Kako je na položaj delavcev vplivala epidemija novega koronavirusa?
Predvsem ne enoznačno. Na eni strani so panoge, ki so zaradi zaprtja s strani države utrpele velike izgube, s čimer so povezane tudi zaposlitve. Govorim o gostinstvu, turizmu, organizatorjih prireditev, prevozih in podobnih, kjer je bilo zabeleženo največ odpuščanj oziroma zapiranja espejev. Te panoge so pokazale tudi, koliko je v Sloveniji prekarnosti. V ozadju uradnih podatkov o zaposlenih ali brezposelnih v teh panogah je še veliko število ljudi, ki so bili prej zaposleni pod drugimi oblikami dela, ki niso nujno delovno razmerje. Na drugi strani pa so panoge, ki so tako, v navednicah, lahko tudi zmagovalci. Zlasti na področju industrije je nekaj panog, kjer nismo zaznali odpuščanj, temveč zaposlovanje. To je bilo morda povezano tudi s kakšnimi dvigi plač ali celo z izplačili božičnic. Imamo torej bipolarno sliko.
Imate natančne podatke o prekarnih delavcih, ki so ostali brez zaposlitve?
Konkretnih podatkov o prekarnosti ni mogoče pridobiti. Prvič zaradi tega, ker se do zdaj še nismo poenotili, kaj prekarnost sploh je. Nekateri samostojnih podjetnikov ne štejejo med prekarne oblike zaposlitve, čeprav vemo, da je približno polovica espejev pri nas tako imenovanih prisilnih; treba jih je odpreti, sicer ne dobiš posla, podjetnik pa je vezan na enega delodajalca. Veliko ljudi je delalo tudi prek atipičnih pogodb, kot so avtorske in delovršne pogodbe, ali prek študentskih servisov. Tudi v okviru slednjih je bilo veliko prikritih delovnih razmerij. Moralo bi se skleniti delovno razmerje, a se to iz različnih razlogov ni zgodilo. Števila ni mogoče ugotoviti. Takšnim zaposlenim, razen espejev, tudi ne pripada nobena oblika pomoči, ne pripada jim nadomestilo na zavodu, ki pa je tista uradna ustanova, ki beleži število brezposelnih. Če si ogledamo uradne podatke, je bilo marca lani, ob začetku epidemije, brezposelnih 72.000, nato je to število zelo hitro zraslo na nekaj čez 80.000, aprila na 90.000. Brezposelnost se je kasneje začela umirjati. Znova je narasla oktobra, v drugem valu epidemije, zdaj pa se ponovno umirja. V prvem valu smo bili skoraj vsi prepričani, da bo brezposelnih več kot 100.000, a se na srečo to ni zgodilo.
Kakšna pa je ocena kadrovskega odliva iz gostinstva?
Odliv znaša približno od 12.000 do 14.000 zaposlenih. Če pa si ogledamo število prijavljenih iskalcev zaposlitve v tej panogi, jih je zdaj še okoli 4000. Razlika se je prezaposlila drugje. Nekateri gostinci v zadnjem času bolj kot na to, da ne delujejo, opozarjajo, da bodo imeli težavo pri iskanju delavcev, ko bodo znova odpirali kapacitete. Kriza po eni strani zapira delovna mesta, po drugi strani ponuja nove možnosti. Marsikdo je v tem času opazil priložnost za delo v kateri drugi panogi in ugotovil, da mu ni treba v gostinstvu delati sedem dni v tednu za minimalno plačo, ampak obstajajo zaposlitve, kjer je mogoče za višje prejemke delati pet dni na teden. Sindikat gostinstva je na podplačane zaposlitve opozarjal že pred krizo. To se jim zdaj vrača kot bumerang.
Ena izmed pozitivnih novosti je tudi večja prilagodljivost delodajalcev glede dela od doma. Pred epidemijo o tem niso hoteli slišati. Menite, da bo fleksibilnost ostala tudi po koncu epidemije?
Fleksibilnost je lahko nevaren pojem. Epidemija nas je nekako naredila veliko bolj fleksibilne. Če bi na primer januarja 2020 poskušali uvesti delo na domu, ne bom rekla ravno, da bi bila to misija nemogoče, a bi bilo ogromno nasprotovanj, z obeh strani, ne le s sindikalne, tudi delodajalci se s tem morda večinsko ne bi strinjali. Ko je marca lani to postala nuja, so praktično z danes na jutri vsi delodajalci in delavci, ki so možnost imeli, to tudi izkoristili. Obstajajo odstopanja. Na eni strani pri ljudeh, ki ne želijo ali ne morejo delati od doma, na drugi strani pri delodajalcih, ki zaposlenih nočejo izgubiti iz svojega vidnega polja, ker potem ne bi vedeli, kaj natanko delajo.
Ko smo ljudje potisnjeni v nujo, da delamo kaj drugega ali drugače, to tudi naredimo. Sicer pa nismo naravnani tako, saj je varnost le varnost. Včasih so poznavanje delovne sredine, obvladovanje svojega dela, poznavanje sodelavcev in vsakodnevna rutina lahko tudi cokla, zaradi katere se ljudje bojijo prestopiti kam drugam. Kjer so, so varni in vedo, kaj jih čaka, drugje pa tega ne bi vedeli natanko. Lahko je bolje, lahko tudi slabše. Kadar pa ni druge možnosti, se vsi hitreje premaknemo iz cone udobja. To je zdaj pokazala ta fleksibilnost. Imamo sicer tudi druge fleksibilnosti, ki niso tako všečne.
Katere?
Ena izmed njih je delovni čas. V povezavi z delom na domu je postal neobvladljiv. Včasih delo na domu prinaša prednosti, ampak zdaj ni več delovnika od sedmih do treh; marsikatera služba sicer že prej ni bila taka, ampak zdaj govorimo o delovnikih od sedmih do sedmih, ali pa mogoče celo od šestih do desetih zvečer. In odzivanje na telefonske klice in elektronsko pošto zunaj vseh rokov. Včasih nam kot zaposlenim prija, da si vzamemo prosto dve ali tri ure čez dan in nato delamo zvečer, a po drugi strani ni okej, če se pričakuje, da boš v pol ure odgovoril na vso elektronsko pošto in se vsakič takoj javil na telefon. Tudi ob nemogočih urah.
To področje je popolnoma neurejeno. Pravila, ki urejajo delo na domu, izvirajo iz leta 1990, vmes pa se niso spreminjala. Ko bo stanje epidemije prenehalo, takšen način dela na domu tudi ne bo več dovoljen, saj gre zdaj za izredne okoliščine.
Glede tega se bo treba dogovoriti v okviru pogodbe o zaposlitvi, pripravljajo se spremembe zakona o delovnih razmerjih. Tudi varnost in zdravje pri delu je nekaj, o čemer večina delodajalcev ne razmišlja dovolj. Delodajalec je odgovoren za to, da delavec tudi doma dela varno in v zdravih okoliščinah. Del fleksibilnosti je prav tako klicanje na delo. Danes je delo, jutri prideš, pa te pošljejo domov in ti rečejo, te bomo poklicali, ko bo delo prišlo. Vse to povzroča nered in negotovost. Ljudje imamo tudi zasebno življenje, ki ga moramo načrtovati, zelo lepo bi bilo, če bi to lahko ločili. Nekaj je služba, nekaj je družba, pravijo. To se je zdaj zaradi nepredvidljivih okoliščin pomešalo. Upam, da nekaj, kar se je v prvem valu epidemije zdelo normalno, ne bo postalo nova normalnost, saj ljudje hitro pozabimo, da je bilo včasih drugače.
Sindikati ves čas epidemije opozarjate na odsotnost socialnega dialoga. Sindikati so načrt za okrevanje in krepitev odpornosti prvič videli, ko je vlada predlog načrta že vložila v državni zbor.
V socialni dialog, ki tudi v preteklosti ni vedno blestel, sindikati vlagajo veliko energije. Do lani se nikoli ni zgodilo, da bi katerikoli zakon, ki zelo vpliva na ekonomski ali socialni položaj delavcev, vložili v državni zbor, ne da bi ga prej obravnaval Ekonomsko-socialni svet (ESS). Začenši s protikoronskimi zakoni, se je to zdaj zgodilo z večino zakonov. Protikoronski paketi so bili interventna zakonodaja. Šele pri sedmem smo našli način oziroma spremenili poslovnik, kako takšen zakon obravnavati, pa vseeno ni bilo nič bolje. ESS je postal praktično organ seznanjanja, po navadi naknadno, torej po tem, ko je bilo že vse dogovorjeno in zmenjeno ter po možnosti vloženo v parlament. Za vse, ki morda ne poznajo postopka, moram omeniti, da ko zakon pride v parlament, uradno ni več v rokah vlade, ampak državnega zbora. ESS pa sodeluje z vlado, in ne s parlamentom.
Tudi če so nas na začetku želeli vključiti v dialog, je bil na koncu rezultat zelo podoben, kot če nas sploh ne bi. Zelo veliko smo se pogovarjali, predlagali, zelo veliko nasprotovali, skratka, bili smo zelo aktivni, zakon pa je šel na koncu naprej brez kakšnih bistvenih sprememb. To so začeli s protikoronskimi paketi, v zadnjega pol leta smo imeli takšen izrazit primer v zakonu o nacionalnem demografskem skladu. ESS ima postavljena pravila, ki določajo, kako postopek poteka, in jih je podpisala tudi vlada. Zagotovo ne poteka tako, da si predsednik vlade vzame dve uri časa, hvala sicer, da si ga vzame, in skliče predstavnike ESS ter jim pove, kaj bo vlada naredila, nato pa se čez dve uri zakon vloži v državni zbor.
Vlada zatrjuje, da vodi socialni dialog.
Takšen način ni smisel socialnega dialoga. Lahko rečemo le, da nas je informiral pet minut prej, preden je informiral poslance. V tem primeru gre za tipičen zakon, ki zadeva vse. Priprava bi morala biti skupna, manjka tudi javna razprava. Naknadno sta bila dva ali trije poskusi usklajevanja na delovni skupini, kje pa so zelo jasno povedali, da od koncepta ne bomo odstopali. Lahko bi se morda pogovarjali, ali bi za pokojnine namenjali na primer 54 ali 55 odstotkov zbranih dividend, a ne vseh. Ta praksa naknadnega seznanjanja ali samo seznanjanja je v bistvu značilna za vse dokumente. Tudi za nacionalni načrt okrevanja in odpornosti. Pred dnevi sem pregledala kronologijo. Nepoznavalec bi se verjetno čudil, kaj se pritožujemo, saj smo imeli načrt štirikrat na ESS, obravnavali pa smo ga tudi v okviru delovnih skupin. Skupaj smo sedeli 20-krat, ampak od tega smo mi 19-krat pojasnjevali, da nismo vključeni in ne vemo, kaj se dogaja in kaj je sploh vsebina.
Kaj bi sindikati spremenili pri demografskem skladu?
Naše stališče je, da bi morali vsa sredstva, ki se nabirajo od državnega premoženja, torej dividende, deponirati za vsaj 10, 15, po možnosti 20 let, če hočemo, da nam bodo leta 2040 ta sredstva kaj pomenila. Kar se bo zdaj deponiralo, ne bo pomenilo nič. Težava demografskega sklada je, da pravzaprav ni demografski sklad, temveč gre za novo obliko Slovenskega državnega holdinga (SDH). Za združevanje vsega državnega premoženja, s čimer samo po sebi morda ni nič narobe, a že pri tem prihaja do težav.
Notri se tlači tudi nekaj, kar ni državno premoženje. Na primer Modra zavarovalnica in zasebni računi za pokojninsko zavarovanje. To ni državno premoženje, to je zasebno premoženje. Temu, kar se z zakonom predvideva, lahko rečemo novi SDH. Če pa rečemo demografski sklad, imamo občutek, da je to nekaj, kar bo pomagalo pri demografiji. Njihovi lastni računi kažejo, da bo letno zbranih sredstev okoli 150 milijonov evrov, od tega naj bi jih polovico dali v sklad. Ne piše, da bodo sredstva plemenitili, zadržali ali zabetonirali za naslednjih 20 let. Neugotovljivo je tudi, kaj se bo s tem delalo. Na drugi strani bomo preostanek porabili za potrebe, ki so prav tako nedefinirane. Vse skupaj pa bo v celoti obvladovala politika.
Glede na potrošnjo pokojninske blagajne se zdi polovica od 150 milijonov kaplja v morje.
Država v tem trenutku iz proračuna financira primanjkljaj v pokojninski blagajni. V najboljšem letu, mislim, da je bilo to 2019, je bilo to okoli 900 milijonov evrov, letos bo približno 1,7 milijarde. V običajnih letih je bil ta znesek med 1,1 in 1,4 milijarde. To, kar bo zbral Nacionalni demografski sklad, je le pljunek od tistega, kar potrebujemo, zato pravimo, da to ni demografski sklad. Ob tem je treba glede upravljanja državnega premoženja poudariti, da mora upravljalec oziroma lastnik podjetij paziti, da so podjetja zdrava, da prinašajo dobiček in ga večji del reinvestirajo. To je nasprotni interes skladu, ki je zainteresiran, da zbere za pokojnine čim več.
Zakaj se tako mudi, da je bilo treba preskočiti vse postopke, ne vem. Tvegata se dva referenduma. Konec maja bodo poslanci odločali o predhodnem zakonodajnem referendumu. Če bo zakon sprejet, pa bomo sindikati organizirali zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum. To so stvari, ki po nepotrebnem ustvarjajo nervozo, čemur je podvržen celoten socialni dialog v zadnjem letu. To ni več socialni dialog, ko imaš tri partnerje na ESS, ki so vseskozi nervozni že zaradi načina delovanja, socialnega oziroma bolj rečeno družbenega dialoga pa ni mogoče voditi.
V takšnih razmerah želi vlada pod okriljem debirokratizacije vpeljati socialno kapico, ki so jo sindikati v preteklosti že nekajkrat zavrnili.
Socialna kapica je tema že dolgo časa. Delodajalci so bili v preteklosti v imenu konkurenčnosti razbremenjeni polovice prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ta konkurenčnost se je kasneje izkazala v tajkunskih zgodbah. Ko sindikati slišimo za sindikalno kapico, torej najprej zahtevamo nazaj tisto, kar je bilo podarjeno, potem pa poglejmo, ali nam sploh še kaj manjka.
Socialna kapica v zakonu o debirokratizaciji je tako, kot da bi v to pisarno privlekel slona, nato pa se delal, da ga ne vidiš. To ne spada v ta zakon, to ni debirokratizacija, ampak davčna reforma. Davčne reforme so povezane z drugimi zakoni, zdaj so štirje v obravnavi, kjer pa socialna kapica ni omenjena. To je na neki način zelo povedno. V času krize dajati odpustke najbogatejšim je sila pogumno, ali pa je to nastavljanje mine naslednji vladi. Prej ali slej se bomo namreč srečali z novim Zujfom. Če si ogledamo pokojnine, smo pokojninsko blagajno letos z različnimi ukrepi oklestili za dodatnih 500 milijonov evrov. Pa imam še vedno vsakih 14 dni kakšen odpustek, kakšno dodatno pravico. V proračun morata priti dve milijardi, da zagotovimo pokojnine za današnje upokojence. Nikoli ni jasno, od kod bo ves ta denar prišel, lahko pa predvidevam. Od davkoplačevlcev. Kar bo oproščeno kapitalu, bo plačalo delo.
V preteklosti so nezadovoljstvo sindikatov spremljali tudi večji protesti. Ali epidemija omejuje tudi delo sindikatov? Se vaš glas zaradi epidemije manj sliši?
Ne. Mislim, da ne. Sami protesti, razen če bi bili izjemno močni in zelo pogosti, ne. Morda sem pesimistka, a če pogledam Evropo in na primer rumene jopiče, ki so dolgo vztrajali, bili glasni in agresivni – ti niso spremenili niti reforme dela. Grki marširajo po cestah že šest, sedem let. Sindikati imamo bolj učinkovite mehanizme, eden izmed njih je stavka. Podjetje veliko bolj boli začasno zaprtje kot pa zbiranje po cestah. Članstva za stavko v podjetjih, kjer smo organizirani, seveda ni povsem lahko nagovoriti. Seveda pa daleč od tega, da bi bilo nemogoče. Ljudje so odvisni od služb, in če ustaviš proizvodnjo, s tem miniraš svojo zaposlitev. Je pa učinkovito, to se je vedno pokazalo, veliko bolj kot protestni shodi. Slednji so seveda oblika izražanja nezadovoljstva.
Poslužili se bomo tudi pravnih poti. Ena od teh je bila vložitev ustavne presoje glede prisilnega upokojevanja, ki bo padlo. Verjamem, da bo tudi omenjeni referendum uspešen. Kot kaže, bi potrebovali že kakšen referendumski dan, glede na vse zahteve.
Škoda je energije in slabe volje, saj so stvari jasne. Politika počasi dobiva po zadnjici. Vedno več je sicer naknadnih reakcij, tudi ustavnega sodišča. Vsega se pač, tudi v politiki, ne da početi. Za prva dva meseca epidemije lahko razumemo, da je bila panika, ker nihče ni vedel, kaj nas je doletelo, zato je bilo treba vzeti oblast v roke, ampak ti trenutki so mimo, imamo demokracijo.
Sodelovanje ljudi je lahko naporno, a je na koncu edino, kar da rezultate. Imamo občutek, da bo politika morala ustaviti konje. Prvič zato, ker se je marsikaj zapletlo, drugič, ker smo pred predsedovanjem Evropski uniji, in tretjič, ker smo skoraj pred parlamentarnimi volitvami. Mislim, da se bodo stvari sicer umirile, je pa res, da ne vem, kdaj se bodo vse zadeve za nazaj popravile, nekatere so postale celo nepopravljive. Zaupanje ljudstva v to državo je nekaj, kar postaja nepopravljivo, čeprav ga niti prej ni bilo dosti.
Kakšno je vaše sporočilo državljanom in politiki za praznik dela?
Če pustimo ob strani politiko, so delavske pravice večne. Vsi, ki jih zanima politika, pa naj kandidirajo, saj potrebujemo nove ljudi. Delavske pravice so pravice, ki nastajajo zadnjih 130 let, so priborjene, in ne podarjene. Sindikati si zagotovo prizadevamo ne le, da bi jih ohranili, temveč da bi sledili spremembam, ki v družbi nastajajo, ter jih uredili tako, da bi več ljudi od te države in zlasti od kapitala imelo več.
Ta prizadevanja so večna in ostajajo. Želimo si le, da bi se tudi nam, na področju boja oziroma zavzemanja za delavske pravice, pridružil kakšen član več. Potrebujemo več ljudi. Živel prvi in drugi maj.
