Skladišče goriva v Puščavi je bilo tipski objekt JLA, vkopan v zemljo, kovinske rezervoarje pa je obdajal še železobetonski ovoj, zaradi česar bi zelo težko povzročili eksplozijo. Posadka v skladišču prav tako ni imela na voljo primernih eksplozivnih sredstev niti ni bila usposobljena za kaj takega.
Gre za dogodke izpred 30 let, ko je Dragomir Grujović kot starejši vodnik Jugoslovanske ljudske armade v času vojne za Slovenijo 29. junija 1991 najprej samoiniciativno prevzel poveljstvo nad skladiščem goriva JLA v Puščavi pri Mokronogu – pri tem je streljal na svojega poveljnika, stotnika Branimirja Furlana, ki je hotel skladišče predati Teritorialni obrambi, in ga ranil – v naslednjih dneh pa je zagrozil, da bo ob napadu slovenskih sil na vojašnico razstrelil rezervoarje z gorivom. Tega je bilo skladišču okoli 7,5 milijona litrov, zaradi česar je Teritorialna obramba zaukazala evakuacijo okoliških vasi.
Prav grožnja z razstrelitvijo goriva je bila temelj očitka o vojnem hudodelstvu v obtožnici iz leta 1994, ki jo je Grujovićev odvetnik Borut Škerlj sicer označil za »enega zadnjih primerov socialističnih obtožnic, v katerih je imelo tožilstvo vedno prav«.
Niti sredstev niti znanja
Višji državni tožilec Srečko Hočevar se je za umik dela obtožnice, ki se nanaša na vojno hudodelstvo, odločil po pričanju Janeza Butare, ki je bil leta 1991 častnik Teritorialne obrambe, poveljnik 21. območja, kamor sta spadali tudi takratni občini Trebnje in Novo mesto. Butara je povedal, da je on izdal preventivni ukaz o evakuaciji, za kar se je odločil po daljšem premisleku, čeprav se je zavedal, da teh groženj vojaki JLA, ki so ostali v Puščavi, najbrž ne nameravajo in tudi ne morejo uresničiti.
Povedal je, da je bilo skladišče goriva v Puščavi tipski objekt JLA, vkopan v zemljo, kovinske rezervoarje pa je obdajal še železobetonski ovoj, zaradi česar bi zelo težko povzročili eksplozijo. Vedel je tudi, da posadka v skladišču ni imela na voljo primernih eksplozivnih sredstev niti ni bila usposobljena za kaj takega. »Obstajala je možnost, da bi s posadko, ki je ostala, Grujović odvil ventile na rezervoarjih, kar bi povzročilo ekološko katastrofo, sam objekt pa je bilo skoraj nemogoče dvigniti v zrak. Grujovićeva grožnja je bila po moji oceni del vojaške taktike odvračanja od napada. Mislim, da je bil njegov edini namen, da obrani in ohrani objekt, kar je bila ne nazadnje tudi njegova dolžnost,« je na sodišču povedal Butara.
Dodal je še, da so teritorialci in policijske enote od zunaj zavarovali območje vojašnice ter da bi Grujovića, če bi to hoteli, lahko eliminirali in zavzeli vojašnico s specialnimi enotami, ki so bile pripravljene za vpad. »A navodila, ki so prihajala iz Ljubljane in regije, so govorila o miritvi situacije,« je povedal Butara.
Čez mesec dni bo vsega konec
Umik dela obtožbe, ki se nanaša na vojno hudodelstvo, je velika zmaga za Grujovića, ki ga je JLA po nekaj napetih dneh s helikopterjem evakuirala z območja Puščave, od koder je odšel v Srbijo, kjer so ga pričakali kot junaka. Na drugi strani je bila zanj v Sloveniji leta 1994 spisana obtožnica in tri leta pozneje odrejen pripor. Leta 2007 je bila zanj razpisana mednarodna tiralica, leta 2016 pa je bil izdan še evropski priporni nalog, kar pomeni, da bi ga aretirali, takoj ko bi iz Srbije vstopil v katero izmed držav EU.
Pripornega naloga sodni senat, ki mu predseduje sodnica Natalija Picek Kink, kljub taki zahtevi odvetnika Škerlja ni odpravil, saj Grujovića še vedno bremeni obtožba o poskusu umora Branimirja Furlana. A v nasprotju z vojnim hudodelstvom, ki ne zastara nikoli, kaznivo dejanje poskusa umora zastara 30 let po dogodku. V praksi to pomeni, da bo Grujović najpozneje 29. junija letos prost vseh obtožb, saj ni realnih možnosti, da se sojenje do takrat pravnomočno konča. Tudi če bi novomeškemu sodišču v prihodnjih tednih uspelo končati proces in sprejeti obsodilni sklep, bi pritožba na višje sodišče zadevo dokončno ustavila.
Furlan: Ni bi duel
V četrtek je bil na novomeškem sodišču sicer zaslišan tudi oškodovanec v zadevi, upokojeni brigadir Branimir Furlan. Povedal je, kako je tistega dne pod pretvezo, da se gre pogajat za vnovično vzpostavitev ukinjene dobave kruha, zapustil objekt v Puščavi in se pozneje s poveljnikom dolenjskih teritorialcev Albinom Gutmanom dogovoril za predajo vojašnice. Po vrnitvi je o tem obvestil starešine v vojašnici, med njimi tudi Grujovića, ki mu je dejal, da se strinja s predajo in da bo prestopil na stran teritorialcev.
Predaja vojašnice je bila dogovorjena za večerne ure. Vmes je Grujović odšel domov in z razvojem dogodkov seznanil svojo družino. Ko se je vrnil, so stvari sprva potekale po dogovoru, potem pa je, se spominja Furlan, Grujović v nekem trenutku pristopil do svojega poveljnika, izvlekel pištolo, zavpil nekaj v smislu »na čigavi strani si« in streljal. Naboj je Furlana zadel v pregib noge in trupa, a k sreči ni povzročil hujših poškodb. Grujević je odšel, Furlan pa se je po nekaj sekundah nezavesti pobral in odšepal v svojo pisarno, od koder je malo pozneje skozi okno in brez merjenja streljal na Grujovića, potem pa zapustil območje vojašnice in stopil v stik s slovenskimi policisti.
Grujović je v zaslišanju pred sodiščem za vojne zločine v Beogradu povedal podobno zgodbo, z eno razliko, da je bil Furlan tisti, ki je hotel prvi potegniti pištolo, a je ni mogel izvleči, tako da ga je sam prehitel in prvi ustrelil.
»Nobenega duela ni bilo med nama. Nobene možnosti nisem imel. Hodil je proti meni, bila sva iz oči v oči, potem pa je brez vsakega opozorila potegnil pištolo in streljal,« je povedal Furlan, ki tega ni pričakoval, saj se je Grujović vse do takrat držal dogovora glede predaje objekta. Enako je na prejšnji obravnavi povedal tudi priča dogodka, civilni uslužbenec JLA Miran Krmelj.
