Neodvisnost nadzornih organov po njenih besedah »očitno ni pogodu oblasti, saj zoper njih svoje politike in svojih vplivov ne more izvrševati«.
Kakšno je vaše stališče do parlamentarnega odbora za notranje zadeve, ki ni sprejel poročila informacijskega pooblaščenca za leto 2020?
Za tako odločitev odbora ni podlage, saj nima pristojnosti glasovati o vsebini ali ustreznosti letnega poročila informacijskega pooblaščenca, še manj nalagati dopolnitev, temveč se z njim le seznani. In seznanil se na seji seveda je. Sam način obravnave poročila in popolna odsotnost strokovnih utemeljitev očitkov treh poslancev pa nakazujeta grozljivo stanje v vladajoči politiki. Poročilo sta predstavila dva moja namestnika, nesporni avtoriteti na obeh področjih, velika strokovnjaka z najdaljšim stažem pri informacijskem pooblaščencu. Namestnik je bil v svoji predstavitvi kar dvakrat grobo prekinjen, saj predsednika odbora Branka Grimsa vsebina strokovnega dela informacijskega pooblaščenca več kot očitno sploh ni zanimala, ampak je bil namen politični obračun z organom, ki si drzne povedati svoja strokovna mnenja. In to je velik problem, saj se stroka v državi vedno bolj umika politiki. Stroka in strokovni neodvisni organi v demokraciji nikoli ne smejo utihniti.
Dogajanje na seji je zato le zadnji v nizu pritiskov vladajoče koalicije na informacijskega pooblaščenca, ki je neodvisen nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov in pritožbeni organ za dostop do informacij javnega značaja. Prav na te nevarnosti smo že junija opozarjali štirje neodvisni državni organi. Na seji so sicer izrazili svoje stališče le trije poslanci SDS in SNS. To so bili Grims, Jelinčič in Bah Žibertova, tako da to ni stališče državnega zbora.
Kako odgovarjate na navedbe poslanke SDS Anje Bah Žibert, da »dobesedno pomagate virus širiti, ne pa omejevati«?
Informacijski pooblaščenec je nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, ki svoje delo mora opravljati v skladu z zakoni in ustavo, in to tudi dela. S tem pa seveda nastavlja ogledalo vsakokratni oblasti. Za vodenje ukrepov obvladovanja epidemije in morebitne nezakonitosti pri tem pa je odgovorna vlada. Informacijski pooblaščenec počne prav to kot vsi drugi nadzorni organi za varstvo osebnih podatkov po svetu, torej opozarja oblast na nujnost spoštovanja zahtev varstva osebnih podatkov.
Prav v času epidemije in ukrepov, ki posegajo v temeljne pravice, sta obstoj in delovanje vseh nadzornih organov še toliko pomembnejša. Posegi, ki bi se nam še pred dvema letoma zdeli nezaslišani, so danes realnost in del vsakdana. To izhaja tudi iz poročila Sveta Evrope iz oktobra 2020, ko so analizirali različne pristope držav pri iskanju digitalnih rešitev za boj z epidemijo. Svet Evrope opozarja na iste stvari kot državni nadzorni organi po Evropi. Ne gre prezreti, da so nekateri državni nadzorni organi za varstvo osebnih podatkov na primer celo prepovedali aplikacijo za sledenje. Oblast v Sloveniji pa je v poročilu žal večkrat omenjena med »zdrsi« pri varovanju osebnih podatkov.
Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade in nekdanji poslanec Žan Mahnič ocenjuje, da bi morali odstopiti, ker vas je odbor pozval, da dopolnite letno poročilo ...
Vlado in njene funkcionarje bi morala skrbeti vsebina. Morali bi se ukvarjati s tem, kako naj država tudi v času epidemije učinkovito poskrbi za dobrobit vseh svojih prebivalcev. Sodeč po množičnem obračanju posameznikov na informacijskega pooblaščenca, lahko z gotovostjo trdim, da so ljudje, pa naj bodo to podjetniki, starši, učitelji ali drugi delodajalci, v hudih stiskah, tudi zaradi nerazumljivih in neustrezno dogovorjenih ukrepov oblasti. Namesto ustreznega obvladovanja epidemije in posluha za stroko smo priča tovrstnim neutemeljenim očitkom in trošenju energije, ki so sami sebi namen in nimajo ne vsebinske ne pravne podlage.
Predpisi jasno določajo pristojnosti informacijskega pooblaščenca in državnega zbora v zvezi z delom informacijskega pooblaščenca.
Informacijski pooblaščenec je opravil svoje delo, kot mu nalaga zakon, a bomo odboru ne glede na to, da se pripombe treh poslancev sploh ne nanašajo na vsebino letnega poročila, ampak gre za nedopustno politično obračunavanje, vseeno posredoval kratek odgovor. V njem bomo predvsem pojasnili, da moramo vsi spoštovati ustavo in zakone. To pomeni tudi, da se vsak organ lahko giblje le znotraj meja, ki mu jih določajo predpisi.
Vsekakor pa je zanimivo, da nam je pristojna komisija državnega sveta, ki se je s tem istim letnim poročilom seznanila na svoji seji junija, izrazila čestitke za uspešno delo v času epidemije ter pregledno in vsebinsko ustrezno letno poročilo.
Pred kratkim ste izrazili zaskrbljenost zaradi predlagane širitve policijskih pooblastil. Katere so najbolj sporne določbe, ki jih predlog novele zakona o nalogah in pooblastilih policije prinaša?
Skrb vzbujajoče je izvajanje stalnega video- in avdionadzora javnih površin. Pa dodatne obdelave biometričnih podatkov pri ugotavljanju identitete in identifikaciji. Uvaja se neposreden elektronski dostop policije do evidenc. Kljub odločbi ustavnega sodišča je ponovno pomanjkljiva ureditev avtomatiziranega preverjanja registrskih tablic v prometu. Nesorazmeren je stalen poimenski nadzor obdelav osebnih podatkov varovanih oseb v zbirkah javnega sektorja in s tem možnost stalnega nadzora policije nad državnimi organi, ki so upravljavci teh zbirk. Najmanj nekorektno je tudi ukinjanje obveznosti policista, da posameznika ob zbiranju obvestil pouči o prostovoljnosti, da torej pri tem ne gre za posameznikovo obveznost. Gre namreč za največji represivni organ v državi in ljudje policijo dojemamo temu primerno. Enako neustrezna je ukinitev anonimnosti pri podaji obvestil. Skrbi pa nas seveda tudi širitev uporabe brezpilotnih letalnikov ali dronov – za zbiranje osebnih podatkov tudi za preventivne in nadzorne namene.
Zakaj ste se poleti odločili, da odločitev o ustreznosti odloka PCT, s katerim vlada določa obdelavo osebnih podatkov, prepustite ustavnemu sodišču?
Glede izkazovanja in preverjanja pogoja PCT je informacijski pooblaščenec že takoj po uveljavitvi odloka prejel veliko prijav in še vedno jih prejemamo vsak dan. Zato smo zoper NIJZ kot upravljavca aplikacije za preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT morali uvesti inšpekcijski postopek. V postopku je treba ugotoviti, ali gre za nezakonito obdelavo osebnih podatkov. Informacijski pooblaščenec namreč z aplikacijo ni bil seznanjen v nobeni fazi njene priprave in uveljavitve, čeprav bi od enega največjih upravljavcev osebnih podatkov v zvezi z zdravjem vsekakor lahko pričakovali, da se pred uvedbo posvetuje. V postopku se je izkazalo, da je bila obdelava osebnih podatkov določena z vladnimi odloki, in ne z zakonom, kot bi bilo glede na 38. člen ustave edino dopustno. Zato je informacijski pooblaščenec svoj postopek, kot to veleva zakon, prekinil ter vprašanje zakonitosti in ustavnosti teh odlokov posredoval v presojo ustavnemu sodišču. Po naši ustavni ureditvi morajo biti namreč odločitve o posegih v človekove pravice, tudi pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, plod ustrezne javne in strokovne razprave, zato lahko o njih odloči le državni zbor. Samo ta pot zagotavlja zadostno strokovno in javno razpravo ter ustrezen proces demokratičnega odločanja o ukrepih. Vlada kot politično telo tega pač ne more zagotoviti. To je eden od temeljev demokracije. Skladno z odločitvijo ustavnega sodišča bo potem informacijski pooblaščenec svoj postopek nadaljeval.
Vašo odločitev je direktor NIJZ razumel kot nepravilnost inšpekcijskega postopka, ki ste ga uvedli.
To seveda ni res. Nepravilnost, ki se je v inšpekcijskem postopku pokazala, namreč ni zadevala le kršitve zakona, temveč je nakazovala sum kršitve ustave. V takih primerih pa je, če se držimo zakona, treba inšpekcijski postopek prekiniti in odločitev o ustreznosti pravne podlage prepustiti ustavnemu sodišču. To edino sme odločati o zakonitosti in ustavnosti predpisov. Kot že rečeno, bo informacijski pooblaščenec svoj postopek po odločitvi ustavnega sodišča ustrezno nadaljeval.
Iz vrst vladajoče politike in direktorja NIJZ je mogoče slišati, da nagajate vladi.
Informacijski pooblaščenec je neodvisen nadzorni organ, ki bdi nad zagotavljanjem varstva osebnih podatkov ter dostopa do informacij javnega značaja. Sam ustroj neodvisnih nadzornih organov, to so poleg informacijskega pooblaščenca na primer Komisija za preprečevanje korupcije, varuh človekovih pravic in računsko sodišče, temelji na samostojnosti in neodvisnosti njihovega delovanja. Torej na tem, da vsakokratna vladajoča politika ne more posegati niti v kadrovsko politiko teh organov niti v njihov način vodenja postopkov in konkretno vsebinsko odločanje. Ta neodvisnost nadzornih organov očitno ni pogodu oblasti, saj zoper njih svoje politike in svojih vplivov ne more izvrševati.
Informacijski pooblaščenec pri svojem delu sledi izključno le ustavi in zakonu, pri tem pa mora seveda še predvsem nadzorovati vsakokratno oblast, ki ima moč najgloblje posegati v človekove pravice. Pri svojem delovanju nikomur ne nagajamo, temveč zgolj izvršujemo svoje pristojnosti in poskušamo v tem okviru zagotoviti, da bi bili ukrepi sorazmerni. Država v časih, ki smo jim priča, seveda mora v določeni meri posegati v pravice posameznikov, a to lahko počne le, če so ukrepi nujni, potrebni, učinkoviti in sorazmerni. To pomeni, da lahko v človekovo pravico do varstva zasebnosti in s tem tudi v človekovo dostojanstvo posega le do tiste mere, ko je to še učinkovito, utemeljeno in nujno glede na vse ukrepe, ki so možni. Zrelost in napredek demokratične družbe se merita prav s tem, kako dobro nam uspe v časih velikih izzivov uskladiti varstvo različnih ustavno varovanih pravic.
Večkrat ste že opozorili na pomanjkljiv interes ministrstev in nekaterih institucij, da bi informacijski pooblaščenec sodeloval že pri pripravi zakonov, odlokov ali aplikacij. Se je kaj spremenilo?
V zadnjem času posebnih sprememb na sistemski ravni in na ravni političnega delovanja aktualne oblasti ne opažam. Še vedno pa marsikateri predpis prejmemo v mnenje, četudi naše pripombe niso vedno popolnoma upoštevane. Zato celotne ocene državne uprave ne morem narediti. S tem bi bila tudi krivična do številnih odličnih strokovnjakov na posameznih ministrstvih, ki se še vedno trudijo in se zavedajo svoje odgovornosti za skrbno, strokovno in premišljeno pripravo predpisov. Zato bi morala biti v središču pozornosti osrednja organa, ki sta odgovorna za pripravo in sprejem zakonodaje. To sta vlada kot predlagatelj predpisov in državni zbor kot zakonodajalec, brez katerega noben, še tako dober ali slab predpis ne more biti sprejet. Zavedati se je namreč treba, da vladajoča politika s tem, ko sprejema predpise, ki so nejasni, nerazumljivi ali celo neskladni z ustavo, ne greni življenja le informacijskemu pooblaščencu. Najbolj greni življenje tistim, ki morajo take predpise izvajati in nadzorovati. Stiske posameznikov, podjetij in drugih organizacij pa tudi nadzornih organov niso plod domišljije informacijskega pooblaščenca, temveč vsakodnevni problem, ki smo mu priča.
Kako pa je potekalo sodelovanje s preteklimi vladami?
Informacijski pooblaščenec seveda ne dela tovrstnih analiz, vsekakor pa lahko rečem, da takih političnih pritiskov, kot smo jih deležni zdaj, še ni bilo. V vsakem trenutku si prizadevamo enako objektivno in strokovno opozarjati na pomanjkljivosti, ki jih zaznavamo. Ker imamo ravno v obravnavi novelo zakona o nalogah in pooblastilih policije, se samo spomnite naših pripomb in kritik novele iz leta 2016, ko smo bili tudi zelo kritični in glasni glede posegov v pravico do zasebnosti. Človekove pravice niso leve ali desne, nimajo politične barve, nobena oblast ne sme posegati vanje brez ustreznega premisleka in postopka. Današnji časi so posebni, zahtevni, izzivi pa bistveno drugačni kot recimo pred leti. To, da si za oblast državni sovražnik samo zato, ker opravljaš svoje delo in opozarjaš na nepravilnosti, obenem pa ves čas v pomoč ponujaš svoje znanje, je nepojmljivo.
Kakšna je vaša ocena stanja na področju varovanja osebnih podatkov v Sloveniji med epidemijo covida?
Žal je naša ocena trenutnega stanja precej žalostna. V imenu boja s covidom-19 se ne sme vse globlje, neutemeljeno in nesorazmerno posegati v človekove pravice in širše v samo pravno državo. Takim poskusom poseganja v človekove pravice in dostojanstvo posameznikov v Sloveniji v sodobnem času še nismo bili priča. Tega se ljudje očitno zavedajo, saj se na nas vse pogosteje obračajo s svojimi pritožbami, prijavami in zaprosili za mnenja, ki se v vse večjem deležu nanašajo na sume nezakonite obdelave osebnih podatkov s strani države.
Sicer pa so o trenutnem stanju dovolj povedni tudi pritiski na informacijskega pooblaščenca, ki jih politiki oziroma vlada vršijo z aktivnostmi, kot sta pobuda poslanca Zmaga Jelinčiča za mojo razrešitev ali pa zavrnitev poročila informacijskega pooblaščenca za leto 2020 s strani državnozborskega odbora, ki mu predseduje poslanec Branko Grims.
Je takšen trend opazen tudi v drugih državah članicah EU?
Seveda ne moremo reči, da se določene druge države članice EU ne soočajo s podobnim nerazumevanjem smisla varovanja človekovih pravic, kar vodi v razkrajanje demokratične družbe, a med njimi ni držav zahodne in severne Evrope, s katerimi se najbrž želimo primerjati. Te države so se izzivov, povezanih z zagotavljanjem zasebnosti pri boju s covidom-19, lotile veliko bolj transparentno. Najbolj očitno se je to pokazalo pri uvajanju aplikacij za sledenje stikom, kjer sta transparentnost in zaupanje državljanov v oblast ključna. Te države so tudi posege v človekove pravice začele izvrševati šele na podlagi sprejete ustrezne pravne podlage, na primer glede preverjanja pogoja PCT. Izzivi epidemije so seveda resni in izjemno težki. Vseeno pa menim, in to kažejo tudi izkušnje teh držav, da se države z izzivi lahko učinkovito spoprimejo, ob tem, da ukrepi temeljijo na sorazmernosti pri poseganju v človekove pravice. Reševanje življenj namreč ne pomeni, da se moramo nujno odpovedati ostalim pravicam, moramo pa aktivno iskati sorazmernost pri tehtanju teh interesov in pravic.
