»Krompirja v Sloveniji pridelamo kar veliko, vendar pridelava ni dovolj, premalo se ukvarjamo s tem, kako krompir spraviti do polic, potrošnika. Doslej nismo bili sposobni spraviti krompirja tja, kjer je dovolj povpraševanja – v restavracije in menze, kjer zamrznjeni (vnaprej pripravljeni) polizdelki iz krompirja predstavljajo 80 odstotkov porabljenega krompirja. Mi pa nimamo niti enega proizvajalca zamrznjenega krompirja. V tem trenutku pa se krompir draži tudi zaradi sezonskega učinka (mlad krompir je vedno dražji), in ta učinek bo počasi izzvenel.«
Kar se zdaj dogaja na trgu prehranskih surovin, se ni že desetletja. Nam lahko to pojasnite?
Ko govorimo o teh strašnih ponderjih rasti, moramo vedno biti pozorni in previdni, da res mislimo na cene surovin. Ločiti moramo med kmetijskimi surovinami in živilskimi izdelki. Pogosto na hitro rečemo, da se draži hrana, se pa dražijo koruza, soja, nerafinirano olje, klavna živina, jajca … Potrošnike to po nepotrebnem vznemiri, za kar ni potrebe, saj so to samo še primarne kmetijske surovine, ki v končnih cenah živil na policah trgovin predstavljajo tretjino celotne cene. Koruza vstopa v krmo za živali, za pridelavo perutnine, jajc, in v končni ceni jajca, zrezka ali piščančje salame predstavlja pet ali šest odstotkov cene. Koruza se lahko podraži za sto odstotkov, to pa za kupca pomeni petdeset centov več za kilogram piščanca, na primer.
Saj zato, ker se vsaka podražitev naposled obesi na kupca, se mi začnemo tresti.
Seveda, ampak pri tem je treba vedno razmišljati o tem, kolikšen delež surovine, ki se zdaj neznansko dražijo, predstavljajo v maloprodajni ceni. In to ni tako veliko, kot si mislimo. Če kupimo žemljico, je v njej 15 odstotkov žit (moka), preostalo so številni drugi stroški: davki, delo, dobiček trgovca, marže. Tretjino cene izdelka na trgovski polici je storitev trgovine.
Groznih podražitev torej ne bo, ampak tudi teh omenjenih petdeset centov več se pri nakupu več izdelkov hitro nabere in za nekoga je tudi pet ali deset evrov že udarec – pri tako nizkih pokojninah, recimo.
Tudi to je res. Ekonomija je zanimiv, kompleksen sistem. Ta, ki se vrti okoli sestavin, surovin hrane, pa je medsebojno še posebej povezan. Kmetijske surovine vstopajo tudi v proizvodnjo – pridelovalci teh surovin jih tudi uporabljajo: slovenski rejci perutnine, govedine, prašičev, pridelovalci mleka so že zdaj pod velikimi pritiski, ker se surovine (npr. krma za živali) za njihovo dejavnost dražijo. Potrebujejo velike količine koruze, soje – te recimo pri nas sploh ne pridelujemo. Pridelovalce torej že močno skrbi, kupci pa smo še lahko mirni, saj se pri nas – ne boste verjeli – hrana še vedno ceni, z izjemo sadja in zelenjave.
Prehrambna industrija je res zelo na trnih, saj je na surovinskih trgih poteka rokenrol. Za velikega peka se podražitev žita za sto odstotkov pokaže v milijonu ali celo treh na letni ravni, čeprav je za nas žemljica tako poceni. Za rejca govedi predstavlja koruza ali soja 50 ali 60 odstotkov vseh stroškov, zato vidimo to paniko in krizo, ki je v industriji res upravičena. Izkušeni podjetniki, ki so trideset let v poslu nakupovanja surovin, pravijo, da takih hitrih in strmih rasti cen v svoji karieri niso videli.
In kako si to razložiti?
Elastičnost te panoge je zelo nizka: kmetijstvo in proizvodnja hrane potrebujeta zelo dolgo obdobje, če želiš proizvodnjo zmanjšati ali povečati; kmetijstva ne moremo preprosto ugasniti, če je povpraševanje manjše, in prižgati, če bi radi ponudbo povečali. To je naraven in razpršen sistem – če se povpraševanje po pšenici poveča, ne moremo že jutri dobiti več pšenice, ampak jo moramo zasejati, mora zrasti … Torej jo bomo lahko na trgu imeli več šele čez eno leto. Počasno odzivanje na spremembe pa v ekonomiji vedno pomeni cenovno nervoznost in zdaj je zaradi pandemije gospodarstvo eno leto v zelo nenavadnem stanju. Agroživilski sistem se je ravno tako počasi ohlajal, zaradi česar so se pogoji na novo postavili – ko se gospodarstvo spet zaganja, se povečuje povpraševanje, pa agroživilski sistem ni tako dobro naoljen, zato se dogajajo cenovni vrhovi. Verjamem, da je to obdobje začasno (od tri do štiri mesece), išče se novo ravnotežje. Seveda govorim o svetovnem pogledu na sistem.
Od katerega smo tudi mi zelo odvisni …
Tako je. In zdaj lahko gledamo manj zasejane površine, na primer v Ameriki in Braziliji, ki je največja pridelovalka soje na svetu. Te so zasejali šest odstotkov manj, kot je bilo prej letno povprečje dolga leta, in zaradi tega je svet v blaznem stanju. Tako hitro odreagirajo sistemi na majhne padce posejanih površin.
Po navadi se sploh ne zavedamo, kako pridelovalci uporabljajo sojo malodane povsod, kajne?
Soja je čudežna surovina, primarno se jo uporablja za pridelavo olj, sicer pa je surovina za rejo živali kot krma, zelo veliko beljakovinskih surovin za ljudi se prideluje iz soje – je vseprisotna, iz nje so začeli celo izdelovati nadomestke plastike za avtomobilsko industrijo. Daleč največja pridelovalka soje pa je Brazilija, in ker so tamkajšnji pridelovalci zaznali negotovost zaradi pandemije, pred nekaj meseci je bilo še zelo napeto, so pri načrtovanju vklopili tudi nekaj črednega nagona in posledica je manj soje. Govorimo o mega velikih sistemih, ki so za nas velikokrat nepredstavljive velikosti.
Koliko pa je tu mešetarjenja in špekulacij, ko špekulanti, recimo, skladiščijo žita in druge surovine ter čakajo, da se cena zviša?
To smo že videli v letih 2012 in 2013, zato je to vprašanje zelo smiselno. Ko so donosi na investicije v drugih klasičnih naložbenih paketih nizki, se presežni kapital seli v sektorje, kjer je možno s koordinirano informacijsko aktivnostjo sprožiti veliko paniko. Velikih rasti na surovinskem trgu hrane še ne razlagam, kot da gre za špekulativne rasti, vendar se stopnje poviševanja cen težko argumentira in interpretira z naravnimi dejavniki. Ampak to ni koordinacija nekih črnih sil iz ozadja, temveč so to veliki trgovci s surovinami, ki začutijo, da imajo to moč – ob dvigovanju cen ne izgubljajo tržnih deležev in to počno še naprej.
Vse to se bo hitro pokazalo in konkurenca bo naredila svoje, zato moramo vneto izobraževati kupce, potrošnike, saj je to najboljše orožje proti špekulativnim podražitvam. In umirjati ton komuniciranja – vpliv medijev je tu zelo pomemben, ker če ti veliki ekonomski igralci začutijo, da so ljudje panični, dobijo zagon za višanje cen. Ljudi ne smemo strašiti z informacijami, saj strah vedno daje zaslombo za akcijo.
Trudili se bomo torej biti mirni, ne prestrašeni …
In pozorni, saj se potrošniki v današnjem času obnašamo zelo rutinsko in postali smo, oprostite, bebavi. Lahkomiselni in furjasti. Poglabljamo se v cene, premalo pa v kakovost in premalo premislimo, preden izdelek položimo v košarico.
Zdaj je potrebna mirnost, panika izžene pamet in sposobnost presoje, moramo pa ostati pozorni. Če se je cena izdelka dejansko spremenila, pa mislimo, da to ni upravičeno, imamo pravico izbrati drug izdelek – tako dajemo na trgu signal, da neupravičenih podražitev ne sprejemamo.
Če se osredotočimo samo na Slovenijo: je rešitev za nas partnersko kmetijstvo, neposredno kupovanje pri kmetu? Čeprav so cene sadja in zelenjave pri naših kmetih precej visoke.
Kakovost stane več in ima tudi višje stroške. Stroški pa so zelo odvisni tudi od proizvajanja večjih količin in slovenski kmetje so mikro kmetje, veliko kmetij je izrazito majhnih, zato so stroškovno neučinkoviti. S tem ko kupimo živilo neposredno na kmetiji, kupimo nekaj več: višjo kakovost, občutek, da smo nekaj dobrega naredili za slovensko gospodarstvo, za naše okolje, za sosednjega kmeta, za sodržavljana. Tega se je treba zavedati.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
