Da so se imeli res lepo, je pričal nasmeh prijatelja, ki se je raztezal čez pol fotografije. »Božo je res 'kerlc'. Tudi z vodno pištolico v roki ga moraš spoštovati,« je še pomislil Glavni, nato pa se je zdrznil in se spomnil, da fotografije ne more in ne sme biti vesel. Globoka omrežja so mu jo spet zagodla in ob njegovi sliki v medijih se bodo spet bohotili mastni naslovi, ljudje ga bodo spet ogovarjali in spet ga bodo nebodigatreba politiki obkladali z obtožbami in klicali na neka zaslišanja. »Kako naj Svoji razložim, da ne sme naročevati prek spleta, ker spet leto dni ne bomo smeli prejemati pošiljk?« se je zavedel, kako se utegne ravno v trenutku, ko je kazalo, da gre vse po načrtih, spet vse sfižiti.
A za slabo voljo ni bilo časa: »Malega pokličem. Saj ni nič narobe, če so ljudje jezni. On zna z jeznimi ljudmi.« Mali je ravno pomerjal novo obleko, ki mu jo je podaril Veliki, in čutil, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti. »Morda, če stopim na prste, morda bo potem bolje,« je premleval ob ogledalu, vedoč, da ga že čez pol ure čaka slikanje z Velikim in ostalimi prijatelji. »Mogoče vprašam še mamo. Mamica vedno ve,« se je pomiril. V tistem trenutku je zazvonil telefon. »Ja, šef? Nezadovoljni ljudje? Protesti? Kdaj? Danes? Ja, seveda bomo zmogli.«
Ko kliče šef, ni časa za izbiranje oblek. Ukrepati je treba takoj. »Mali tukaj! Koliko ljudi bo danes na protestih? Nekaj tisoč? Super! A od Trohe bodo tam? Krasno! Kaj pa navijači? Mega! Jenulla ne bo? To že vem. Imam navodila z vrha. Danes ne bomo zapirali ulic. Ograj ne potrebujemo. Tudi tiste iz sindikata pustite doma, pa tistih brez PCT tudi ne rabimo. Top bom pripeljal sam, vi pa pripravite solzivec pa bojno opremo.« Navodila so bila kot vedno kratka, morebitne ugovore je Mali preslišal, saj je vedel, da ne morejo biti pomembni. »Mirni protesti? Kakšni mirni protesti? Saj ni petek!« se je Mali še zadrl v telefon, se še zadnjič pogledal v ogledalo in odhitel na slikanje.
Iz množice tisočerih vzklikov je proti poslopju, kamor šefova noga ne stopi rada, poletela prva bakla. Zelena svetloba je razsvetlila nebo. Jožetu je pot, ki mu je tekel izpod čelade, že krepko načenjal živce. Steklo razbite steklenice pod nogami ga ni več motilo. Na kletvice in žaljivke iz množice se ni več odzival. Že dolgo so tudi njemu odzvanjale v glavi in prisegel si je, da bo nekega dne … Nekega dne bo Malemu povedal, kar mu gre. Morda še danes.
Nebo se je obarvalo še rdeče. Še ena bakla. Nato pok. In kanistri solzivca so poleteli proti ljudem. Mali je z veseljem gledal, kako se veličastni vodni top počasi premika in kako je vodni curek zarezal v množico. V hipu je pozabil, da se še vedno ni preoblekel. Prsti so leteli po tipkovnici telefona: Levi fašizem,SD,strankaLevica,MSM,… Besede je natipkal že tolikokrat, da je to lahko storil miže. Zaprl je oči in si oddahnil.
V mestu knezov je Janez zadovoljen odložil telefon, dvignil kozarec in naredil požirek tokaja, ki mu ga je podaril gost. »Tudi Viktor je pravi 'kerlc'. Zagotovo bi se z Božom dobro razumela. Morda pa drugo leto v Bovcu, ali pa na Jadranu … tako naključno ...«
