Prejšnji teden so z zadnjimi vožnjami med Ljubljano in Litijo ter Ljubljano in Kranjem v zgodovino odšle še zadnje tako imenovane gomulke, pografitirane poljske železniške potniške garniture. Prva gomulka je v Slovenijo pripeljala junija leta 1964, ko je Poljska uradno posodila vlak za poskusno uporabo. Vozil je med Ljubljano in Sežano, decembra istega leta pa so že začele voziti v rednem prometu na razdalji Ljubljana–Jesenice. Za tiste čase je zamenjava parne vleke z elektromotorniki pomenila izjemen napredek, saj se je potovanje od Ljubljane do Jesenic skrajšalo z več kot ure in pol na dobro uro. »Upam, da katera pride sem, in to čim prej,« za gomulke pravi Mladen Bogić, medtem ko nas vodi po odprtem delu železniškega muzeja, kjer odslužene lokomotive na mestu nekdanje kurilnice Šiška stojijo raztresene po ploščadi.
Gomulke, kennedyji in reagani
Mladen Bogić, nekdanji ravnatelj muzeja na ljubljanski Parmovi cesti, pojasni, da so gomulke dobile naziv po nekdanjem poljskem voditelju Władysławu Gomułki, kar pa ni edini primer takšne prakse poimenovanja. Pri nas smo vsaj dve generaciji ameriških dizelskih lokomotiv označevali za kennedyje oziroma reagane, glede na predsednika ZDA, ki je bil v času dobave lokomotiv na oblasti.
Kljub temu, da je na gimnaziji Poljane maturiral iz fizike, in sicer iz parne lokomotive, je Bogić nato doštudiral nemščino in ruščino, a o železnicah pripoveduje z navdušenjem in znanjem pravega strojevodje, saj to tudi na neki način je. Pri zgodbi železniškega muzeja je namreč od leta 1981, ko je bil ustanovljen kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana. Od leta 2019 je upokojen, kar pa ne pomeni, da ne igra aktivne vloge pri nadaljnjem razvoju te unikatne ustanove v Sloveniji. Nad lokomotivami se je navduševal že kot otrok. Kot pravi, se je študij jezikov na neki način obrestoval, zato se je lahko posvečal železnicam – slovenska zgodovina je namreč na tem področju neločljivo vezana na nemškogovoreča območja; avstroogrska južna železnica, ki je povezala Dunaj in Trst, je bila namreč tista, po kateri so se na območje današnje Slovenije pripeljale prve parne lokomotive. Te ogromne črne parne lokomotive so tudi najbolj dragocen muzejski eksponat.
Zgodovinska izkušnja
V varnem zavetju delavnic in razstavnih prostorov te lokomotive, iz časa avstroogrske in jugoslovanke monarhije ter Socialistične federativne republike Jugoslavije, delujejo še mnogo bolj navdušujoče, če ne kar zastrašujoče. Če je za mnoge usoda, da služijo kot muzejski eksponat, pa se nekatere lokomotive restavrirajo tudi, da se vrnejo na tire kot del turistične ponudbe. Posameznikov s potrebnimi znanji za kaj takega je razumljivo malo, pa vendar Bogić pravi, da je tudi med novimi generacijami strojevodij več takšnih, ki se šolajo za upravljanje s parnimi lokomotivami.
Čeprav muzej formalno obstaja 40 let, Bogić poudarja, da bi bila njegova ustanovitev nemogoča brez akademskega slikarja Staneta Kumarja, ki je še dve desetletji prej začel z oblikovanjem temeljne zbirke, potem ko je postalo očitno, da se parne lokomotive dokončno poslavljajo. Kumar je ljubezen do železnice podedoval od svojega očeta železničarja, pobudo ohranjanja dediščine pa je naslovil na svojega nekdanjega sošolca Cirila Mravljo, ki je bil takrat direktor železniškega podjetja v Ljubljani. Kot pripoveduje Bogić, je Mravlja na idejo Kumarju odgovoril: »Pa začni,« in s tem so bili postavljeni temelji današnjega muzeja.
Pozornost na detajle
Poleg lokomotiv in vagonov se muzej danes ponaša še s posebno zbirko signalno-varnostnih naprav, komunikacijskih sredstev, železničarskih uniform, kot tudi z manjšo galerijo poslikav z motivi železnice. Prek svojega dela Bogić pravi, da je spoznal, kako kratkovidna bitja smo ljudje. Kot primer navede potisk v smeri opuščanja nerentabilnih železniških prog, ki se v nekaterih primerih zdaj postopoma vračajo. Še toliko bolj je to kratkovidnost čutiti pri zanemarjanju odsluženih vlakov. Pri njihovem restavriranju Bogić vztraja, da se morajo vrniti v čas, ko so bili »najbolj pri močeh«, za to pa je pripravljen iti v izjemne podrobnosti, kot je iskanje originalnih registrskih številk lokomotiv in vagonov – zadeve, ki laičnemu obiskovalcu mogoče sprva ne pomeni kaj dosti, a zavedanje, koliko časa in truda gre v vzdrževanje trenutne zbirke, pri obiskovalcu vsekakor pusti toliko boljši vtis.
