Po dobrem letu in pol, odkar je korona spremenila vse ali veliko, je v naš prostor končno spet prispelo vezivo, ki manjša razdalje med nami. Govorim o olimpijskih igrah. Te so obliž na to, kar živimo od marca 2020. Čeprav nisem tipična Slovenka, ko pride do zanimanja za šport, olimpijskim igram (OI), ki so v polnem teku, sledim in z zanimanjem opazujem njihov učinek na ljudi, pa tudi nase. In verjetno bom prav zaradi OI na športnike in šport od zdaj dalje gledala precej drugače.
Ker Slovenija se mi zadnje dni spet zdi bolj Slovenija ravno zaradi slovenske košarkarske reprezentance, Benjamina Savška, Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Tine Trstenjak, Kristjana Čeha in vseh, ki zastopajo našo državo na tem največjem športnem dogodku na svetu. Slovenija je preplavljena s pozitivnimi vrednotami, ki jih izžarevajo ti športniki: delavnost, borbenost, pogum, vera, zaupanje, moč, samozavest; je prepojena z evforijo ob uspehih, vesela, ker je v informacijskem prostoru končno več prijetnih kot neprijetnih novic.
Šport danes razumem kot gradnik narodne identitete, kot povzdigovalec duha, morale, kot element povezovanja, zato, športniki – hvala. Zaradi vas se utrjujemo kot skupnost, narod in katarziramo čudne čase, v katerih smo. Kot je lepo rekel bioterapevt in športni trener Marjan Ogorevc: športnikovo življenje nima posebnega namena le zanj, pač pa tudi za širšo skupnost. In zdaj res vidimo, kakšno.
Poleg športnikov nas navdihuje, in nas prav tako s svojo zgodbo povezuje, še nekdo. On je šele na začetku svojega življenja, pa je že toliko prestal. Tudi na njem vidim medaljo hrabrosti. Je namreč ravno tako pogumen, borben in prizadeven, kot so športniki, ki jih izpostavljam. Govorim o Urbanu, dečku, o katerem lahko več izveste na prejšnji strani.
Ima sindrom, zaradi katerega se ta hip že izdeluje genska terapija. Zdravilo, ki ga potrebuje, ni poceni. Res ni, ker stane dva milijona evrov. Vendar ali je dva milijona res tako veliko?! Ko je od tega odvisno otrokovo zdravje, ne bi smelo biti! Verjamem, da bo Slovenija, kot je pred dvema letoma za Krisa iz Kopra zbrala štiri milijone, zmogla še enkrat pokazati, iz kakšnega testa je ta narod.
Urbana so začutili in podprli tudi številni športniki, ker so v njem prepoznali vse kvalitete, ki jih morajo posedovati tudi sami, da dosegajo, kar dosegajo, in zato vas, dragi bralci, skupaj z njimi nagovarjam, da naredimo nekaj res dobrega.
Nekaterih stvari ne moreš doseči sam in tu se lahko najlepše izrazi moč skupnosti. Navijajmo za naše športnike, veselimo se njihovih dosežkov in pokažimo Urbanu, koliko nam pomeni, da zmaga tudi on!
