Martin Golob nedvomno velja za enega najbolj poznanih župnikov v Sloveniji. Kot eden mlajših v duhovniških vrstah je neke vrste pionir uporabe spleta in družbenih omrežij v slovenski rimokatoliški cerkvi (RKC), čemur v veliki meri dolguje svojo priljubljenost. A Golob je tako kot na spletu zelo dostopen in prijeten sogovornik tudi v živo. Z njim smo se pogovarjali v grosupeljski župniji v četrtek popoldne, nekaj ur po porazu slovenske košarkarske reprezentance v Tokiu.
Ste si danes vzeli čas za košarko?
Spremljal sem, gledal pa nisem, ker sem pisal še oznanila in odpisoval na elektronsko pošto.
Kaj si mislite o tem, ko vidite športne navdušence in navijače, ko molijo, da njihova ekipa zmaga.
Meni se zdi to lepo. Šport nas tako lepo povezuje, v športu smo eno in tudi mnogo košarkarjev ali športnikov na splošno je zelo vernih, tako da lahko večkrat vidimo, da se kdo prekriža med tekmovanji. Pri molitvi je tako, da človek prosi, da bo šlo vse v redu. Tudi študenti pred izpiti prosijo, da bi opravili izpit. Vem tudi za mame, ki so prižigale svečke, da bi prišli do želenega rezultata. Ko gre za šport, spremljam rezultate in dogajanje, ponosen sem na te zadeve, nisem pa evforičen navijač, ker se še nikoli nisem našel v tem. Verjamem pa, da če bi človek v živo spremljal zadevo, je to neka noro dobra izkušnja.
Ali lahko razložite to idejo, da posameznik moli v upanju, da se nekaj zgodi. To je v bistvu kot neka prošnja višji sili, ali kako? Se pravi posameznik pošilja prošnjo, za katero upa, da se bo izpolnila, seveda pa nima vpliva na to, ali se bo res zgodilo ali ne. Kaj je potemtakem smisel teh prošenj?
Človek je že od nekdaj polagal prošnje in zahvale presežnemu, če uporabim ta izraz. Se pravi nečemu, kar človeka presega. V našem primeru človek v mnogih stvareh nima vpliva in vsega v rokah. Takšna stvar je denimo področje narave, če sva pa prej že bila pri športu, lahko spomnimo na slovenski pregovor, ki pravi: Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal. Torej naredi vse, kar lahko, in potrudi se, potem pa bo že Bog dal tisti blagoslov ali milost. Veliko stvari je v Božjih rokah. K veliko stvarem, na katere nima vpliva, človek pristopa z nekim zaupanjem do presežnega, do Boga. In Sveto pismo nas uči, da če je vera dovolj globoka, dovolj močna, take zadeve tudi spreminja in so molitve uslišane. Kjer smo sami prekratki, ljudje prosimo, da bi Bog pomagal, in to človek že od nekdaj počenja. Človek se pri marsičem počuti majhnega, nemočnega, včasih preplašenega in takrat z zaupanjem pristopa k presežnemu.
Besedo presežno uporabljate kot sopomenko za Boga?
S to besedo želim iti malo bolj širše. Bog nad mano, Bog, v katerega verjamem, je Jezus Kristus, besedo presežno pa uporabljam za tiste, ki ne verjamejo v Jezusa Kristusa – mnogi rečejo energija, vesolje in podobno. Moj osebni Bog je bog Jezus Kristus, ki ga oznanjam, h kateremu jaz molim in mu zaupam, vem pa, da časopis, za katerega vi delate, berejo različni ljudje, tako da se lahko tudi v tem najdejo.
Ali v bistvu vsi ljudje govorijo o isti stvari, ki jo drugače poimenujejo, ko govorijo o bogu, vesolju, energiji ali čem drugem?
Bog, Jezus Kristus, ki se nam je razodel v Svetem pismu, je zame pravi bog, težko pa rečem, da je to kar vse isto. Za pripadnike ostalih religij je to nekaj drugega, tako da ne bi metal vsega v isti koš. Načini in vsebina so si tukaj preveč različni.
Vi ste verni tako rekoč vse življenje.
Da, vera mi je bila položena v zibelko, kot se reče.
V katerem trenutku pa se človek odloči – ker navadnih vernikov je ogromno – da bi to bila njegova profesija oziroma poslanstvo?
To je šlo zelo spontano. Nič posebnega se mi ni zgodilo v življenju, da bi rekel »zdaj bom pa duhovnik«. Da sem se odločil za ta poklic, je kriv splet okoliščin, zasluge pa gredo tudi tistim, ki so zame molili, kot tudi lepemu zgledu v osebi domačega župnika. Ko sem se odločil za to smer, sem čutil neki mir in zavedanje, da sem na pravi poti.
Nekje sem prebral, da ste imeli v četrtem letniku srednje šole »popravca«.
Res je.
Iz katerega predmeta pa?
Iz angleščine. To pa zato, ker sem bil malo len. Srednješolska leta so bila strašno lepa, in če sem v prvem ali drugem letniku bil še najbolj vzoren dijak in šel na nagradni izlet, v četrtem letniku ni bilo več tako. Moje najstniško obdobje je bilo turbulentno in tako sem rasel tudi v sebi. Ta »popravc« je pripomogel k temu, da sem moral delati maturo v drugem roku, in po drugem roku mature je bilo že kar nekaj fakultet zaprtih, teologija pa je bila ena redkih, ki je še imela prosta mesta, tako da sem se lahko tam vpisal. In hvalabogu, da sem se.
Moram vas vprašati. Ko se kot mlad človek odločate za ta poklic, koliko imate v mislih celibat in omejitve, ki pridejo s tem?
Tisti trenutek, iskreno, nisem razmišljal o tem. O celibatu sem mogoče bolj začel razmišljati šele, ko smo se začeli o njem pogovarjati v semenišču ali na duhovnih vajah, kjer so nam to predstavili na način, da to ni nekaj, kar človek potlači, ampak da svojo vlogo moškega, očeta osmisliš s svojim bivanjem. Pač ne tako, da imaš svojo lastno družino, ampak na tak način, da kot duhovnik sprejmeš širšo družino in si določenim ljudem kot oče. Jaz nisem tukaj kot neki uradnik, ampak sem za farane nekdo, ki za njih poskuša skrbeti in jim biti blizu. Moram pa še reči glede celibata, da se mi zdi, da je za ta način življenja, ki ga živim, celibat še zelo praktičen. Če bi celibat ukinili, bi se tudi naš način življenja povsem spremenil. Potem bi bil namreč res samo osem ur na voljo, preostali čas pa bi preživljal z družino. Verjamem pa, da se marsikdo ni odločil za duhovniški poklic tudi zaradi celibata.
Imam občutek, da so vas tudi tisti, ki pred lanskim letom niso vedeli, kdo je Martin Golob, v času korone imeli možnost spoznati, saj se je vaše ime razširilo po Sloveniji. Zanima pa me, koliko kritik ste dobili v tem času od kakšnih starejših ali bolj konservativnih kolegov znotraj cerkve ali celo od vernikov, ki na vaš unikaten način dela ne gledajo ravno z naklonjenostjo.
Moram čisto iskreno povedati, da so me ravno starejši duhovniki najbolj podprli. Vidim namreč, kako veseli so tega ustvarjanja in se zavedajo, da to ni bilo slabo. S tistimi konservativnimi pa se niti ne srečam, saj najbrž niti oni nimajo želje po srečanju z menoj. V času korone je bila večina duhovnikov Bogu hvaležna, da smo imeli možnost prek kamer pristopiti k vernikom. Prepričan sem, da grem kdaj s svojim načinom dela komu tudi na živce, ampak saj ne moreš vsem ugajati. Mnogim pa vem, da sem polepšal dneve in večere. Za takšne se vse skupaj splača.
Kako vidite prihodnost RKC pri nas? Kakšna je, če rečemo v korporativnem jeziku, kadrovska perspektiva duhovnikov na eni strani in števila vernikov na drugi strani? Več kot očitno je, da ima denimo vaš način dela učinek med mlajšimi, pa vendar za številne mlade ostaja dejstvo, da se po opravljeni birmi umaknejo iz cerkve.
Vera mogoče ni tako živa, kot smo je bili vajeni pred 20, 30 leti, ampak tale čas korone nas je tudi »spucal«, če tako rečem, nekoliko je razjasnil določene zadeve. Duhovniški poklic je res nekoliko poseben in nas je toliko, kolikor nas pač Bog pokliče. Kar zadeva kadrovanje, se lahko trudim, da sem dober duhovnik, siliti fante v ta poklic pa ne moreš. To je povsem osebna odločitev. Če tako rečem, mene tudi včasih skrbi, kdo me bo pokopal, če bo šel trend tako naprej (smeh), ampak mislim, da bo Bog nekako že poskrbel tudi za to in si s tem ne belim glave. Poskušam delati dobro in pošteno ter upam, da s tem nagovorim kakega novinca. Da bi bila cerkev prav stara, tudi ne morem reči, saj srečujem ogromno mladih, imamo ogromno mladih skavtov, zdaj poleti, ko je čas oratorijev, je zelo veliko aktivnih dijakov in študentov, ki sami od sebe peljejo neko čudovito zgodbo delovanja. Res je, po birmi marsikateri mladi neha hoditi k maši, ampak še vedno je vključen v cerkev, je del cerkve in se ne izpiše. Mogoče v tistih letih da versko prakso na stran. V mnogih se ta vera znova prebudi, ko prinesejo prvega otroka h krstu. Jaz Bogu zaupam, da cerkev ne bo šla kar v propad, ker vera ni nekaj, kar je statističnega, ampak je področje srca in je tudi področje Boga, ki ima svoje zakonitosti. Osebno sem priča kar lepemu obisku svetih maš, že ta kazalec, koliko ljudi je spremljalo svete maše prek spleta, mi je pokazal, da stara oblika maše, za katero včasih večkrat slišimo, da je dolgočasna, še pritegne in nagovarja. Tudi zato sem optimističen. Krščanska vera je trenutno zelo aktualna in ima odgovore tudi za sodobnega človeka.
Kako hierarhična organizacija je cerkev? Koliko svobode ima duhovnik pri svojem delu, pri svojih pridigah, koliko je navodil, ali imate v nadškofu šefa, ki vam kaj pripomni, h kateremu je treba kdaj na zagovor ...?
Kar zadeva delovanje v župniji, imamo ogromno svobode. Ko pride do organizacije izletov ali pri izvedbi verouka, tu lahko dam zelo veliko osebne note. Bog me je namreč poklical takšnega, kakršen sem, in tukaj lahko delujem znotraj tega, kakršen sem. Seveda obstajajo tudi pravila, kot je pravilo glede pridiganja, da se razlagata božja beseda in bogoslužje, tako da pri pridigi ni prostora za opravljanje ali karkoli podobnega. Če delaš nekaj zelo po svoje, kar zadeva cerkveno strukturo, je povsem normalno, da te nadškof pokliče in vpraša, kaj se dogaja, ampak tega nikoli nisem doživel kot kreganje, bolj kot spodbudo, ker ti želi pomagati, ker ti želi dobro. Sem tudi že kdaj bil poklican, če sem kdaj po televiziji kaj preveč ali prehitro kakšno stvar rekel, ampak potem smo preprosto zadevo rešili. Nimam pa seveda vse svoje svobode, ko pride do financ. Skratka, tako bom rekel. Po eni strani imam veliko svobode, po drugi pa ravno prav. V krščanstvu ni nikoli posamičnosti, ampak je vedno v ospredju občestvenost in tudi moj interes je, da delamo stvari transparentno in ne samo nekaj skrito zase.
Kje ste stacionirani, pa ni vaša odločitev?
Pred mano je bil v Grosupljem starejši duhovnik, ki ni več zmogel opravljati dela. Nato so prišli do mene in me vprašali, ali bi to prevzel, češ da potrebujejo mlajšo energijo. Vedno lahko rečeš ne, ampak jaz sem se odločil, da bom sledil povabilu, saj ne nazadnje menim, da je sledenje in spoštovanje odločitev predstojnikov tudi zgled za vse tiste, ki jim sam govorim, da je treba biti spoštljiv do staršev.
Duhovnik ima letni dopust?
Da, pripada ti ga približno en mesec na leto. Kakšen duhovnik si po dolgem obdobju delovanja privošči tudi celo leto časa, ki si ga vzame za premišljevanje, branje, študij ... Načeloma nas kar nadškof spodbuja, da si vzamemo tudi čas zase, da bi lahko v tem času kaj prebrali, se spočili ali preprosto šli na izlet.
Duhovnik ima plačo?
Ne, nimamo plače. Duhovniki živimo od darov. Se pravi, da dobimo dobrih 600 evrov na mesec, kar je iz perspektive, da živim v hiši, ki ni moja, čisto v redu plača, če ji tako pod narekovaji rečemo.
Kako vi, kot predstavnik neke nove generacije v RKC, gledate na prepletanje cerkve s politiko? Je v vaši cerkvi politik dobrodošel, če hoče nagovoriti vernike?
Meni je zelo v redu, da sta cerkev in politika ločeni. Menim, da bi bilo zelo čudno, če bi jaz govoril o kakšni konkretni strani ali koga je treba voliti. To ne spada v cerkev, s tem pa bi še verjetno prizadel ljudi, ki drugače razmišljajo. Jaz sem zadolžen za področje vere in Boga, v cerkvi pa sprejemam ljudi, ki volijo takšne in drugačne stranke, in prav vsi so pri meni dobrodošli. Glede tega, da bi kakšen politik v cerkvi imel govor, pa je to čisto odvisno od narave. V Bohinju smo imeli policijsko sveto mašo, na to mašo pa so policisti povabili svoje nadrejene, tudi ministra za notranje zadeve, dvakrat sem imel v cerkvi tudi predsednika države. V teh primerih smo rekli, da lahko nagovorijo obiskovalce, ampak je to bil neki nagovor njim osebno. Da bi pa nekdo pred volitvami v cerkvi govoril, bi to dovolil samo, če bi vsi kandidati govorili. Recimo, ko so bile županske volitve, sem jaz vsakega kandidata sprejel, se z njim pogovoril, nikjer pa nisem rekel, katerega bom volil, ker nisem hotel vplivati na izid.
Ste se kdaj znašli v položaju, ko se niste strinjali s politično držo, ki jo je zagovarjala RKC, ki je vendarle hočemo, nočemo ne nepomemben politični dejavnik v tej državi?
Saj je tako v vsaki stvari – da se s čim ne strinjam, pa moram zaradi poklica določene zadeve sprejeti, ker cerkev deluje širše in ne samo, kolikor meni »paše«. Moji predstojniki, ki sprejemajo kakšne odločitve, že vedo, zakaj jih tako delajo, in jaz jim poskušam zaupati, pa če se strinjam ali ne. Da bi ravno oporekal kakšni stvari, si ne upam, ker nisem dovolj podkovan z znanjem ali ne poznam vseh okoliščin, tako da ne bi kar nekaj kritiziral. Pokušam biti sam boljši.
Kaj je v sami cerkvi, da zagovarja konservativne politike oziroma politična stališča od istospolnih parov dalje, ki jih v splošnem diskurzu označujemo kot konservativne?
Ni nujno, da je vsaka moderna stvar dobra. Cerkev je v kakšnih stvareh in odločitvah bolj počasna, lahko bi rekli, da k njim pristopa z modrostjo. Ko je živel Jezus, ko so ga križali in položili v grob, ko se je začelo naokoli govoriti, da je vstal od mrtvih, so Judje rekli, da to morajo utišati, in Gamaliel je rekel: »Če je od Boga, bo obstalo. Če ni od Boga, bo propadlo.« In cerkev se včasih raje drži starega. Če je stvar kot življenje, od Boga, bo obstalo in bo začelo nekaj lepega, velikega rasti. Če pa stvar ni od življenja, če ni od Boga, če pelje k smrti, bo prej ali slej sama od sebe propadla. Cerkev se drži tistih stvari, ki peljejo v življenje. Mogoče svetu ni vedno najbolj všeč, ampak te zadeve bodo zagotovo zdržale. Včasih moraš kakšno stvar prespati, da jo nato lahko vidiš v pravi luči. Recimo, da cerkev tukaj dlje spi, preden kakšno stvar presodi. Smo pa tudi malo mogoče zastareli; res je, da bi kdaj lahko bili malo bolj živahni, malo bolj sproščeni, ne tako plašni, tu se zagotovo strinjam.
Če pride do vas vernica v stiski, ki razmišlja o splavu, ali ji boste vsakič predlagali, naj tega ne stori?
Nisem se še s tem srečal, sem se pa o tem spraševal. Ne grem nikoli »na prvo žogo«, vedno se poskušam nekoliko globlje s človekom pogovoriti. Gotovo je taka oseba v hudi stiski. Že to, da pride tako do župnika, je kazalec, da se poraja neki dvom, neka stiska. Zelo pomembno je, da se ji takrat močno prisluhne – kako se počuti, kaj doživlja, kaj je tisto, kar jo v to pelje, in kaj je tisto, kar jo vseeno drži, da tega ne bi storila. Nujno potrebno je močno in čuteče srce ter ušesa. Seveda bi jo podprl – »daj, boš mati, tisto, kar nosiš pod srcem, je samo tvoje« – in bi ji tudi zagotovil in obljubil, da ji bom pri tem pomagal tako ali drugače. Vedno bi se boril za življenje, ampak bi prisluhnil tudi, kaj se dogaja, ne bi pa obsojal, bog ne daj. Nihče nima pravice v tem primeru obsojati, saj nikoli ne veš, kakšne stiske neka oseba doživlja. Vsak ima samo svoje čevlje, tako da je najpomembneje prisluhniti in se pogovoriti. Ali pa če denimo pride kakšen gej in se sprašuje o stvareh – ko imaš pred sabo konkretnega človeka, potem mu daješ konkretne besede, ki ga dvigajo, ga osvobajajo in ga pripeljejo do tega, da lahko diha in sprejema samega sebe.
Kam se pa obrne duhovnik v stiski? H komu se obrnete vi?
Jaz se v cerkvi obrnem kar k Bogu, imam pa tudi nekaj dobrih kolegov, ki so duhovniki, starejši, ki jih pokličem in jim povem svoje zadeve. Včasih je tako zanimivo, da že ko spregovoriš o stvari, je pol lažje. Imam patra v Škofji Loki in še nekaj preostalih duhovnikov, h katerim hodim in ki mi prav tako nalagajo pokoro. Gre za to, da sem tudi jaz človek in potrebujem te zadeve, grem pa k ljudem, pri katerih začutim, da me slišijo in nekako poskušajo razumeti. Tudi mi duhovniki smo ranljivi. To je tisto, kar rečejo, da si krvav pod kožo. Ja, pa še kako.
Če sva že odprla s košarko, bi mogoče še zaključila z eno primerjavo. Košarkarji radi poudarjajo, da so jim ene dvorane ljubše od drugih, in mnogi denimo sanjajo o tem, da bi lahko nekega dne zaigrali v kultni newyorški dvorani Madison Square Garden. Ali se to sliši kot nekaj, kar je vam duhovnikom tudi blizu? Ali za vas obstaja cerkev, v kateri bi res želeli voditi mašo?
Da. Veste, kaj bi si jaz želel? Ravno prej sem gledal na instagramu, da imajo v Medžugorju zdaj festival mladih. Želel bi si, da bi tam na tistem velikem oltarju maševal pred nepregledno množico. To bi bilo noro.
Ne bi bila prisotna trema?
Da, gotovo bi. Ampak ko to tremo premagaš in ko stopiš pred ljudi, ko začutiš, da je vsaka tvoja beseda slišana, to je nor občutek.
