Ni vedno mislila tako, prizna, ni bila vedno ponosna, da je kmetica. Kaj se je zgodilo med takrat in zdaj? Društvo podeželske mladine Sv. Jurij ob Ščavnici, članica Zveze slovenske podeželske mladine, se smeje. ZSPM je prostovoljna nevladna nestrankarska organizacija, ki povezuje in združuje mlade s podeželja. Ima več kot tri tisoč članov, združenih v 38 društvih po Sloveniji, organizira različne dogodke, tekmovanja, izobraževanja, okrogle mize. »Naloga Zveze je predvsem združevanje, povezovanje, po drugi strani pa tudi zabava, da pridemo skupaj mladi, enako misleči, zato da vidiš, da se tudi na drugem koncu Slovenije nekdo 'matra' s kmetijstvom, da spoznaš koga, ki bi morda živel na podeželju; pa tudi opolnomočenje mladih. Veliko znanja prenašamo, imamo različne seminarje, zdaj po spletu, skoraj vse vsebine so brezplačne. Mladi potrebujejo znanje. Tudi zabavni del se mi zdi zelo pomemben, da mladi pridejo skupaj.«
Okna in vrata.
Nastja je po izobrazbi magistra razrednega pouka, a ne dela v svojem poklicu – no, ne čisto. »Zelo sem se trudila dobiti službo, a je to v tem koncu, v Pomurju, skoraj nemogoče. A kot pravijo, ko se nekje zaprejo vrata, se drugje odpre okno.
K DPM Sv. Jurij ob Ščavnici sem pristopila leta 2012, ko so iskali nekoga, ki bi tekmoval na regijskem in državnem kvizu Mladi in kmetijstvo. Takrat bi se morala učiti za maturo, ampak namesto tega sem se raje učila o konjih in Triglavskem narodnem parku. Od takrat sem vpeta najprej kot članica, potem kot regijska predstavnica za Pomurje, to je bilo vse prostovoljno, lani pa so mi pri ZSPM ponudili službo generalne sekretarke. Delam vse. Večinoma od doma preko računalnika skrbim za družbena omrežja, Facebook, Instagram, odgovarjam na e-pošto, sem zveza med društvi, odborniki. Iščemo sponzorje, pripravljamo programe, pišemo projekte, jih izvajamo, pri svojem delu pripravljam tudi delavnice za otroke. Svoje pedagoško znanje vnašam v sisteme ZSPM.«
Slovensko kmetijstvo ne bo propadlo.
Nastjin dom je kmetija Koroša v Križevcih pri Ljutomeru, to je kmetija staršev njenega partnerja Žana, kjer se ukvarjajo predvsem z rejo in predelavo prašičev. Zgodba o kmetiji Koroša je zgodba o vzponih in padcih, zgodba o tem, kako iznajdljivi in trpežni morajo biti slovenski kmetje, da preživijo. »Leta 1983 je moja babica poleg službe začela še s kmetijo. Moj dedek je bil zaposlen v Avstriji, v nedeljo ali ponedeljek zjutraj je odšel in prišel domov v petek zvečer,« pripoveduje Žan Koroša. »Moj oče se vedno šali, čez teden smo počivali ali hodili v službo, čez vikend smo pa delali na kmetiji. Ko je dedek prišel iz Avstrije, se je zidalo in na njivah najbolj delalo. V letih 1982, 1983 so se v Pomurju na veliko gradili hlevi, na kmetijo so jim pripeljali pujske, da so jih vzredili in poslali v klavnico. S to zgodbo se je začelo kmetijstvo pri nas doma, z enim hektarjem zemlje in z za tisti čas malo večjim hlevom za pujse. Potem je od babice vse prevzel oče. Kupoval je zemljo in stroje, nato so prišle nizke odkupne cene. Moja mama je delala v Muri in je izgubila službo, saj poznate to zgodbo. Tako se je vse začelo vrteti okrog kmetije, z očetom sta poleg prašičereje začela iskati nove zgodbe. Za tisti čas sta bila res inovativna, poskusila sta z rdečo peso, pa ni šlo, potem smo gojili šampinjone, pa se je po enem letu prodaja ustavila, poskusili smo s krompirjem, en dan smo ga pokrili s kopreno, zvečer je pa pihal veter, in ko smo naslednji dan prišli na njivo, je bila koprena že tri njive naprej.
Kot otrok sem vse to spremljal, potem sem bil pet let v Ljubljani, delal sem preko študentskega servisa in takrat sem veliko razmišljal, ali se bo sploh splačalo biti na kmetiji. Še oče sam mi je govoril, poišči si službo, boljše bo zate, saj je sam videl, da ne gre. Ko pa je mama izgubila službo, mu je rekla, poskusiva nekaj, in se je spet začelo vse vrteti okrog prašičev, začela sta s predelavo mesa na kmetiji. Prav to je naša največja dodana vrednost, predelava mesa in lastna trgovinica. Z Nastjo sva zraven pripeljala še različne stvari, na primer avtohtone živali, pa najrazličnejše certifikate, ki dajejo izdelku dodano vrednost, da lahko z njim več zaslužiš, osem evrov namesto pet pri salami, na primer. Malo se ukvarjava tudi z zelenjavo, pridelujeva česen. Blizu so tudi terme – Banovci, Terme 3000, pa Mala Nedelja. Gostom, ki pridejo na ogled, razkaževa kmetijo. Vidijo, da kmetujemo tudi mladi. Nekateri pravijo, da bo kmetijstvo propadlo, ampak jaz mislim, da ne bo, ker če bodo mladi gradili naprej, bo ostalo. Ne predstavljam si Slovenije brez kmetov.«
Žareče oči.
Danes sami pridelajo vso hrano zase in za prašiče, večino mesa predelajo in prodajo sami. Ampak tu se njuni načrti in sanje še ne ustavijo: »Jaz sem učiteljica, Žan je nekaj let obiskoval vzgojiteljsko šolo, oba rada delava z otroki, zato razmišljava o kakšnem vrtcu, pa o različnih delavnicah,« pravi Nastja. »Sva tudi že gostila otroke z bližnje šole za potrebe moje magistrske naloge. In sva bila potem tisti dan zelo utrujena, ampak zelo srečna. Ko vidiš žar v otroških očeh, ko prvič vidi prašiča ali piščanca, ko mu razlagaš stvari, ki so tebi samoumevne, on pa pravi, vau! To me zanima – pripeljati otroke na kmetijo in kmetijstvo v šole. In tudi v nasprotni smeri, da bi šole, ki nimajo blizu kmetij, imele delavnice o kmetijah. Učili bi jih čisto življenjske stvari: da krava ni vijoličasta in da pomaranča ne raste v trgovini. Ko sem delala magistrsko nalogo, seveda je bila tema kmetijstvo, sem bila šokirana nad raziskavami v tujini, ki sem jih prebirala. Obup! Narejene so bile v Veliki Britaniji pred nekaj leti – velik odstotek otrok res misli, da je krava vijoličasta in da pomaranče rastejo v trgovini. »Kako pridelamo mleko?« »V trgovini ga kupimo v tetrapaku.«
Pa predstavila bi kmetijstvo – da to ni nekaj, kar smrdi in dela gnečo na cesti, ko se pelje traktor. Mora se peljati, da pride do njive in nam pridela hrano. Kmetijstvo bi pokazala realno – da ni tako, kot nas »farbajo« po televiziji, da je kmet ves dan nasmejan, da hodi okrog v škornjih in z vilami v rokah. Potrebuje tiste velike traktorje, ki tudi veliko stanejo.
Ne le vrtčevskim in osnovnošolskim otrokom, tudi srednješolcem bi prikazala dobre prakse, mogoče inovativne hleve. Veliko sem slišala tudi o tem, da se razmišlja o socialnem varstvu starostnikov na podeželju, ampak mislim, da bova midva raje ostala pri 'ta malih'.«
Izklop.
Časi se ljudem na podeželju vendarle obračajo na bolje, meni. »Ko se družimo z mladimi, vidimo, da se ustavlja trend bežanja s podeželja, da se vračajo; vsaj tisti, ki ostane, nadaljuje kmetovati. A še vedno je veliko takih, ki v tem ne vidijo smisla, ki se izobrazijo za kaj drugega in odidejo s kmetije.
Podeželje se oživlja, mogoče tudi zato, ker se je veliko turizma začelo vračati sem. Ne samo tuji turisti, zdaj, ko so boni, se mi zdi, da vsi hodijo v naše kraje, v Pomurje, na ravnino, v gričevje, v vinograde. Da jim ni do tega, da bi v mesta hodili gledat gradove, ampak pridejo raje na podeželje uživat, da se lahko izklopijo. Tu se laže izklopiš, ker na podeželju internet ni tako dosegljiv.«
Kaj sama od mesta najbolj pogreša? Knjižnico, izstreli med smehom. »To verjetno najbolj. Ampak saj tu nismo tako daleč od mest. Potrebuješ pa svoj avto, to je prvo, ker ni dobrih povezav. Drugega pa nisem nikoli pogrešala. Pri gasilcih smo imeli veselice, zato nisem pogrešala diskotek, družili smo se, igrišče tudi imamo ...«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
