Novice Svet24

Nekdaj vrhunski športnik, danes uspešen poslovnež. Iztoka Čopa smo za telefonski pogovor zmotili na dopustu, od koder tokratne olimpijske igre spremlja od daleč, prvič po letu 1988. Od Barcelone do Londona je dve desetletji branil slovenske barve kot tekmovalec, leta 2016 pa še kot selektor, zaradi česar ga v Sloveniji poznajo vse generacije in ga ni treba posebej predstavljati. Naslednje leto bo minilo 30 let, odkar sta z Denisom Žvegljem Sloveniji prinesla sploh prvo olimpijsko kolajno.

Ali menite, da se nam zdaj, ko vsak dan gledamo vse te odlične nastope slovenskih športnikov na olimpijskih igrah v Tokiu, zdi kar nekoliko preveč samoumevno osvajanje kolajn? Že pred igrami se pogovarjamo o tem, koliko bi jih »morali« osvojiti, hkrati pa obstaja denimo kopica držav, ki v celotni zgodovini iger sploh še niso osvojile odličja.

Mislim, da so letos pričakovanja upravičeno visoka, ker imamo toliko favoritov za kolajne, kot jih do zdaj še nismo imeli, sploh pa ne v toliko različnih športih. Tako da mislim, da so ta pričakovanja tudi legitimna. Ne zdi pa se mi legitimno »šinfati«, ko stvari ne gredo tako, kot bi si mi in športniki želeli. Zelo malo je namreč potrebno, da zadeva spodleti, zelo veliko pa, da se vse poklopi, da na koncu dobimo želen rezultat. Zelo sem vesel, da je za zdaj večina slovenskih favoritov pokazala največ ravno takrat, ko je bilo najpomembnejše.

OKS

Kako se spominjate časa pred olimpijskimi igrami v Barceloni 1992 v tem pogledu? Ali je tudi takrat vladalo to ozračje v pričakovanju kolajn?

Mislim, da ja. Ko si star 20 let, malo drugače gledaš na zadeve. Sam sebi sem postavljal relativno visoke cilje, tako rekoč maksimum, kar se lahko doseže. Na javno mnenje se niti nisem oziral, sta pa takrat bila neki pritisk in želja po afirmaciji države, po dokazovanju mlade države, da smo se tudi na športnem področju osamosvojili. Zato je ta pritisk bil malo večji, ampak oba z Denisom sva imela lastne cilje, ki so bili višji kot samo kolajna. Je pa bila veslaška vas v Barceloni precej dislocirana, tako da smo bili umaknjeni od vsega skupaj. Takrat tudi še ni bilo družbenih omrežij, z izjemo telefonskih stikov z najbližjimi in kakšnim intervjujem smo bili povsem odmaknjeni od tega, kar se je dogajalo in pričakovalo od nas.

Sta vidva tudi sama čutila to potrebo, da se je treba kot država uveljaviti, ali sta bila vendarle primarno športnika, ki iščeta osebni uspeh?

Primarno tekmuješ za sebe. Po drugi strani pa je bil takrat ta nacionalni emocionalni naboj toliko močnejši in s tem želja, da osvojimo kolajno za našo malo državo, da se lahko pohvalimo s svežimi državnimi simboli. To je bila pripadnost, ki je prej v času Jugoslavije nismo čutili. To so bili občutki, ki dajo dodaten zanos in željo, da se vse izide, ker bi rad tudi to doživel.

V teh dneh marsikateri piker komentar pade na račun politikov, češ da se ob uspehih slovenskih športnikov kitijo s tujim perjem … Predvidevam, da v tistih poosamosvojitvenih letih ni bilo nič drugače.

Da, to je vedno realnost. Ko si mlad, na to sicer malo drugače gledaš ali si celo malo vesel ali počaščen – če je bil denimo v Barceloni tudi Jelko Kacin. Danes na to gledam z druge perspektive kot takrat. Včasih se mi zdi neokusno, saj takrat, ko je treba urejati področje športa in zagotavljati sredstva, nimamo sogovornika. In potem te dni gledamo ministrico Simono Kustec, ki v svojem mandatu ni pokazala najmanjšega zanimanja za šport, prav nasprotno, v teh »izrednih« razmerah, ko je olimpijska ekipa zreducirana na minimum, ko so gibanje in stiki zelo omejeni, ona potuje na Japonsko. To je res nehigiensko.

Če ostaneva še pri vaši karieri. Rekli ste, da kot mlad človek na vse zadeve gledaš drugače. Kako v tem kontekstu gledate na svoje poznejše olimpijske preizkušnje od Atlante 1996 do Londona 2012? Kako se človek v tem času spremeni, kako se spremeni njegova percepcija?

Mislim, da sem z leti vse bolj intimno dojemal svoje nastope. Pritiski, ki sem si jih sam naložil, so bili še večji. Ko si denimo mlajši, se ti zdi super, da se tudi drugim dokažeš in da opazijo, česa si sposoben. Potem pa se krog tistih, ki ti veliko pomenijo, za katere poleg sebe delaš, precej oži. Veliko bolj intimno doživljaš zadeve.  In če mene vprašate, tudi precej lepše. Vsak športnik sam zase najbolje ve, skozi kaj je šel, kaj lahko pričakuje, česa je sposoben in kako malo je treba, da gre nekaj narobe. Vsaj jaz sem postal bolj imun na kritike, ki so včasih upravičene, včasih pa tudi ne. Ker na koncu dneva samo jaz oziroma moj najožji krog ljudi vemo, kakšen mozaik je treba sestaviti, da zgodba poteka v želeni smeri. Ko si starejši, bolj racionaliziraš nekatere zadeve. Pa še to, imam občutek, da ko si starejši in zrelejši, ko imaš za sabo vzpone in padce, ti kolajna ali kakršenkoli vrhunski rezultat pomeni neprimerno več kot pa uspehi, ki pridejo na začetku, ko se ne zavedaš, kaj vse gre lahko narobe. Mislim, da imamo tudi zdaj kar nekaj takšnih zgodb, recimo Benjamin Savšek in tudi Primož Roglič, ki imata že toliko za sabo, da sem prepričan, da bosta ti zlati kolajni doživljala bistveno drugače, kot bi ju, če bi do njiju prišla v prvem nastopu na olimpijskih igrah.

Zanimivo mi je bilo prebrati, da sami venomer izpostavljate Atene 2004 za vaše najljubše igre, pa čeprav ste zlato osvojili štiri leta prej v Sydneyju. Kako to?

Na igre ne gledam samo skozi prizmo rezultata. To je le en aspekt. Ko me pa sprašujejo, kako sem doživel igre, kako so bile organizirane, so bile glede na te aspekte zame Barcelona 1992 in Atene 2004 najljubše, predvsem zaradi mediteranskega pridiha, ker ravno ljudje dajejo poseben pečat vsakim igram. V Sydneyju leta 2000 je bilo vse lepo, vse je bilo tako, kot mora biti, ampak ljudje so drugačni, nam pa je ta mediteranski melos tudi blizu. Podobno je bilo v Riu de Janeiru, kjer je latinski melos dodal igram svoj čar.

Kako gledate na zgodbo Tokia 2020? Kolikor poznamo japonsko javno mnenje, vemo, da to ni ravno naklonjeno izvedbi iger, vsaj ne še letos, razlog za to pa je seveda strah pred covidom. Ali menite, da je vendarle bila pravilna odločitev, da se igre izpeljejo, pa četudi z enoletno zamudo?

Jaz sem vesel, da bodo na koncu vendarle izpeljane. Nekaj težav s pozitivnimi testi je pred igrami sicer bilo, ampak opažam, da so favoriti praviloma še zmeraj lahko kolikor toliko normalno tekmovali. Kar pa zadeva tamkajšnjo javnost, vem, da so pred otvoritveno slovesnostjo eni ljudje pozdravljali športnike pred stadionom, spet drugi so protestirali. Zadeva se tudi tam politizira med opozicijo in vlado. Menim pa, da pri vseh ukrepih, ki so – nekateri so mogoče celo pretirani – igre vseeno ne bodo povečale števila okužb v Tokiu, in upam, da bo na koncu prevladalo splošno mnenje, da šport vseeno nadvlada pandemijo.

Argumenti nasprotnikov iger so vsekakor upravičeni, ko opozarjajo na kapitalske interese, ki obvladujejo Mednarodni olimpijski komite, in na poslovni aspekt organizacije OI. Ampak športnikom ni mar za to, tam so, da nastopajo in čim uspešneje zaključijo olimpijski cikel. Ali lahko opišete, kakšno težo nosijo olimpijske igre za športnika in kaj sploh pomeni tempirati formo za OI.

Moramo vedeti, da ima marsikateri od danes nastopajočih v Tokiu le eno priložnost za nastop na olimpijskih igrah. Ta cikel, na katerega vsi posredno tempirajo – ne nujno štiri leta vnaprej, pa vendar korak za korakom – je bil zaradi spremembe termina zelo dolg. Sam si ne predstavljam, kako so to doživljali tisti, ki so bili v dobri formi lani. Ampak mislim, da je tako za športnike kot tudi za sam šport pomembno, da se igre izvedejo. Olimpijski nastopi imajo namreč še vedno svojo vrednost in so nekaj posebnega.

Katere športe še posebej poleg veslanja radi spremljate na teh igrah in nasploh?

Poleg veslanja je kolesarstvo tisto, ki me je v uvodnem tednu najbolj pritegnilo, drugače pa tisti športi, ki so nekako slovenski, kjer smo že od Barcelone naprej v vrhu, tu so denimo kajakaši. Veste, v Barceloni je bila zelo majhna ekipa in smo ostali zelo povezani. Ko smo prišli domov, je praktično vsak šport organiziral svoj piknik, kjer se je nato zbrala celotna olimpijska reprezentanca in smo bili res povezani. Zato so te vezi ostale in še zdaj te vodne športe z veseljem pogledam. Seveda bom tudi v nadaljevanju poskušal ujeti vsaj vse nastope, kjer so naši favoriti.

Kot ste dejali prej, je prisotnost ministrice za šolstvo v Tokiu sprožila kar nekaj polemik, predvsem zaradi percepcije, da šport v času te pandemije ni visoko na lestvici prioritet te vlade, sploh ko pride do razumevanja športa v oziru na protikoronske omejitve. Zdi se, da smo v Sloveniji prevzeli narativ o športnikih junakih, ki dosegajo izjemne uspehe, kljub temu pa jih kot država ali kot družba nismo pripravljeni temu ustrezno finančno podpreti.

Jaz na ves šport gledam širše, ne samo vrhunski šport. Ampak mislim, da je (njen) odnos najlepše opisala kar sama ministrica pred nekaj meseci, ko je rekla, da se šport vedno znajde in se bo tudi tokrat pobral – torej ne glede na to, kaj počnejo in kako ga ignorirajo. Včasih bi lahko rekel, da to na žalost drži in da se »šport« res znajde. Ampak zasluge za to gredo nekaterim entuziastom, da ne rečem norcem, ki neutrudno delajo petke in svetke, sploh vrhunski šport zahteva človeka sedem dni na teden, po večkrat na dan. Tako da s pogoji, kakršne imamo, ko nimamo sistemsko urejenih plačevanj trenerjev, vse pa je vezano na če-je in trenutno situacijo, je zelo težko, odgovorni pa imajo zelo mačehovski odnos. Želim si, da bi država zares spoznala dobrobit športa. Čeprav najvišji državni predstavniki pravijo, da je v tem času najbolje sedeti na kavču z daljincem v roki, dejstva in stroka govorijo nasprotno, in sicer da šport in gibanje na prostem pripomoreta, če ne drugače, k lažjemu prebolevanju težav. Fizično dobro pripravljeni ljudje imajo veliko manjše težave s covidom kot pa na »kavču zaležani«, tako da verjamem, da športno vzgojena nacija lahko doprinese k veliko bolj zdravi naciji. In želim si, da enkrat vzpostavimo sistem, ko bo na lokalni ravni poskrbljeno za normalno delovanje klubov, s tem pa za pogoje za vzgojo otrok v športu, kjer bodo gojili pripadnost in ljubezen do športa skozi otroštvo, čez najstniška leta in bodo tudi potem ostali športno aktivni. Iz tega bazena bodo seveda lahko izplavali še kakšni vrhunski športniki, ki bodo kot češnja na torti vsake štiri leta osvajali kolajne za državo. Mislim, da bi za tem morali stremeti, žal pa do zdaj še ni bilo vlade, ki bi pokazala pretirano voljo, da bi se ta zadeva sistemsko uredila.

Metalec kladiva in osvajalec zlate kolajne v Pekingu 2008 Primož Kozmus je svoj čas zagovarjal dosmrtno rento za dobitnike olimpijskih kolajn. Kako ste takrat gledali na to zgodbo in kako gledate na to idejo danes?

Zdaj gledam podobno kot takrat. Ko se namreč pogovarjam s športniki iz držav, kjer je vzpostavljen sistem z rentami – nam najbližja je tu Srbija – je šport pri marsikaterem tudi zaradi tega postal karierna odločitev. In kot nam pravijo, je tudi rezultatsko vrhunski šport šel bistveno navzgor, odkar imajo to urejeno. Mi smo pred dobrimi desetimi leti delali izračune: če bi vsak dobitnik olimpijske kolajne dobil rento, bi to državo stalo dobra dva milijona na letni ravni. S tem državo ne bi ravno pahnili v bankrot, smo pa tu spet pri vprašanju politične volje in tudi dojemanju državljanov, od česar je na koncu vse odvisno. Ti zelo radi zraven stojijo, ko je treba proslaviti uspehe, a ko se omenja kakšne »bonitete« za športnike, se hitro uprejo. Ko športnik konča kariero, ko sredstva usahnejo z danes na jutri, ti isti ljudje zelo radi rečejo »pa saj si mlad in močan, pojdi delat«. To je zelo poenostavljen, da ne rečem primitiven pogled. Ljudje se ne zavedajo, da športnik nima nobene socialne varnosti. Vrhunski športniki se praktično od desetega leta ukvarjajo z enim športom, četudi imajo ob koncu kariere končano šolo, nimajo drugih delovnih izkušenj. V drugi polovici tridesetih let, kolikor danes trajajo te kariere, pa je zelo težko začeti znova in zelo ignorantsko oziroma zelo neodgovorno je preprosto reči, naj gredo delat. Nimamo sistema, da se poskrbi za te posameznike, za en normalen prehod v »civilno življenje«. Vrhunski šport preprosto ni dejavnost, s katero bi se lahko ukvarjal vse do pokoja.

S čim se vi zdaj ukvarjate?

Jaz sem, ko sem še veslal, ustanovil lastno podjetje, ukvarjam pa se s prodajo športne opreme, predvsem specializirane za veslanje, na področju bivše Jugoslavije, poleg tega sem še pri proizvajalcu čolnov, ki sem jih sam vozil zadnjih deset let, športni direktor. To sem začel početi kmalu po zaključku kariere, tako da ostajam v veslanju in imam srečo, da sem uspel unovčiti tisto, kar sem se naučil kot tekmovalec, da zdaj prenašam naprej znanje in izkušnje na tem področju.

Pri kateri starosti ste začeli razmišljati, kaj boste delali po karieri?

Tam sredi dvajsetih let. Nisem resno računal, da bom do štiridesetega leta veslal, kot mlad človek sem imel čisto drugačne načrte, nisem si niti predstavljal, da bom lahko živel od športa. Pozneje sem se malo začel ukvarjati s tem, kaj bom počel po tekmovalni karieri, in sem tudi odprl svoje podjetje. Imel sem srečo, da so me proizvajalci spoznali kot kredibilnega partnerja. Res pa je, da sem posledično zadnjih pet, šest let kariere veliko časa med treningi prebil v pisarni. Zato je tudi posel nekako stagniral, ker sem bil zelo omejen s časom, saj je bil šport zame še vedno na prvem mestu. Hkrati moram reči, da sem imel to srečo, da sem veliko stvari lahko uredil kar na regatah, tako da je vse skupaj funkcioniralo. Ko sem kariero končal, pa sem se lahko drugače organiziral, si vzel več časa za to in je šla zgodba navzgor.