Novice Svet24

Se spominjate, kdaj in kako ste prvič začutili svoj dar, da vidite v prihodnost ljudi?
Prvega srečanja z jasnovidnostjo se spominjam, kot bi bilo včeraj. Star sem bil šest let, v kampu ob morju, z mamo in v družbi še nekaj ljudmi, med katerimi je bila tudi ženska, ki sem jo zaznal drugače. »Joj, mami, ta gospa bo jutri umrla,« sem dejal in s prstom pokazal nanjo.

Se spominjate tudi odzivov na svojo prvo prerokbo?
Kako se jih ne bi spomnil: maminega glasnega in jasnega opozorila, da se take stvari ne govorijo.

Je bila vaša črna napoved pravilna?
Ja, žal se je uresničilo, kar sem napovedal. Gospa se je naslednji dan v prometni nesreči smrtno ponesrečila.

Dogodek vas je verjetno precej zaznamoval ...
Priznam, da se me sama uresničitev napovedi o smrti gospe ni posebej dotaknila, ker sem bil kljub temu, da na tem področju nisem imel izkušenj, o njej popolnoma prepričan. Sem bil pa pod težkim vtisom dogodka še dolgo. Na trenutke me je bilo celo strah, da sem to s svojo napovedjo celo izzval. Vse do svojega 17. leta sem v sebi nosil gromozanski občutek krivde. Za stvari, ki sem jih ves čas videval in čutil, sem mislil, da so neprimerne. Preplavljale so me neizmerno, jaz pa sem se jih na nek način sramoval in s tem zanikal samega sebe. Zdelo se mi je, da moje zaznave sploh ne bi smele obstajati, kaj šele, da bi o njih spregovoril. Tlačil sem jih čim globlje vase in skušal blokirati energije, da ne bi s temi pregrešnimi videnji živel. Šel sem celo tako daleč, da sem večino informacij o ezoteriki iz okolja skušal kar preslišati, spregledati, delal sem se, kot da ne obstajajo. Prav trudil sem se, da jim ne bi dajal pozornosti in s tem tlačil navzdol samega sebe.

In kaj se je zgodilo, da ste svoje nadčutne darove nato sprejeli?
V tistem času sem imel krog prijateljev, ki jih je vse, če lahko to poimenujem nadnaravno, zelo zanimalo, malo se je vsak na svoj način tudi ukvarjal s tem. Ne da bi jim o svojih težavah, ki mi niso dale dihati, kaj dosti razlagal, so jih uvideli same. Predlagali so mi terapevta, ki menda dela čudeže in mi lahko pomaga. »On je alfa in omega,« so ga opisali.
Takrat se zanikanja sebe kot velike težave, kot je bila, niti nisem zavedal v vsej razsežnosti. Ko zdaj pogledam nazaj, mi je jasno, da bi se lahko končalo kot pri marsikom drugem s podobnimi problemi, tragično.
No, bolj kot iz potrebe sem iz radovednosti obiskal predlaganega gospoda. In kaj hitro ugotovil, da je bil on tisto, kar sem v tistem hipu najbolj na svetu potreboval.
Dušan Doblanovič - Jimmy je takoj že na prvem pogovoru zaznal mojo stisko in popolno zmedo na področju želja, kaj bi sploh počel s seboj. Bil je pri človek v mojem življenju, ki je moj talent zaznavanja nadčutnega videl kot nekaj, česar se ni treba sramovati in skrivati, temveč porivati naprej, ga negovati, se učiti in od boga dane darove čim bolj izpopolnjevati, da bom vedel, kaj sporočila pomenijo, in jih predal ljudem, ki jih potrebujejo.

Ste njegova navodila upoštevali?
Seveda. Jimmy je bil prvi, pred katerim se sprostil, odprl in spregovoril o tem, kako zaznavam, kako vidim, kako se mi prikazujejo simboli; in on mi je znal na pravi način razložiti, da moj dar med ljudmi res ni pogost, a je zato toliko bolj dragocen. Pri svojih skoraj 18 letih sem po njegovih spodbudah prvič začenjal plaho verjeti, da moj talent morda le ni prekletstvo, ampak darilo, ki ga ni treba skrivati.

Pa nam opišite malce še svoje zaznave ...
Od prvič pa do danes videvam simbole. Ne gre za vezane slike kot film, da bi slike tekle in se med seboj povezovale, ampak za simbole. Po toliko letih izkušenj tudi ne gre le za videnja, temveč znam podobe tudi do te mere interpretirati, da vem, kaj bel labod ali črni premog v moji glavi pomenita – in kako in na kaj človek, ob katerem sta se podobi pojavili, vibrira. Ko z nekom delam dolgo, pa gre tudi za sokreiranje prihodnosti skupaj z energijami mojega sogovornika.

In tako ugotovite njegove težave?
Točno tako. Z leti sem se naučil simbole povezovati do te mere, da znam oceniti človekovo energetsko polje, da znam oceniti, na katerem področju energetskega polja ima poškodbe, kje rabi podporo, kje motivacijo in kaj mu jaz lahko dam v tem energetskem krogu. Kje lahko odkrijem bolečino in stisko vsakega, mu razložim njen vzrok in nastavim pot, po kateri lahko hodimo do ozdravitve.

Če se še malce vrneva k usodnemu obisku terapevta. Ste upoštevali tudi njegove napotke glede izobraževanja?
Seveda. Vse, kar mi je svetoval, sem upošteval. Naredil sem vse tri stopnje reikija pri gospe Marjetki Novak, kar je bilo za 18 let starega fanta velik zalogaj. Svoje darove sem pilil, kolikor se je dalo, in začel delati kot terapevt tudi s kartami – Osha, Crolleja in cigankami, ki so sicer samo dekorativa mojim videnjem, da ljudje lažje razumejo razlage, ker v kartah zagledajo sebe. Videnj skozi karte se ljudje sramujejo manj, kot če imajo občutek, da berem njihove dušne zapise.

Tudi knjigo ste napisali prav v tistem času, kajne?
Ja, takrat sem izdal knjigo z naslovom Odgovori, ki je bila moja vizija tega, da svoje energije praktično nekam umestim tako, da so vsem dostopne. Verjel sem vanjo, tako kot verjetno vsakdo v delo, v katero prelije sebe, a me je vseeno presenetilo, koliko knjig se je prodalo, zelo priljubljena je bila tudi kot darilo. Ljudem je očitno odgovarjal preprost princip, po katerem je bila narejena: postaviš vprašanje, knjigo odpreš in stran postreže s konkretnim odgovorom: da, ne, čez teden dni ponovno poskusite in podobno. Nič ni zavito v afirmacije ali kakšne prispodobe, ki jih je treba šele razvozlati.
Meni je knjiga pomenila tudi glavni mejnik v intimni povezavi samega sebe s tem talentom. S svojim avtorskim podpisom sem priznal in počastil povezavo s svojim nadčutnim darom in vesolju sporočil, da se daru zavedam, da ga sprejemam in negujem ter da sem zanj neizmerno hvaležen. Da ga želim in zmorem deliti z drugimi.

V tistih časih ste že delali v medijih in se spominjam, da ste bili obravnavani kot tisti mladi prerokovalec, ki ima večmesečno čakalno dobo. Nato še pisateljski prvenec – potem pa je o vas od danes na jutri vse potihnilo.
Ja, s priznanim bioenergetikom in njegovo družino sem odšel v Ameriko, tam ostal dve leti in mu pomagal pri razvijanju posebne energijske plošče, ki jo je nameraval v ZDA patentirati in prodajati. Zgodba me je pritegnila, a iz nje se ni rodilo nič. Hitro sem začutil, da ne želim živeti sanj drugih, ampak samo svoje.

Ste svoje znanje ezoterike v Ameriki nadgrajevali?
Ne, nič novega se nisem naučil. Po vrnitvi v Slovenijo sem se mislil spet intenzivno podati v nova znanja, pa me je čez nekaj dni poklicala prijateljica, ki je imela na Pop TV testno snemanje, in me prosila, da ji grem za statista. Seveda sem ji ustregel.
Na posnetku pa me je opazil takratni direktor Stane Grah, me povabil k sodelovanju in krenil sem na kar 15-letno televizijsko pot, ki je bila tako intenzivna, da za izpopolnjevanje ali razdajanje mojih darov nikakor ni bilo časa. Edino, kar sem lahko v tistem času naredil na področju meni tako ljubih mejnih znanosti, je bilo, da sem v medijih odpiral teme, ki takrat niso bile nekaj vsakdanjega.

Kaj vas je »brcnilo« nazaj v ezoterično sceno?
Skoraj 20-letno res zgolj osebno doživljanje videnj se je potem res nenavadno in zelo na hitro spet obrnilo navzven. Za mesec dni sem šel z družbo na Bali – turistično, brez vsake agende, ležat na plažo in nič, nič, nič razmišljat. Predzadnji dan, ko smo bili vsi že siti morja, sonca in plaž, je eden od domačinov predlagal: »Kaj pa, če bi šli k enemu res 'hudemu' zdravilcu?« Jaz pa sem se spomnil še na zdravilca Ketuta iz filma Jej, moli, ljubi in sem predlagal, da če je še živ, obiščemo tudi njega. In v istem dnevu smo obiskali oba. Med srečanjem z njima se je zgodil moj moment, prelomna točka, od koder ni bilo in nikoli ne bo poti nazaj.

In kaj je bila vsebina tega momenta?
Oba zdravilca sta takoj diagnosticirala moje težave in mi natanko povedala, kako dojemam samega sebe. Brala sta me kot knjigo. Oba pa sta mi tudi rekla, da v sebi nosim dober potencial, da pomagam ljudem, a da se ga očitno sramujem in zato s svojim darom nisem povezan, kot bi lahko bil. Napotek obeh je bil, da moram nujno nekaj narediti, da povezavo s svojim talentom spet vzpostavim. No, Ketut mi je še napovedal, da bom imel otroka, kar pa se mi je takrat zdelo skoraj nemogoče.
Naslednji dan smo odpotovali domov, a že čez šest mesecev sem bil spet na avionu za Bali. Cele dneve in noči sem več tednov vpijal tamkajšnje znanje, ki so mi ga radodarno delili. Pa tudi sicer mi otok v energetskem smislu izredno prija, ker na njem živijo ljudje, ki delajo na frekvenci, ki je meni blizu, domača. Takrat sem se zavedel, da bom nekoč živel na tem otoku v miru in ljubezni.

In po vrnitvi v Slovenijo, kakšno pot ste ubrali?
Ključno, kar sem si priznal, je bilo, da nočem biti klasificiran kot še ena »šlogarica«, čeprav sam sebe seveda razumem kot kanal. Zdelo se mi je, da bi mi taka identiteta dala negativno konotacijo. Želel sem biti in vedeti več. Predstavljal sem si, da če bom našel in obvladal zahodne tehnike, jih povezal z znanji zdravljenja ranjene duše z vzhoda in ju s svojim naravnim talentom oplemenitil – bo to moja zgodba o uspehu. Šel sem se učit naprej: naredil tečaj za hipnoterapevta, regresoterapevta, life coacha, energoterapevta ...

Združitev znanj kot zgodo o uspehu ste si predstavljali poslovno?
Predvsem je šlo in gre za mojo osebno zgodbo. Zdelo se mi je, da bom z združitvijo znanj miren, imel dobre občutke do strank, ki se pri meni znajdejo zaradi svoje stiske. Uravnotežena zgodba med vzhodom, zahodom in samim seboj v meni ustvarja balans in samozaupanje, ko lahko rečem: Zdaj sem pripravljen, da svoje vedenje pokažem. In takrat se je začelo na zame res neverjeten način – v prvem mesecu se je name obrnilo kar nekaj ljudi, s katerimi sem delal pred 20 leti, ko sem prvič gledal v prihodnost.

Ko ste z novimi znanji že zdravili druge, ste morda tudi vi kdaj potrebovali kakšno pomoč?
Sin Tristan se je rodil z eno najhujših prirojenih srčnih napak in po njegovi drugi operaciji sem šel spet na Bali iskat odgovore, da v svoji življenjski zgodbi očeta najdem svoj mir. V zvezi s sinovo boleznijo so me prevevala nešteta vprašanja, ki so me mučila tudi ponoči: kaj sem naredil narobe, kaj bi moral storiti drugače, sem morda jaz kriv?
In potem je spet prišel ključni moment, ko mi je Katut rekel: »On je izbral vaju za starša, ker imata za seboj tako močno zgodbo, da lahko greste skupaj čez to.«
Ob njegovih besedah sem se začutil osvobojenega, zrelega in stabilnega – saj če sem lahko v oporo Tristanu, sem dovolj močan, da lahko pomagam popolnemu neznancu. Od trenutka, ko sem doumel, da sem tu zato, da sem Tristanu v oporo in se borim zanj, sprejemam odgovornost za vsa svoja dejanja.

Gotovo tudi k vam prihajajo stranke, ki imajo izkušnjo bolezni svojega otroka, ki je za vse, ki smo starši, verjetno najtežje, kar nas lahko doleti.
Ja, seveda. In brez pomoči se s tako težko situacijo, kot je bolezen otroka, ne moreš soočiti brez hudih posledic. Prihaja do razhodov partnerjev, ki niso sposobni sprejemati situacije, pogosto proti prepadu drvi vsak od staršev zase. S svojimi strankami se tako kot smejim, kot pogosto tudi jočem. Kot ko sem sam s seboj. A star sem 45 let; od 18-letnega fanta do moškega danes sem prehodil kilometrino, ki mi daje občutek, da znam razložiti, kakšno znanje imam in kako ga lahko dam.

Nam lahko praktično opišete svoje svetovanje pri 18 letih in zdaj pri 45?
Ko sem bil fant, sem imel od 10 do 12 terminov na dan. Tam sem sedel, kadil kot norec, ljudje so prihajali in prihajali, na pol ure so se menjali. Veliko in jasno sem vse videl in jim vse napovedal: ti boš jutri to in to, ti boš čez dva meseca ostala brez službe, čez sedem mesecev se boš ločil od žene in šel z ljubico – a sem samo videl, iz tega nisem znal nič narediti, videnj oplemeniti. Pa sem si želel tudi drugače pomagati. A nisem znal.
Zdaj znanje in izkušnje predajam tako, da je informacija v prid človeka. Nimam čudežne rešilne bilke, ki bi rešila vse težave, lahko pa osvetlim zorni kot, ki ga, ko si ranjen in ohromljen, sam ne zmoreš videti. Ko ti pokažem, da si ti rezultat svojih prepričanj, ki izvirajo iz tvojega otroštva – na primer vsa prepričanja v zvezi z energijo, ki je povezana z obiljem, denarjem in blagostanjem, so vcepljena vate do šestega leta starosti. In ko začnem čistiti tvojo mamo, očeta – da nisi sposobna najti službe, postane povsem drugačna zgodba. Kot terapevt se zdaj potrudim preseči vsajena prepričanja in jih nadomestiti z novimi, vzpostavim infrastrukturo za novo pot. S pomočjo balijskih svečenikov pa znam ustvarjati tudi nove poti v ljubezni, obilju in zdravju.

Seveda brez času primernega klasičnega vprašanja ne moreva. Kako kaj vaše delo in korona?
Joj, v Ljubljani imam za izvajanje terapij najlepšo pisarno pod Rožnikom, z najlepšim pogledom, točno take fotelje, svečnike in rože, da se v prostoru moje stranke in jaz počutimo izvrstno. Še predlani se mi je zdelo nepredstavljivo imeti terapijo preko računalnika.
In potem sta slučajno moji stranki postala gospod, ki živi na Škotskem, in gospa, ki živi v Bruslju. In smo bili enkrat tedensko v stiku preko moderne tehnologije. Tako da sem prve korake v smer spoznavanja terapij na daljavo spoznal pred korono.
Zaradi Tristanove bolezni pa med epidemijo od doma v Cerknici nisem več upal v Ljubljano, ker bi za njegovo bolezen okužba lahko bila usodna. Previdno sem potipal, kako ljudje vidijo terapije preko računalnika. Presenečen sem bil, kako hitro so jih vzeli kot standard, nekaj čisto normalnega. Prvih 14 dni sem se zaradi novega načina dela celo opravičeval, a so bile povratne informacije nekako takšne: kako luštno je, ko ob domenjeni uri zazvoni Mark, jaz pa v svojem najljubšem fotelju, pa se mi ni treba voziti v Ljubljano ... Imam občutek, da se bo razen osnovnih spoznavnih terminov tako tudi nadaljevalo.

Pa pogrešate druženja v živo?
Seveda. Takoj ko bodo vzleteli avioni, me že čakata dve skupini, da jih vodim na Bali, po šestih letih lani tudi nisem imel tradicionalnega balijskega blagoslova obilja, odpadlo je nekaj predavanj, ki so na čakanju, terapije na štiri oči so tudi nekaj najlepšega, kar lahko dam in prejmem ... do takrat bom couch coach preko računalnika in vodja projekta Dobra karma, pa seveda čim boljši oče in mož.