Jana Kus Veenvliet je ustanoviteljica Zavoda Symbiosis, v sklopu katerega izvajajo različne storitve upravljanja z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Poleg tega pomagajo upravljavcem zavarovanih območij pri pripravi upravljavskih načrtov, ukvarjajo pa se tudi z ekoturizmom.
Večina je v zadnjih letih slišala za najbolj moteče invazivne tujerodne rastlinske vrste, kot je na primer ambrozija, ki je tudi zelo alergena, slišali so za japonski dresnik, nemara tudi veliki pajesen… Katere so najbolj problematične?
Težko je izpostaviti le nekaj tujerodnih vrst, saj imamo v Sloveniji že kar okoli 30 zelo razširjenih tujerodnih rastlin. Z vidika narave so med najbolj škodljivimi invazivne rastline, ki preraščajo brežine rek, na primer japonski dresnik, žlezava nedotika, kanadska in orjaška zlata rozga, oljna bučka, ameriški javor …
Z vidika ljudi bi lahko kot najbolj problematične opredelili tiste vrste, ki imajo škodljive vplive na zdravje ljudi (npr. pelinolistna ambrozija, orjaški dežen).
Kako vplivajo na biotsko raznovrstnost?
Invazivne tujerodne rastline oblikujejo goste sestoje, iz katerih s senčenjem spodnjih plasti, nekatere pa celo s kemijskimi snovmi, ki jih sproščajo v tla, preprečujejo rast domorodnim vrstam. Razpoložljivi prostor za domorodne vrste je tako vse manjši. Z razraščanjem invazivnih tujerodnih rastlin se spreminja tudi struktura habitata, kar vpliva na domorodne živali, spremenita se lahko kroženje snovi ter kemizem tal. V zadnjih letih se invazivne rastline širijo tudi v gozdovih, še posebej na vrzelih v gozdu, ki so nastale zaradi vremenskih ujm ali poseka. V gostih sestojih invazivk ne morejo vzkliti niti mlada drevesa, zato je pomlajevanje (naravno nadomeščanje starih dreves) v takem gozdu zelo okrnjeno.
Se razmere slabšajo?
Da, stanje se zagotovo slabša. Že prej pogoste vrste se še naprej širijo in zasedajo vse večje površine. Prav v pozno poletnem in jesenskem obdobju so številne zelo opazne in se pogosto najbolj zavemo njihove prisotnosti. Številne opuščene travniške površine so v tem obdobju zaradi razrasle kanadske in orjaške zlate rozge obarvani povsem rumeno. Na prvi pogled so sicer te rastline lepe, tudi prinesene so bila k nam kot okrasne rastline. A če pogledamo v tak sestoj, vidimo, da je pestrost rastlinskih vrst povsem osiromašena. Takšna območja je tudi zelo težko revitalizirati.
Poleg širjenja že znanih invazivnih tujerodnih vrst se stalno pojavljajo tudi nove vrste. Tu imamo v resnici še nekaj več možnosti za ukrepanje, saj so rastline na začetku omejene na manjša območja in jih je še mogoče izkoreniniti. Prav tem tujerodnim vrstam smo posvečali veliko pozornosti v projektu LIFE ARTEMIS, ki se je zaključil konec lanskega leta. Predlagali smo številne rešitve za uveljavitev t.i. sistema zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja na tujerodne vrste, da bi izboljšali našo sposobnost pravočasnega zaznavanja in ukrepanja v zvezi s temi vrstami. Na sistemsko rešitev še vedno čakamo in na Slovenijo tudi že pritiskajo iz Bruslja, saj je Slovenija kot članica Evropske unije zavezana k izpolnjevanju obveznosti Evropske uredbe 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst.
Se je kaj spremenilo v zadnjem času, recimo v zadnjem koronskem letu in pol? Kako so invazivke prišle v Slovenijo?
V zadnjem letu smo zaradi bistvenega zmanjšanja potovanj in trgovanja verjetno dobili celo kakšno tujerodno vrsto manj. Mednarodna trgovina je namreč ključen dejavnik, ki prispeva k širjenju tujerodnih vrst. Po drugi strani pa prav zaradi koronavirusa zdaj ljudje nekoliko lažje razumejo problematiko tujerodnih vrst. Tudi koronavirus je v Evropi zagotovo tujerodna vrsta. Omejevanje potovanj in zapiranje dejavnosti po vsem svetu, je ekstremen odziv na širjenje te tujerodne vrste, ki ogroža domorodne vrste, v tem primeru ljudi. Z zapiranjem dejavnosti smo poskušali zamejiti širjenje, vendar pa je to pri virusih izjemno težko.
Večina invazivnih tujerodnih rastlin je k nam prišla kot okrasne rastline. Sprva smo jih gojili na vrtovih, od tam pa so se razširile na druga območja. Te rastline se lahko širijo s semeni, nekatere raznašajo ptice in veter, tako da vrtna ograja zanje ni prepreka. Pri širjenju mnogih vrst pa je aktivno pomagal tudi človek, bodisi s premeščanjem zemljine v katerih so bila prisotna semena ali podzemni deli rastlin, ali pa z odlaganjem obrezanih vej v naravo.
Kako ukrepate zoper tujerodne vrste? Kako poteka odstranjevanje?
Področje obvladovanja tujerodnih vrst v Sloveniji še ni sistemsko urejeno. Zato odstranjevanja potekajo le lokalno, na manjših območjih, običajno tam, kjer so za to zagotovljena projektna sredstva. Tujerodne rastline zatiramo na različne načine. Enoletne rastline lahko pulimo, trajnice običajno izkopavamo, da s tem zmanjšamo obnavljanje iz korenin. Manjša drevesa lahko s posebnim orodjem še izruvamo, večja pa običajno obročkamo. To pomeni, da na deblu odstranimo pas skorje in s tem povzročimo postopno sušenje drevesa. Nekatera drevesa (npr. veliki pajesen) namreč po poseku bujno odganjajo iz ostankov korenin in jih ne moremo kar preprosto požagati.
V kakšnih primerih so lahko invazivne vrste dobrodošle?
Invazivne tujerodne vrste so tiste, ki povzročajo škodo domorodnim vrstam, habitatom ali ekosistemov. To še ne pomeni, da te vrste niso za določeno skupino ljudi uporabne. Omejevanje uporabe takih vrst je najbolj težavno, saj interesne skupine zagovarjajo njihovo uporabo in jih aktivno širijo. Take so na primer invazivne rastline, ki jih čebelarji gojijo zaradi čebelje paše (npr. navadna amorfa).
Kdaj začnejo tujerodne rastline predstavljati nevarnost za ekosistem, za druge vrste v habitatu, biodiverziteto?
Take točke ne moremo v naprej določiti, saj nanjo vpliva preveč dejavnikov. Težava pa je tudi v tem, da škodo zaradi tujerodne vrste običajno zaznamo šele, ko se vrsta začne širiti. Povsem enaka je bila tudi zgodba s koronavirusom. Pri ocenjevanju invazivnosti zato pogosto uporabljamo informacije iz drugih držav s podobnimi podnebnimi razmerami. Za vrste, ki so že invazivne na takih območjih, obstaja velika verjetnost, da bodo invazivne tudi pri nas. Zato smo z njimi še posebej previdni in z ukrepi zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja poskušamo preprečiti njihovo širjenje.
Na kaj naj bodo ljudje pozorni pri invazivnih vrstah, kako jih prepoznati, kam lahko prijavijo »najdbe«?
V zvezi s prepoznavanjem smo v zadnjih letih naredili kar velik korak, saj smo pripravili veliko gradiv, s katerimi se lahko določanja tujerodnih vrst lotijo tudi laiki. Tudi uporaba aplikacije Invazivke je enostavna in lahko podatke sporoča vsak registriran uporabnik. Uporaba aplikacije se je kar dobro prijela, po koncu projekta jo uporabljamo za zbiranje naključnih podatkov, pa tudi za popise. Uporabljajo jo tudi v nekaterih zavarovanih območjih. Vnose redno pregledujejo izvedenci in v primeru najdbe redke vrste, ki je opredeljena kot potencialno invazivna, tudi sprožijo ukrepe za njihovo odstranitev.
Kako naj postopajo ljudje, ko sadijo nove rastline na svojih vrtovih?
NASVETI ZA LASTNIKE VRTOV
Kot že rečeno, so prav okrasne rastline vir številnih invazivnih tujerodnih vrst, zato je razmislek o tem, kaj bomo gojili na vrtovih, vsekakor na mestu. Na ravni Evropske unije je z Uredbo 1143/2014 že prepovedana prodaja, kupovanje in posedovanje nekaterih invazivnih vrst, med njimi je tudi nekaj precej znanih okrasnih rastlin, na primer sirska svilnica ali poljudni papagajček, pa drevo veliki pajesen. Teh vrst na vrtovih ni več dovoljeno gojiti. Vendar so v naših vrtnih centrih pogosto na voljo tudi nekatere druge tujerodne rastline, ki jih že obravnavamo kot invazivne (npr. čokoladna akebija, metuljnik, grmasti slakovec, različni bambusi, lovorikovec). Za zdaj nimamo možnosti, da bi širše omejevali prodajo teh rastlin, zato je le ozaveščen potrošnik tisti, ki lahko prepreči širjenje invazivnih rastlin.
Kakšne so ugotovitve projekta Life Artemis? Bi moral slediti nov podoben projekt oz. so stvari dovolj dobro zastavljene?
Projekt LIFE ARTEMIS je prinesel številne rešitve za zaznavanje tujerodnih vrst v zgodnjih fazah. Usposobili smo tudi veliko število zaposlenih na področju upravljanja z gozdovih in tudi zainteresirane javnosti. Pripravili smo tudi predlog, kako bi sistem zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja deloval v praksi z ustrezno delitvijo nalog med institucijami, a končna določitev tega sistema se stalno izmika. Tudi zdaj teče še nekaj drugih projektov o tujerodnih vrstah, a sistemsko in institucionalno mora zadeve urediti država. Tega področja ne moremo reševati na projektni ravni.
