Višje sodišče v Ljubljani je v dveh novih sodbah, ena od teh je pravnomočna, ponovno razsodilo v prid kreditojemalcev, in v obrazložitvah pritrdilo istim argumentom, s katerimi v Združenju Frank podpirajo nov predlog zakona, ki je bil v aprilu letos že tretjič vložen v zakonodajno proceduro.
V prvi sodbi VSL II CP-755/20 je Višje sodišče v Ljubljani razsodilo, da je pogodba pravnomočno nična in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču zgolj v presojo višine zahtevka kreditojemalca. Sodni senat je izpostavil absurdnost in dvoličnost obrambe bank, ki se v vseh sodnih primerih branijo, da niso mogle napovedati nevarnosti kreditov v frankih ob hkratnem zatrjevanju, da bi morali biti te presoje sposobni nepoučeni kreditojemalci.
V sodbi VSL II CP-251/2020 je Višje sodišče v Ljubljani presojanje ničnosti pogodbe prepustilo prvostopenjskemu sodišču - pomemben pa je poudarek sodišča, da je pravična ureditev nepoštenih pogodbenih razmerij v javnem interesu. Zavzeli so še stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki toži za nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije (npr. konverzije ali spremembe pogodbe) in s tem prav tako sledilo sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU). Slednje je v slovenskih primerih še kako aktualno, saj nekatere slovenske banke ponujajo konverzijo oziroma novacijo kreditnih pogodb, ki so samo navidezno ugodne za kreditojemalce, v resnici pa se banke želijo s takšnimi ponudbami zgolj izogniti dodatnim tožbenim zahtevkom. Sodba poudarja tudi obvezni sistem varstva potrošnikov, ki ga ni mogoče prezreti, nujnost stabilnega stanovanjskega kreditiranja, ter da je potrebno po zakonu o varstvu potrošnikov opraviti presojo poštenosti, tudi če je bila pojasnilna dolžnost banke izpolnjena. Po mnenju sodišča bo moralo sodišče prve stopnje povsem drugače pristopiti k oceni dokazov in presoditi o resnosti opozoril bančnega regulatorja ob istočasnem zavajajočem oglaševanju in neodgovornem trženjem s strani bank.
V Združenju Frank menijo, da je zadnja sodba še posebej pomembna tudi zato, ker je prezrla tiste pravno sporne in bankam odkrito naklonjene odločitve Vrhovnega sodišča in porušila bančni mit o enotnosti sodne praksi Vrhovnega sodišča v teh zadevah.
Ob takšnem razvoju sodne prakse nižjih sodišč jih v Združenju Frank moti tudi "nerazumno zavlačevanje Ustavnega sodišča, ki še vedno ni razsodilo v nobenem primeru pritožbe kreditojemalcev. V začetku decembra je Ustavno sodišče napovedalo obravnavo na eni od zimskih sej, na ponoven poziv Združenja Frank k čimprejšnjemu odločanju pa se ni odzvalo."
Za kreditojemalce ugodno razvijajoča se sodna praksa še zdaleč ne pomeni, da bo zaradi tega vsem kreditojemalcem omogočeno doseči pravico pred slovenskim sodišči. Sodni postopki so nerazumno dolgi in izredni dragi. Veliki večini kreditojemalcev zato takšne razmere predstavljajo sodno varstvo samo na papirju, še opozarjajo v Združenju Frank.
