Tole zagotovo vemo, korona bo še lep čas z nami in četrti val bo. Prihaja morda prej, kot si mislimo. Ne vemo pa, ali bomo spet zapirali šole in vrtce, občine in regije, ali bomo spet po sili sedeli doma in izgubljali razum – ali pa bo korona končno le postala to, kar ji že lep čas napovedujejo, nič hujša od prehlada, in se bo dalo z njo dokaj normalno živeti. Ozrli smo se po svetu, kako se v drugih deželah pripravljajo na jesen, in ugotovili tole: ukrepi bodo sicer različno strogi, a vsi strokovnjaki v en glas trdijo isto: tam, kjer bo več ljudi cepljenih, bosta jesen in zima minili z manj žrtvami ter bistveno laže kot lani. Precepljenost svetovnega prebivalstva – okrog 80 odstotkov vseh ljudi na svetu bi se moralo cepiti – je edini način, da ukrotimo korono. A smo še daleč od te številke.
Podpovprečni. Pri precepljenosti smo pri nas pod evropskim povprečjem (ki je 43 odstotkov, mi smo tam okrog štirideset), na dvajsetem mestu od sedemindvajsetih. In padamo. Do sedemdesetodstotne precepljenosti, ki so nam jo obljubljali do poletja – o imenih ne bomo, ampak on ve, koga mislimo – je še neskončno daleč. Pri tem se pa še cilj odmika, po najnovejših izračunih bi morali priti na vsaj osemdeset odstotkov, da bi dosegli kolektivno imunost.
Da bi še vedno oklevajoče spravili na cepilna mesta, jim je država pripravljena priti naproti, tako je NIJZ pred kratkim objavil, da na željo dopuščajo tudi kombiniranje cepiv, vendar bo moral tisti, ki to želi, podpisati posebno izjavo, da prevzema odgovornost, stroka namreč kombiniranja ne odobrava enoglasno in opozarja, da so morda pozitivni učinki takega cepljenja res večji – ampak nezaželeni učinki tudi.
Za prebolevnike še vedno velja, da zadostuje en odmerek – razen če gre za starejše v DSO, tem priporočajo dva odmerka. A tudi mlajši, ki si izrecno zaželijo dva odmerka, ju lahko dobijo. Prav tako dvakrat cepijo tiste, ki so covid preboleli pred več kot osmimi meseci.
Slabo kaže. Ker se pa ne zdi verjetno, da se bodo tisti, ki so se doslej cepljenju izogibali, množično premislili, poglejmo, kako nam kaže. Z eno besedo, slabo: po matematičnem modelu profesorja Janeza Žiberta z zdravstvene fakultete, ki predvideva petdesetodstotno precepljenost prebivalstva, bi se bolnišnice in intenzivni oddelki spet začeli polniti sredi oktobra. Vlada spet rožlja z zapiranjem šol in vrtcev, čeprav Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni (ECDC) milo prosi, naj bo zapiranje šol čisto zadnji in skrajni ukrep. Na Gospodarski zbornici bijejo plat zvona – če bo prišlo do zapiranja gospodarstva, spet, bi to po njihovih izračunih pomenilo izgubo 1,7 milijarde evrov prihodkov in 2500 delovnih mest. Državi bi podpora gospodarstvu odnesla okrog 800 milijonov evrov, po 400 evrov na prebivalca. Najbolj bi jih po glavi spet dobili gostinstvo in nastanitve, šport, kultura in razvedrilo, organizacija kongresov in sejmov, javni prevoz, izobraževanje ter osebne storitve.
Vmes si je vlada (očitno pod vtisom dogajanja v Franciji) spet premislila in zatrdila, da zapiranja ne bo, med vrsticami je bilo razbrati, da bo necepljenim življenje oteženo.
In vas vprašam, ali ni bolj preprosto (in ceneje za vse), če se greste cepit?
Žametna prisila
Po začetnem navalu je cepljenje izgubilo zalet, ne le pri nas, tudi v drugih državah – delež cepljenih prebivalcev je povsod daleč pod številko, ki bi zagotovila kolektivno imunost, zato se že nekaj časa pojavljajo napovedi o uvedbi obveznega cepljenja. Ampak to je politično, pa tudi strokovno hudo negotov korak, zato v večini držav zagotavljajo, da obveznega cepljenja ne bodo uvajali – razen seveda v Turkmenistanu, tam je cepljenje obvezno za starejše od sedemnajst let, ali Indoneziji, kjer te oglobijo, če cepljenje zavrneš. Ampak, kot se reče, mačko je moč odreti na več načinov – če ljudi že ne morejo prisiliti k cepljenju, vlade poiščejo različne načine, kako prebivalce pripraviti do tega, da se gredo sami cepit. Kar je sicer še vedno prisila, ampak mehkejša. Tako rekoč žametna.
Vzemimo Francijo, kjer je z dvema odmerkoma cepljenih okrog 36 odstotkov prebivalcev – le tri dni po tistem, ko so se po šestnajstih mesecih spet odprli nočni klubi, je predsednik Macron oznanil, da pripravljajo zakon (podpira ga tudi večina strank), ki bo zahteval, da se vsi zdravstveni delavci cepijo do 15. septembra. Že od 21. julija pa bo vstop v zabaviščne parke ali kulturne ustanove in nato od avgusta še v restavracije, nakupovalne centre, bolnišnice, domove ostarelih ... dovoljen le tistim, ki imajo potrdilo o cepljenju ali svež negativni test. Ampak testiranje ne bo več brezplačno kot doslej – tudi to je oblika pritiska. Je delovalo? No, presodite sami – še isti večer se je za cepljenje prijavilo 926.000 ljudi, skoraj milijon torej. Po 20.000 na minuto. Od teh sta skoraj dve tretjini mlajši od 35 let. Napovedujejo, da bodo vse cepili do konca avgusta. In je potem vladni svetovalec profesor Jean-François Delfraissy lahko olajšano vzdihnil, »mislim, da bomo imeli četrti val, vendar bo zaradi ravni precepljenosti veliko zmernejši kot prvi trije«.
Le nekaj dni pozneje so tudi pri nas objavili, da testi ne bodo več brezplačni.
V Italiji so že pred meseci odredili obvezno cepljenje za vse delavce v zdravstvu. Če se ne cepiš, ne moreš v službo in tudi ne dobiš plače. Konec debate. Avstralija zahteva cepljenje starejših, pa zaposlenih v zdravstvu in hotelih, namenjenih karanteni. Prav tako Grčija, tam se morajo cepiti zaposleni v zdravstvu (od septembra) in domovih za starejše (takoj). V gledališča, bare, kinodvorane dovolijo le cepljenim. Uvajajo program cepljenja za starostno skupino 15–17 let. Tudi Velika Britanija uvaja obvezno cepljenje za zdravstvene delavce, a šele z oktobrom. Na Hrvaškem, kjer so načrtovali, da bo do začetka julija cepljena dobra polovica prebivalcev, pa jim to ni uspelo, zagotavljajo, da k cepljenju ne bodo nikogar silili – toda državne podpore podjetjem pogojujejo s potrdili o cepljenju ali testiranju delavcev.
Avstrijci bolj stavijo na korenček kot na palico. Čeprav povsod, tudi na terasah lokalov, velja zahteva PCT – preverjati so jo dolžni lastniki lokalov – k cepljenju nikogar ne silijo, raje poskušajo z vztrajnim prepričevanjem in blago podkupnino. Tako, na primer, razmišljajo, da bi uvedli cepilna mesta tudi v muzejih, cepljenčke pa nagradili z brezplačno vstopnico. Cepiti nameravajo tudi na pokopališčih – žive, domnevamo – na kopališčih, v poletnih kinih ... Raziskava javnega mnenja v Nemčiji je pokazala, da le 16 odstotkov Nemcev verjame, da jesen ne bo prinesla novih omejitev – ampak vlada je rekla, tudi če omejitve bodo, bodo veljale le za necepljene, cepljeni pa bodo lahko živeli povsem normalno. Zanje lockdown, če do njega pride, ne bo veljal. Švedi, ki že od začetka počnejo vse malo po svoje, zelo počaaaaaasi odpravljajo omejitve družabnega življenja in povsem neagresivno cepijo mladino s Pfizerjevim cepivom, ki je dovoljeno starejšim od dvanajst let. Avgusta na cepljenje vabijo šestnajst- in sedemnajstletnike. Tudi Švedi pričakujejo, da se bo delta razširila še pred jesenjo, vendar zaupajo v učinkovitost svojih ukrepov.
Kot smo rekli, tisoč načinov je, kako odreti mačko. Ali kako ljudi nežno poriniti proti cepilnemu mestu.
Mukotrpno prebijanje skozi grško abecedo
Najprej so bile angleška, indijska, brazilska ... različica virusa, potem se je pa Svetovna zdravstvena organizacija konec maja odločila, da jim določi nova, nevtralna imena, ki ne bodo s prstom kazala na »krivca«. In tako se zdaj počasi prebijamo skozi grško abecedo – izvirni virus je bil kitajski, prva pomembnejša mutacija, angleška, je postala alfa, južnoafriška je beta in brazilska gama, trenutno pa je v Evropi najaktualnejši indijski sev, delta. Ki je že dobil tudi nadgradnjo, delta plus.
Delta ima mutacije, zaradi katerih je bolj nalezljiva, izračunali so, da kar za 60 odstotkov bolj nalezljiva kot alfa. Hitro se širi po Evropi, preveč razigrani in premalo cepljeni mladinci pa so jo prijazno in v velikih količinah iz Španije uvozili tudi k nam, čeprav so posamezne primere zaznali tudi že prej. Ali je ta različica nevarnejša in smrtonosnejša od drugih, še ne vemo – zdi se, da ne – znano pa je, da ima drugačne simptome in da je pri mladih bolnikih še najbolj podobna malo hujšemu prehladu. Najznačilnejši simptom inačice delta je glavobol, sledijo mu boleče grlo, smrkav nos in vročina.
Delta plus, podvarianta in nadgradnja prvotne delte, velja za še bolj nalezljivo. Evropski center za preprečevanje bolezni (ECDC) ocenjuje, da lahko s kar 90 odstotki novih okužb v Evropi prevlada nad drugimi sevi že do konca avgusta.
Nato je prišlo še nekaj mutacij, ki si niso zaslužile posebne pozornosti, razen lambde, enajste od 24 črk grške abecede, ki je v slabem letu prevladala v Latinski Ameriki. Začela se je v Peruju, tam so prve okužene zabeležili avgusta lani, zdaj je že 82 odstotkov novih okužb v Peruju sev lambda, v Čilu, kjer so cepili 60 odstotkov prebivalcev, so pri 31 odstotkih. Širi se tudi po Argentini, Braziliji, Kolumbiji, Ekvadorju in Mehiki, po zadnjem štetju je prodrla v 29 držav, tudi nekaj evropskih. Pri lambdi so našli osem mutacij, sedem jih je v genu za koničasti protein, ki virusu omogočajo, da laže okuži gostitelja in je torej bolj nalezljiv. No, verjetno imajo premalo zanesljivih podatkov, da bi ga primerjali s prejšnjimi različicami, je vzdihnil virolog Jairo Mendez-Rico iz Svetovne zdravstvene organizacije. »Je sicer mogoče, vendar trenutno ni nobenih znakov, da so te variante nevarnejše in povzročijo več smrti. Verjetno je, da bo SARS-Cov-2 z razvojem postal bolj prenosljiv, ne pa nujno tudi bolj škodljiv za gostitelja.« Študija krvi dvakrat cepljenih zdravstvenih delavcev v Čilu pa je tudi pokazala, da se lambda bolje izmika protitelesom kot njene starejše sestre.
Tri možnosti
Čarobna paličica za trajno slovo od nepriljubljenih restriktivnih ukrepov je kolektivna imunost, »čredna imunost« po starem, ko je cepljenih dovolj ljudi, da so varni tudi posamezniki, ki se iz različnih razlogov niso cepili. Škotski profesor matematike Adam Kleczkowski jo primerja z gozdnim požarom, ki mu zmanjkuje suhega lesa – ko ni več ničesar, kar bi gorelo, požaru zmanjka goriva in ugasne. In ko ni več ljudi, ki bi se lahko okužili, ne glede na to, ali je do odpornosti proti virusu prišlo zaradi cepljenja ali prebolele okužbe, se pandemija neha širiti in slednjič izzveni. »To pa lahko dosežemo tako, da čakamo tako dolgo, da se je v družbi večina ljudi okužila, ali tako, da večno ohranjamo socialno distanco in lockdown, ali pa tako, da cepimo dovolj ljudi. Bistveno je vedeti, da ni treba, da mora biti čisto vsak imun – obstaja točka, kjer je imunih dovolj ljudi, da se požar ne more več širiti.«
A ta točka, se zdi, ni prav trdno zasidrana – na začetku pandemije so znanstveniki ocenjevali, da bi za čredno imunost zadostovala od 60- do 70-odstotna precepljenost, zaradi bolj nalezljivih sevov pa se je številka pomaknila navzgor. Zdaj ocenjujejo, da bi čredno imunost zagotovila osemdesetodstotna precepljenost, nekateri govorijo celo o 85 ali 90 odstotkih. A tudi to so le ugibanja, pravi Kleczkowski: »Številke temeljijo na premalo podatkih. Ni še čisto jasno, kakšen odstotek moramo doseči.« Za primerjavo, pri zelo nalezljivih ošpicah je za čredno imunost potrebnih 95 odstotkov cepljenih, pri gripi pa le 35 odstotkov.
Tudi za korono velja rek »nihče ni varen, dokler nismo vsi varni« in vsi še dolgo ne bomo varni – v Afriki so, na primer, doslej cepili le dva odstotka prebivalcev, kajti revne države si ne morejo privoščiti dovolj cepiva. To pa pomeni, da se bodo vedno znova pojavljale nove različice virusa in za njihovo poimenovanje grška abeceda kmalu ne bo več dovolj. Zato so premožnejše države, združene v inicitivo Covax, obljubile osem milijard evrov pomoči, kar pomeni, da bi lahko 1,8 milijarde odmerkov cepiva 90 revnejšim državam dostavili do konca leta. Kar pa še ne pomeni konca krize, samo začetek njenega reševanja.
Poživljajoče
Pfizer je ameriško zdravstveno oblast zaprosil – in bil že zavrnjen – naj z avgustom odobrijo tretji, poživitveni odmerek cepiva za že cepljene. Skupaj z nemškim partnerjem BioNTechom pa že pripravljajo tudi novo različico cepiva, pokazalo se je namreč, da zaradi zelo nalezljivega seva delta po šestih mesecih cepivo ni več tako učinkovito proti okužbi (proti težji obliki bolezni pa še vedno). Poživitveni odmerek, ki ga ponekod po Evropi menda že dajejo (trdi Pfizer), je še posebej pomemben za starejšo populacijo in naj bi od pet- do desetkrat povečal število protiteles.
Sicer pa so pri Pfizerju že povedali, da se bo verjetno treba cepiti vsako leto, tako kot velja za gripo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
