Pred mesecem dni, tik pred odločanjem o imenovanju novega ministra za pravosodje Marjana Dikaučiča, je v političnih kuloarjih zaokrožil scenarij, da se je Janez Janša odločil že jeseni oditi na volitve. Za to naj bi imel več razlogov. Med poletnimi dopusti bi ljudje pozabili na korono in rabote njegove oblasti. Na levi sredini novega obraza, ki naj bi se ga Janša najbolj bal, do septembra zagotovo ne bo. Medtem je SDS s stalno kampanjo, ki jo s plakati in konflikti vodi od začetka mandata, na volitve pripravljena.
Prav tako je bilo v političnih krogih mogoče slišati, da bi Janši volitve ustrezale med predsedovanjem, ki pomeni kopico foto terminov – in to še preden SDS tudi uradno odpelje v naročje nove madžarsko-poljske populistične alianse. Po tem scenariju je bil Janša v državnem zboru pripravljen žrtvovati Dikaučiča, njegovo neizvolitev pa uporabiti kot povod za samorazpustitev koalicije. To igro naj bi spregledal vodja poslancev DeSUS Franc Jurša. Po govoru, v katerem je na široko razložil, zakaj Dikaučič zanje ni sprejemljiv, se je pri glasovanju vzdržal in s tem omogočil njegovo izvolitev. Koalicija je tako obstala, Dikaučič pa danes vodi srečanja pravosodnih ministrov držav EU.
Če ima Janša še vedno takšen načrt, bo zdaj o njem zagotovo še enkrat premislil. Uspeh minulega referenduma namreč že nakazuje, kaj bi ga lahko čakalo na volitvah. To ni bilo le glasovanje o zakonu o vodah, ampak tudi o Janševi vladi, ki je pravkar doživela največji potresni sunek od začetka mandata. Primerljiv je le še s trojnim referendumom, s katerim je zavezništvo SDS in sindikatov sredi leta 2011 zadalo zadnji udarec takrat že razpadajoči vladi Boruta Pahorja.
Janšev poraz z njegovim orožjem
Poraz je toliko hujši, ker je Janša bitko izgubil na lastnem terenu in z lastnim orožjem. V samostojni Sloveniji je bil referendum institut, ki ga je predvsem SDS rada izrabljala v svoj prid, z njim vrtala luknje v levosredinske vlade in mobilizirala lastno bazo. Enkrat na polju kulturnega boja, drugič pri tehničnih vprašanjih, kot so bili arhivi ali zakon o drugem tiru, zaradi katerega je pozneje odstopil Miro Cerar in s tem sprožil val politične nestabilnosti, ki traja že tri leta.
Toda okoliščine so se spremenile. Ne le, da tretja Janševa vlada po katastrofalnem drugem valu epidemije, njenim odkritim zlorabljanjem za lastne politične potrebe, napadanjem neodvisnih institucij in medijev, uničevanjem domače politične kulture in sramotenjem na mednarodnem parketu uživa rekordno nizko podporo. Svojim nasprotnikom je s pomočjo ministra za okolje Andreja Vizjaka dala na voljo temo, ki jim je omogočila najširšo mogočo mobilizacijo – vodo.
Janša in Vizjak bitke, pri kateri je šlo le preizkušanje, do kam lahko gre samovolja oblasti, nista mogla dobiti. Na eni strani so se znašli interesi zasebnikov, ki bi lahko še bolj kot zdaj betonirali bregove, in izbranih gradbincev, ki bi črpali precej bogatejši proračun za protipoplavno varnost. Na drugi strani so bili vsi ostali. Boj za vodo je združil opozicijske stranke, civilnodružbena gibanja, okoljske in podnebne aktiviste, stroko in vse ljudi, ki so se zbali ograjenih bregov morja, jezer in rek. Aktivirale so se generacije mladih, ki so jih »lockdowni«, pregoni dijakov in stiske čez noč spremenile v politične državljane. Verižni SMS-si, ki so jih pošiljali člani SDS, so bili le kaplja v primerjavi z morjem družbenega vrenja, ki je v zadnjih dveh, treh tednih zavelo po slovenskih mestih.
Ljudje pridejo na volišča, če vedo zakaj
Pri tem referendumu nam bodo v spominu ostali prizori vrst ljudi, ki so glasovali predčasno. Stali so tam, na soncu, tudi po dve uri, da obkrožijo »proti«. Ne le proti zakonu o vodah, ampak tudi proti oblasti, ki je delala vse, da jim pravico do glasovanja oteži. Koalicija je referendum premaknila globoko v čas dopustov. Ministrstvo za delo je »pomotoma« šele zadnji hip domove za starejše obvestilo o glasovanju. Prihajalo je do zmede z lokacijami predčasnih volišč. Na zadnji dan, ko so si bolni volivci urejali glasovanje na domu, ni deloval sistem e-uprava.
Za veliki finale je Janša podvomil, da bodo predčasno oddane glasovnice ostale na varnem in nedotaknjene, ne da bi za to imel en javno znani razlog. V več pogledih, od relativno visoke udeležbe do neverjetnega števila »tehničnih« težav in javnega namigovanja o nepravilnostih pri glasovanju, je zato referendum spominjal na nedavne predsedniške volitve v ZDA. Tudi zato je slovenski opoziciji, ki ji v državnem zboru očitno ne bo uspelo priti do večine, pokazal pot do zmage - na volitvah.
Do tja ne vodijo izgubljanje energije v notranjih spopadih, prestižni boji za prevlado, zgolj odzivanje na Janševe čivke ali drobnjakarstvo pri političnih temah, ampak le široka mobilizacija volilnega telesa. Danes smo videli, da je apatičnost ljudi mit: sredi poletja so pripravljeni čakati na voliščih, če vedo, zakaj to počnejo. Če začutijo, da je njihov glas del česa velikega. Če razumejo, da gre za boj za ohranitev osnovnih veziv družbe. Če imajo občutek, da pripadajo, da jih nekdo sliši in razume. Če jim nekdo ponudi rešitev njihovega problema ali možnost, da lahko kaj spremenijo. Če vidijo, da je vse skupaj – vredno.
Kaj se bo naučila opozicija
Opozicija je na referendumu o vodi dobila več jasnih sporočil. Prvo in najpomembnejše je, da je SDS ob vseh javnomnenjskih anketah na volitvah premagljiva. Drugo je, da v Sloveniji ne zmagujejo le obrazi, novi ali stari, ampak tudi ideje. Oboje pomeni, da za zmago nad Janšo ne bo dovolj le »antijanšizem«, ampak kredibilna, dovolj široka alternativna ponudba, z jasnimi sporočili, kakšna bo sanacija slovenske države (in družbe) po vladavini SDS, in zavezo o ničelni toleranci do vsakršnih koruptivnih in drugih škodljivih praks v lastnih vrstah. Ne le »proti«, ampak tudi »za«.
V dveh mesecih je Janševa koalicija izgubila referendum, neuspešno skušala odstaviti predsednika parlamenta Igorja Zorčiča in na ceste privabiti več deset tisoč protestnikov. V državnem zboru jo pri življenju ohranjajo interesi peščice poslancev, ki si želijo do konca mandata prejemati plače. Kdor v opoziciji ne razume, kakšen je položaj na politični šahovnici, naj si poizkuša predstavljati, kaj bi v teh razmerah počel Janša.
Tudi zato v tem trenutku ni bistveno vprašanje, ali bo Janša po referendumu žrtvoval Vizjaka, de facto tudi ministra za energetiko te vlade, ampak kakšne poteze je v maniri ranjene zveri sposoben povleči v prihodnjih tednih in mesecih. Če smo včasih govorili o vroči politični jeseni, nas zdaj čaka politični vulkan.
A ljudje so svoje že povedali.
