat spi. Sosedje so videli izčrpano mamo, kako vlači pozimi drva izpod snega, in ko so šli po cesti po opravkih, je držala dvojčici vsako na enem boku, fantek pa jo je držal za pas. Mož pa je hodil za njimi … Ni imela avta, češ da ga ne potrebuje. Skratka, pred dvema letoma in pol je imela vsega končno dovolj in mu je rekla, da naj k otrokom še prihaja, prespal pa pri njih ne bo več. Takrat se je začelo, vložil je zahtevo za razvezo, hkrati pa sistematično obiskoval vse, ki bi lahko imeli z ločitvijo opravka, in jim pripovedoval svojo inačico družinske drame. Socialni delavci o družini dotlej niso nič vedeli, saj ni bila v ničemer problematična. Mama se sploh ni zavedala, da ji nastavlja past, na kraj pameti ji ni padlo, da si človek, ki je bil v družini bolj gost kot oče, želi resne udeležbe pri negi in vzgoji otrok. Znanci, ki so ga poznali, so ji sicer namigovali, da ji bo iz maščevanja vzel otroke, pa ni verjela. Čeprav je dobro vedela že od prej, da mora biti vedno vse po njegovem.
Ločitveni postopek je potekal normalno, oče je dobil stike z otroki, ti pa so čedalje manj radi odhajali z njim. Priče pravijo, da je prihajal namrgoden, najraje takrat, ko so imeli otroci na programu kakšne druge dejavnosti in so jih morali zato opustiti, in če niso bili takoj pripravljeni iti z njim, je šel to prijavit na policijo. 26-krat. Medtem je sodnica dobila drugo delo in primer je prevzela Vera Gams Premerl – že od vsega začetka se skozi zadevo vleče dvom, ali je naravna sodnica, kot se temu reče, ki je dobila primer po sodnem redu (o tem izraža dvome tudi varuh človekovih pravic). V nasprotnem primeru se lahko izkaže, da si je primer sama izbrala (ker je recimo njen brat prijateljsko in poslovno povezan z očetom) ali pa ji ga je z ustreznimi navodili izbral kdo drug. Sodišče je sum kar dvakrat zavrnilo, vendar je slab občutek ostal. Nova sodnica je namreč takoj obrnila ploščo in v vsem ustregla očetu, za začetek je materi vzela skrbništvo in ga dodelila očetu, zadeva se je stopnjevala tako daleč, da so bili stiki pod nadzorom. Mama je bila namreč obtožena, da manipulira z otroki in jih ščuva proti očetu. Sodnica je hotela (o tem vem od mamine prve odvetnice) otrokom dati oziroma vrniti očeta. Precej čudna formulacija – oče je ali pa ni, nihče ga ne daje ali vrača. Status dobrega in razumnega očeta si pač mora izboriti sam. Nič ne more nadomestiti let, ki jih je v vlogi roditelja prespal.
Izhajati je treba iz stvarnosti!
Novembra bo dve leti, kar so bili otroci začasno dodeljeni očetu, ker ločitveni postopek še ni končan. Ker je sodnica praviloma zmeraj upoštevala le očetove predloge, materinih pa ne, jo je mamina odvetnica prijavila, češ da je pristranska (a je sodišče kakopak ugotovilo, da ni). V strahu, da bojevita odvetnica morda le preveč draži sodnico, je mama najela novega odvetnika, ki je bolj umirjen in potrpežljiv, doseže pa ne kaj dosti – spet je vse tako, kot si zaželi oče. Zato sta skupaj z mamo zahtevala prenos zadeve na drugo sodišče. Zadeva je trenutno na vrhovnem sodišču, toda kaj je z otroki? Poleti so nekajkrat lahko prespali pri mami, zdaj pa jih sosedje in sorodniki ne vidijo več. Sodnica, ki čaka na odločitev vrhovnega sodišča, stikov ni podaljšala ali določila novih.
Med sodno žaloigro, podrobnosti smo vam v letu in pol že večkrat nanizali, so se spopadli tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otroki. Eni pritrjujejo sodnici, da gre za materino manipulacijo in ščuvanje otrok proti očetu, kar je osnovno očetovo orožje. Drugi, oprostite, da njim bolj zaupam, pa pravijo, da je treba izhajati iz stvarnosti. Analiziranje pack na papirju in seciranje besed na pogovorih in nadzorovanih stikih namreč ne pokažeta prave slike, če ne upoštevaš osnovnega: otroci so od vsega začetka živeli predvsem z mamo, oče pa je bil občasen in zelo zahteven gost. Od mame so se naučili vsega, kar potrebujejo za življenje in uspešne stike z drugimi ljudmi, pri njej so imeli veliko prijateljev, sorodnikov, dejavnosti, družabnosti in športa. Po dveh letih, kar jih je sodnica dodelila očetu, še zmeraj hočejo živeti pri njej. Jasno jim je, da se stikom z očetom ni smiselno upirati, sicer bo prišlo ponje krdelo policistov, izvršiteljev in socialnih delavk, kot se je že zgodilo. V čem je torej problem? Je razlog zavlačevanja to, da sodišče otrokom še zmeraj ni »dalo« očeta, ki bi ga tako zelo sprejemali, da bi pozabili na mamo? V tej bitki, otroci imajo zdaj sedem in deset let, se očitno gre na vse ali nič.
Mamine prijateljice (mama noče imeti stikov s sedmo silo, da ne bi še dodatno dražila sodnice) pravijo, da ne vejo, v čem je problem – mama treh otrok ima tudi sama lepo kariero in bi ji zelo ustrezalo, da bi bili otroci ob določenih dnevih pri očetu. Da bi si delila skrb zanje. Ampak ne, očetu najbolj ustreza, da ni stikov, niti telefonskih, če pa že so, naj jih socialni delavci strogo nadzorujejo. Stikov torej zdaj ni, in ko sem vprašala sodišče, kako je z zadevo, so odgovorili, da je spis na vrhovnem sodišču zaradi toženkine (mama je toženka) zahteve po prenosu pristojnosti. Kdo zavlačuje? Sodnica, ki ne odloči, ali mama, ki se zaradi tega pritožuje in je seveda obtožena, da prav ona zavlačuje. Njen interes je pa povsem nasproten. Nam boste, sodni sistem ali kaj ste že, kdaj razložili, kako je moglo priti do zelo boleče jare kače, ki ji ni videti konca? No, ampak vsaj nekaj dobrega se je medtem zgodilo, spremenil se je namreč protokol odvzema otrok. Divjaški lov na malčke se zdaj ne bi mogel ponoviti.
---
Otroke je treba zatirati? (Dušana Findeisen, soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje)
»Ali primer treh otrok sploh lahko imenujemo primer? Gre za živa bitja, ki jim zdaj, v otroštvu, sodstvo in oče pišejo prihodnost, jih ropajo čustvene gotovosti. Otroci so talci svojega očeta in, povejmo naravnost, brezdušnega sodnega sistema ter osebnih, bolečih, globoko v podzavest zakopanih zgodb odraslih, vpletenih v to žalostno dogajanje. Kako sicer razložiti vztrajanje pri neustrezni črki zakona? Kako pojasniti brezdušnost odločitev? Ja, čas je za varuha otrokovih pravic, pa čeprav komaj v zadnjem času velja, da otroci ne morejo biti objekt, da so zmožni spregovoriti o sebi. Minili so časi črne pedagogike, ko je veljalo, da je treba otoke zatirati, kajti lahko postanejo nevarni odraslim. Moj bog, v primeru treh otrok se sprašujemo, ali so ti časi res za nami.«
Kar se dogaja, je nedopustno (Damjana Golavšek, pevka)
»Predstavljam si družbo, v kateri ne bo niti en otrok lačen, lačen hrane in ljubezni. Predstavljam si pravično družbo, kjer bo v očeh vseh otrok sijala samo sreča, družbo, v kateri bomo odrasli poskrbeli, da otrok ne bo nihče zlorabljal za dosego svojih egoističnih vizij, pri katerih presegajo meje dobrega okusa. Predstavljam si družbo, kjer se na sodno vejo lahko zanesemo in ji zaupamo. Želim in upam, da bi tako družbo našli v Sloveniji in da bi ti trije otroci, dobesedno iztrgani, končno objeli svojo mamo. Kar se dogaja, je nedopustno.«
Zahtevam odgovore (Lilijana Kornhauser Cerar, nekdanja Slovenka leta)
»Resnično sem zgrožena, da zadeva še ni končana. Bila sem zmotno prepričana, da o tem ni več prispevkov v medijih, ker je bilo odločeno v dobro otrok in so prosti stiki oziroma bivanje z materjo samoumevni. Zato s svojim imenom, priimkom – kot ženska, kot mama in babica, pa tudi kot pediatrinja in človek s 'kilometrino' na področju dobrodelnosti, tudi jaz zahtevam odgovore od pristojnih, kaj se dogaja. Pozdrav vsem, ki se trudite za boljši jutri teh otrok (saj so jim danes že vzeli).«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
