Igor Bračič, Alojz Ihan, Roman Jerala, Renata Salecl in Lenart J. Kučič so moja posebna peterica, za katero si želim, da bi jih še posebej pozorno poslušali in slišali, kaj govorijo. Vredno je namreč podčrtati nekatere njihove izjave zadnjega časa.
Začela bom s Kučičem, novinarjem, ki je pred kratkim na močno izraženo polarizacijo stališč Slovencev o vsem, kar zadeva covid-19, za moj okus (iz)postavil eno najboljših vprašanj. Če bi se oblast potrudila poiskati odgovor nanj, čeprav se ta ponuja kar sam od sebe, bi se prebili do ključnega, zaradi česar bi lahko bolje upravljali zdravstveno krizo. Pravi: »Kaj pa, če nezaupanje ni ključen problem? Ampak to, komu zaupamo?«
V tem, kar je rekel, je veliko. Med drugim tudi: ne da ne zaupamo, vsi nekomu zaupamo, vprašanje je le, komu. In dogaja se, da dve tretjini Slovencev ne zaupata vladi (in s tem stroki, s katero je »povezana«), ne prikimava temu, kako nas ta vodi skozi zahteven čas, in zato informacije, na podlagi katerih oblikujejo pomembne osebne odločitve o (ne)spoštovanju ukrepov in tem, ali se bodo cepili ali ne, ter vsem ostalim v zvezi s korono, iščejo drugod. Kje?
Preden poskušam odgovoriti na to, bi rada omenila Romana Jeralo s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki dejansko pove, kaj to, o čemer govorim, konkretno pomeni v praksi pri cepljenju. Slaba precepljenost »do neke mere pomeni tudi upor ljudi, ker so razočarani nad avtoritetami, vlado«. Če se torej ne cepimo, kažemo svoje neodobravanje do Janševe vlade, hoče reči Jerala.
Ljudje so si torej poiskali druga sidrišča, sredine, po njihovo zaupanja vredne vire. Katere, nam pomaga razumeti sociologinja in filozofinja Renata Salecl, če vpletem še eno ime s svojega seznama. »Ljudje vse manj verjamejo tradicionalnim avtoritetam. Vse bolj se identificirajo z influencerji ali drugimi internetnimi vplivneži. Smo v situaciji, ko mnenja znanstvenikov nimajo več velike teže. Težo dobivajo mnenja ljudi, ki imajo mnogo sledilcev,« je dejala za oddajo Studio City.
»Nedopustno je, da ste svojo kampanjo osnovali na laži in pri tem zlorabili ime ugledne osebnosti s področja medicine.«
Alojz Ihan, če priključim še njega, se je v enem svojih zadnjih intervjujev za N1 dotaknil fenomena proticepilstva. To skupino ljudi uvršča v nekakšno new age subkulturo »z značilnim izmikanjem vzročno-posledični in 'daj – dam' družbeni logiki. Zato tudi njihovo značilno negiranje družbenih institucij, od 'uradnega' šolstva, zdravstva do politike, in priseganje na magično mišljenje, ohlapno in povsem subjektivno (ne)logično sklepanje, alternativno medicino, alternativne religije. Zaradi usidranega občutka družbene izločenosti je pri tej subkulturi velika potreba po povezovanju s podobno mislečimi v zaprte kroge. Proticepilstvo je za tovrstne ljudi idealno medsebojno vezivo,« Ihan odstira tančice na ozadje mehurčka tistih, ki so nenaklonjeni temu, da bi se »špiknili«.
Spoznajmo kakšnega od takih krogov oziroma mehurčkov. Z enim se je pred kratkim nenačrtovano srečal in zapletel v dialog Igor Bračič, vsestranski umetniški ustvarjalec. Soočil se je z gibanjem Osveščeni prebivalci Slovenije, ki zanika obstoj virusa in zavrača cepljenje. Posnetek, kako je bilo to videti, kroži po spletu. Bračič je spretno in potrpežljivo nastavljal protiargumente prepričanjem gibanja, ki ga vodi Ladislav Troha. Posebej pomemben je trenutek, ko so umetniku pod nos pomolili enega od »dokumentov«, na katerega naslanjajo svoje gibanje, in sicer pisni »dokaz« o neobstoju virusa, ki ga je po njihovih beseda podpisal prof. dr. Igor Švab, dekan Medicinske fakultete v Ljubljani.
Troha in Osveščeni prebivalci Slovenije, nedopustno je, da ste svojo kampanjo osnovali na laži in pri tem zlorabili ime ugledne osebnosti s področja medicine. To, kar vi kažete kot dokaz, da virusa ni, je laž! Igor Švab, dekan ljubljanske medicinske fakultete, namreč nikoli ni rekel, da korona ne obstaja. »Ne vem, kateri dokument kažete, ampak jaz zanesljivo nisem trdil, da virusa ni. Gre za nedopustno manipulacijo z mojim imenom in položajem medicinskega strokovnjaka,« je zgroženo dejal dekan. Ne samo ker na tej strani ni več prostora, ampak tudi sicer na tej točki težko še kaj rečem, ker ostanem brez besed …
Polona Krušec, novinarka
