»Eno so v hribih planinci, tuji in domači, drugo pa turisti«

Predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Janez Rozman je v pogovoru za Novice Svet24 poudaril, da je treba pri obiskovalcih gora ločiti med planinci in turisti, tudi domačimi. »Na drugi strani so turisti, ki se pojavijo v vznožju Julijskih Alp, kjer je ena izmed glavnih turističnih ponudb obisk gorskega sveta. V teh primerih pa se dogaja, da osebe, ki jih rešujemo, niso doma v gorskem svetu,« poudarja prvi mož gorskih reševalcev.

Gorski reševalci so se leta 2006 ločili od Planinske zveze Slovenije in se združili v Gorski reševalni zvezi Slovenije.

Kako se je letošnja planinska sezona začela za gorske reševalce?

Reševalci smo v času glavne turistične in planinske sezone bolj obremenjeni. V zadnjem času je tako več posredovanj, večinoma gre za poškodbe, težave z orientacijo in onemoglostjo. Do danes (sreda, op. a.) smo imeli skupno 257 intervencij. Umrlo je 14 gornikov, medtem ko je bilo lani v enakem obdobju 18 smrtnih žrtev med gorniki.

S kom imate več opraviti, z domačimi ali tujimi obiskovalci gora?

Tukaj moramo ločiti dve stvari. Eno so v hribih planinci, tuji in domači, drugo pa turisti, prav tako tuji ali domači. Za planince bom rekel, da so v glavnem pripravljeni, saj poznajo razmere v hribih in pasti gorskega sveta. To velja tudi za tujce, ki prihajajo iz hribovskih središč in imajo znanje za varno gibanje v gorah.

Na drugi strani pa so turisti, ki se pojavijo v vznožju Julijskih Alp, kjer je ena izmed glavnih turističnih ponudb obisk gorskega sveta. V teh primerih se dogaja, da osebe, ki jih rešujemo, niso doma v gorskem svetu. Ne poznajo pasti gorskega sveta oziroma težav, ki se pojavijo ob spremembi vremena, napačni izbiri ture in pomanjkljivem poznavanju terena.

V preteklih letih smo imeli v Gorski reševalni zvezi Slovenije prav na račun turizma drastičen dvig intervencij. Lani se je to morda malce umirilo, a je to posledica epidemije, saj ni bilo toliko obiska. Bojim se, da se bo ta trend v prihodnjih letih nadaljeval.

»Če imajo dvome glede svojih sposobnosti, toplo priporočam, da se v hribe odpravijo v družbi izkušenega gornika, gorskega ali planinskega vodnika. To je najelegantnejši način, da je obisk hribov varen in hkrati omogoča polno doživetje.«

Kakšen je vaš nasvet turistom?

Za začetek bi priporočal, da si zberejo turo, ki je prilagojena njihovih psihičnim in fizičnim sposobnostim. To pomeni, da imajo informacije o poteku planinske poti, njeni dolžini in razmerah na poti. Letošnja zima je bila bogata s snegom, zato bo treba tudi v poznem poletju na osojnih legah na marsikateri planinski poti prečkati snežišče.

S temi informacijami bodo tudi vedeli, kakšno opremo potrebujejo, kje se bodo gibali in ali je na njihovi poti kakšna planinska koča. V primeru dolge ture se je treba posluževati prenočišč v kočah, ki omogočajo tudi prehranjevanje in oskrbo s vodo.

Pred odhodom in na sami turi je treba obvezno spremljati vremensko napoved. Trenutno so temperature zelo visoke, zato moramo poskrbeti, da zaužijemo zadostne količine tekočine, in za zaščito kože pred soncem.

Če imajo dvome glede svojih sposobnosti, pa toplo priporočam, da se v hribe odpravijo v družbi kakšnega izkušenega gornika, gorskega ali planinskega vodnika. To je najelegantnejši način, da je obisk hribov varen in hkrati omogoča polno doživetje.

Kdaj na pomoč poklicati gorske reševalce?

V primeru težav je treba čim prej poklicati na številko 112, saj se lahko težave stopnjujejo, lahko pride do kakšnih nepredvidenih dogodkov. Nobene bojazni ni, da bomo komu povzročali težave. Nasprotno, vsakemu, ki zaide v težave, pomagamo.

Pomemben faktor je tudi čas odhoda v hribe, zlasti poleti, ko je večja možnost vročinskih neviht.

Zagotovo se je treba zavedati, da je v poletnem času večja možnost neviht, sploh v popoldanskem času, zato se moramo v hribe odpraviti zjutraj. Da smo v popoldanskem času že v dolini ali nekje blizu planinske koče ali drugega zavetja.

»Letošnja zima je bila bogata s snegom, zato bo treba tudi v poznem poletju na osojnih legah na marsikateri planinski poti prečkati snežišče.«

»Težave predstavlja tudi veliko turistov, ki iščejo informacije po spletu in različnih družbenih omrežjih, kjer pa zadeve niso predstavljene realno, saj se podatki kažejo v enostranskih okoliščinah.«

Kljub vsakoletnim opozorilom se nekateri v gore še vedno odpravljajo neizkušeni in neopremljeni. Kako to spremeniti?

Gorska reševalna zveza in planinska zveza dajeta na svojih spletnih straneh ažurne informacije, ki so dostopne vsem, a zadeve še vedno ne potekajo v pravo smer. Nekateri obiskovalci gora se že pred odhodom zanimajo za zadeve, tudi iz tujine dobimo marsikatero vprašanje, problem pa so resnično turisti. Društvo Gorske reševalne službe Bohinj in Turizem Bohinj sta v zadnjem času pripravila tudi kratke filme in predstavitve, s katerimi opozarjajo na nevarnosti.

Turistom sicer prvo informacijo nudi gostitelj, torej sobodajalci in drugi ponudniki prenočišč, ki naj bi dali gostu relevantne informacije. Pred nekaj leti smo naredili izobraževanje za turistične delavce, da bi vedeli, kaj je pomembno za nekoga, ki želi iti hribe. Da ga lahko na neki način ocenijo, česa je sposoben, kako je opremljen in kam se odpravlja, saj mu lahko tako primerno svetujejo.

Težave predstavlja tudi veliko število turistov, ki iščejo informacije po spletu in različnih družbenih omrežjih, kjer pa zadeve niso predstavljene realno, saj se podatki kažejo v enostranskih okoliščinah. Mogoče gre ta del gostov mimo teh informacij.

Ob tem je treba poudariti, da se gorska reševalna služba ne ukvarja zgolj s hribovci, temveč tudi z ljubitelji adrenalinskih športov, kot so padalci, kolesarji, soteskarji. Predvsem na območju reševalne službe Tolmin gorski reševalci najmanj polovico intervencij opravijo zaradi aktivnosti, ki nimajo neposredne povezave s planinstvom. S padalci imajo veliko opraviti tudi reševalci v Bovcu, Bohinju, Radovljici in Tržiču.

Občutek je, da vedno več ljudi v hribovski in gorski svet pripelje hišne ljubljenčke.

Prav včeraj smo imeli takšen primer za Migavcem, ko se je izgubila planinka s psom. Vedeti moramo, da v primeru snega kljub temu, da hodimo po markirani poti, markacij ni. Treba je poznati logiko, kje potekajo planinske poti.

Kako je sicer na reševanje in gorske reševalce vplivala epidemija?

Pri posredovanjih je bilo treba najprej poskrbeti za lastno zaščito in zaščito ponesrečenca. Da v primeru okužbe ne bi prihajalo do izpada večjega števila reševalcev, smo delovali v manjših skupinah.

Pri posadkah helikopterjev in ekipah gorskih reševalcev je bilo treba upoštevati precej ukrepov za preprečevanje okužb. Bilo je precej dela z razkuževanjem in transportom poškodovanih, zlasti če se je izkazalo, da je poškodovani okužen.

So protikoronski ukrepi povzročili dodaten pritisk na finance gorske reševalne službe?

Ne. Mi delujemo v sistemu zaščite in reševanja v sklopu ministrstva za obrambo, kjer so nam priskrbeli vso potrebno zaščitno opremo.

Tuji planinci so danes po navedbah predsednika GRZS v glavnem zavarovani za primer reševanja.

So bile med njimi tudi zaščitne maske domače izdelave, ki so v javnosti dobile ime prtički z gumicami?

Ne, ne. Dobili smo kakovostna zaščitna sredstva, od razkužil do zaščitnih mask.

Gorski reševalci ste se od Planinske zveze Slovenije ločili pred 15 leti, ko je bila ustanovljena Gorska reševalna zveza Slovenije. Je bila to pravilna odločitev in kaj je prinesla?

Slovenija ima dolgo zgodovina gorskega reševanja. Prihodnje leto bomo praznovali 110. obletnico organiziranega gorskega reševanja. Do organizacijskih sprememb leta 2006 je prišlo predvsem zaradi vprašanja financiranja. Delno se namreč financiramo tudi iz fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij, kjer je pomemben status humanitarnosti. Odločili smo se za samostojno pot in mislim, da je bila ustanovitev gorske reševalne zveze prava odločitev.

Dobro sodelujemo z upravo za zaščito in reševanje. Glavnino sredstev za financiranje dobimo od ministrstva za obrambo prek uprave. Lani smo dobili dodatno finančno injekcijo, s pomočjo katere smo lahko dokupili in zamenjali reševalno opremo po posameznih enotah gorske reševalne službe, tako da smo s tem poskrbeli predvsem za ponesrečence. Naslednji korak je, da osvežimo in izpopolnimo osebno zaščitno opremo reševalcev.

Gorski reševalci za svoje delo ne prejemajo plačila. Njihovo delo je prostovoljno in nepridobitno. Po zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je vsak gorski reševalec na intervenciji upravičen do povračila stroškov in nadomestila osebnega dohodka.

V zadnjem času se je ponovno obudila ideja o posebnem zavarovanju za planince.

Res je, v zadnjem času se precej govori o zavarovanju za primere reševanja. Menim, da bo to treba izpeljati in v projekt pritegniti tudi zavarovalnice, da bodo pripravili različne ponudbe. S tem, ko bo obiskovalec hribov, gornik in planinec sklenil zavarovanje, bo prevzel del odgovornosti nase. Da se bo odgovorno obnašal, da bo opremljen in bo deloval v skladu s pravili, saj mu zavarovalnica v nasprotnem primeru ne bo krila stroškov reševanja, ki so lahko zelo visoki. Ob tem je treba poudariti, da so tujci že danes v glavnem zavarovani. Ureditev tega področja spada v domeno države.