Kaj se bo s tem spremenilo? Nič, razen tega, da si bo še dodatno otežila svoje delo. Koalicijske stranke imajo na voljo več medijskega prostora, zlasti na nacionalni televiziji in v Slovenski tiskovni agenciji, kar je povezano z interesom javnosti o obveščenosti o predlogih in odločitvah posameznih ministrstev in vlade v celoti. Eden glavnih komunikacijskih kanalov opozicije, če pustimo ob strani vse bolj vplivna družbena omrežja, so prek prenosov nacionalne televizije parlamentarne seje, na katerih pa bodo sedeži LMŠ do nadaljnjega samevali, parlamentarni postopek pa bo tekel naprej. Odsotnost poslancev LMŠ premierju in njegovi manjšinski koaliciji zagotovo ne bo krajšala spanca.
Takšna obstrukcija bi lahko bila učinkovita in bi pomenila tudi močno sporočilo tako domači kot tuji javnosti, če bi se zanjo odločile vse stranke, ki so sodelovale v propadlem projektu KUL, a se to ne bo zgodilo iz najmanj dveh razlogov.
Prvič, ker Desus kot parlamentarna stranka obstaja le še na papirju, saj njegovi poslanci razmišljajo le še o preživetju do rednega zaključka mandata. In drugič, ker se večina slovenskih poslancev ni sposobna dogovoriti in sodelovati pri ničemer drugem kot pri dogovoru o vladni koaliciji, ki pozneje prek ministrstev prinaša znaten vpliv v družbi. Da bi ga obdržali za vsako ceno, v skladu s koalicijskim dogovorom sledi brezpogojna podpora ne glede na umazanijo, ki priplava na dan. To ni značilnost le aktualne vladajoče koalicije, temveč tudi preteklih. Spomnimo se makete za drugi tir in napake v Excelovi tabeli, zaradi katere ob izbruhu afere ni nihče odgovarjal.
Vsaj v zadnjih desetih letih iz opozicijskih poslanskih klopi ne glede na to, kdo v njih sedi, nenehno poslušamo, da koalicija ne upošteva njihovih predlogov, niti če so dobri, kar v večji meri drži. Če je resnično dober, zaradi prestiža, ki ga kot takega vidijo zgolj zaradi lastne samovšečnosti, koalicijski poslanci v parlamentarni proceduri zavrnejo predlog amandmaja in nato sami vložijo praktično enakega ter ga sprejmejo.
Izjema je sodelovanje koalicije z zunajkoalicijskimi partnericami, kot je bila v prejšnjem vladnem mandatu Levica, ali satelitskimi strankami, ki izstavljajo račune, kot je bila v prejšnjem in je v aktualnem vladnem mandatu stranka SNS. Koalicije so v takšno sodelovanje »prisiljene« zaradi lastnega preživetja.
Priznati je treba, da se lahko poslanci poenotijo še v višanju lastnih ugodnosti. Po ogorčenju javnosti je jeseni 2019 sicer propadel poskus, ki ga je podprla ustavna večina, to je 74 poslancev, brez Levice in Nove Slovenije, s katerim so si izvoljenci ljudstva želeli izplačevati stroške za prihod na delo kot službeno pot. Poslanec, ki živi v Prekmurju, bi mesečno tako dobil več kot 1500 evrov.
Med že pridobljene ugodnosti poslancev spada dodatek za delo v svoji volilni enoti, ki znaša od 500 do 800 evrov. Tudi v času epidemije, ko se večino časa ne morejo družiti z volivci v živo. Če upoštevamo najnižji znesek, gre mesečno za delo poslancev na terenu 45.000 evrov oziroma dobre pol milijona evrov letno. Ker gre za pavšal, poslancem svojega dela na terenu ni treba dokazovati. Glede na to, da naj bi poslanci predstavljali glas ljudstva, dela na terenu očitno niti ne opravljajo, saj bi bili v nasprotnem primeru že na vrhuncu predvolilne kampanje.
