Novice Svet24

Za vlado se je začela tekma s časom. Ustavno sodišče je državnemu zboru namreč naložilo, da mora v dveh mesecih odpraviti neskladnosti z ustavo Zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje. »To je zelo malo časa,« pravi ustavni pravnik Rajko Pirnat, ki je v pogovoru za Svet24 pojasnil, da gre pravno gledano za zahtevno nalogo. A tisti, ki ste za kršitve odlokov na podlagi omenjenega zakona plačali globe, se ne veselite prehitro. Plačanih kazni samo na podlagi te sodbe ne boste dobili nazaj, saj odločitev ne velja za nazaj. Prav tako zakon v celoti, kljub ugotovljenim nepravilnostim, velja, vse dokler DZ ne sprejme novega. Glede na trenutna razmerja moči v parlamentu bo sprememba vse prej kot lahka naloga.

Odloki razveljavljeni

Zakon o nalezljivih boleznih v izpodbijanem delu pravi, da kadar z ukrepi ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko vladna stran prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih ter prepove zbiranja, dokler ne preneha nevarnost. Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na pobudo več pobudnikov. Presojalo je tudi več odlokov vlade, ki so bili sprejeti na podlagi navedenih zakonskih določb od aprila do oktobra 2020 zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19, in ugotovilo, da so bili posledično v neskladju z ustavo tudi ti odloki, torej omejitve zbiranj, 174 dni policijske ure ter vse prepovedi prehodov meja občin oziroma statističnih regij.

Zakonodajna oblast v rokah vlade

Bobo

Sodišče je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki spadajo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebno stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon, je presodilo. Pirnata sodba ni presenetila, saj je ne nazadnje tudi sam s številnimi pravnimi strokovnjaki opozarjal na neskladnost vladanja z odloki: »Načelo zakonitosti je tu, da omejuje vlado, ta pa ni želela biti omejena,« je dejal profesor ljubljanske pravne fakultete in dodal, da je »vlada imela čas to spremeniti, a je želela imeti proste roke in se ni želela omejevati z zakonom«.

Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je menilo sodišče.

Bobo

Vprašanje človekovih pravic

Ob tem je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih. Kot rečeno, sodišče zakona ni razveljavilo, »da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja«. In kaj se zgodi po dveh mesecih, če vlada ne more ali ne želi spremeniti zakonodaje? Ali bi teoretično neustavna ureditev ostala v veljavi tudi po izteku roka? »Teoretično da,« pravi Pirnat, ki pojasnjuje, da je tudi skoraj neverjetno, da bi kakorkoli kdo kazensko odgovarjal za neustavnost, ne glede na nadaljnji potek dogodkov. Vladni odnos do odločitve sodišča pa je povzel notranji minister Aleš Hojs, ki mu kritike pravosodja tudi sicer niso tuje, z zapisom, da »razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, kar pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo«.