V sklopu evropskega projekta Newbie udeleženci raziskujejo vstopne in poslovne modele novih pristopnikov v kmetijstvo. Nagrada Newbie je namenjena uspešnim in inovativnim novim pristopnikom v kmetijstvu ter se podeljuje v devetih evropskih državah, partnericah projekta Newbie. Namen nagrade je prepoznati in predstaviti kmete in kmetice, ki bodo spodbujali in navdihovali predvsem tiste, ki šele vstopajo v kmetijski sektor.
Danes Tilen od petih lastnikov najema približno tri hektarje zemlje. Poleg špargljev goji črni in rdeči ribez, sezonsko zelenjavo ter česen in čebulo. Ob koncu tedna zamesi testo za hlebce in žemlje, ki jih speče v krušni peči. Najbolj ponosen pa je na ribezovo vino, ki ga dela po svoji recepturi. Letos marca je posadil še prve sadike lesk, jeseni načrtuje urediti prostor, kjer bo pozimi gojil kalčke. Z njegovim entuziazmom in načinom dela so ga kot uspešnega in inovativnega pristopnika v kmetijstvu prepoznali tudi v projektu Newbie, v katerega je vključenih devet evropskih držav. Nagrado je dobil, ker je kot popoln začetnik postopno gradil svoj poslovni model.
Kaj je cilj projekta Newbie, kjer so vam dodelili nagrado?
Nagrade zaradi situacije, v kateri smo se znašli zaradi covida, sicer še nisem prejel. Je pa cilj tega projekta, da se v sodelujočih evropskih državah vzpostavi mreža Newbie, ki se bo osredotočila na nove pristopnike v kmetijstvu. Mreža se bo ukvarjala z njihovimi problemi, jim omogočala usposabljanje in prenos znanj, kar naj bi jim pomagalo pri vzpostavitvi uspešne kmetijske dejavnosti. Ukvarjali se bodo tudi z različnimi načini vstopanja v kmetijstvo ter z razvojem in širjenjem novih poslovnih modelov. Mreža Newbie bo med seboj povezala novince v kmetijstvu, naslednike, svetovalce in druge pomembne akterje na regionalni, državni in mednarodni ravni. Zavedajo se namreč, da kmetijstvo in podeželje potrebujeta novosti in vključevanje novih delovnih moči, ki bodo prinesle spremembe ter podjetniško miselnost.
S čim ste jih prepričali vi?
Izbrali so me, ker sem začel kmetovati popolnoma iz nič in sem si po nekaj letih uspel ustvariti delovno mesto. Lani jeseni sem namreč končno lahko pustil redno službo. S 1. februarjem letos sem dobil status kmečkega zavarovanca.
Kakšna nagrada vas čaka?
Prejel bom 1.500 evrov bruto, ki jih lahko porabim za financiranje promocijskega filma, si plačam udeležbo na kakšni konferenci ali pa se udeležim izobraževanja v tujini. Odločil sem se, da se bom udeležil konference v Ukrajini, ki naj bi se odvijala junija. Šlo bo za srečanje pridelovalcev črnega ribeza, ki ga sicer organizirajo vsaki dve leti v drugi državi. Pritegnila me je, ker se dolgoročno vidim predvsem v pridelavi ribeza in izdelovanju ribezovega vina. Z njim se bom udeležil tudi tekmovanja različnih izdelkov iz ribeza.
Vaši začetki kmetovanja so zelo nenavadni. Izhajate namreč iz družine, ki se nikoli ni ukvarjala s tem. Od kod odločitev, da postanete kmet?
Na neki način se je tako odločila moja mama. (smeh) Ko sem se po osnovni šoli odločal, kam naprej, nisem imel pojma, kam naj se vpišem. Ker sem že kot otrok imel rad naravo in vedno nekaj brkljal po vrtu in okoli hiše, mi je predlagala, naj se vpišem na srednjo vrtnarsko šolo v Biotehniški center Naklo. Poslušal sem jo in uspešno zaključil program 3 plus 2 ter postal hortikulturni tehnik, dve leti pavziral, potem pa se vpisal še na Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje. Do naziva inženir hortikulture mi manjkata še en izpit in diploma.
Menda ste v vrtnarskem poklicu uživali. Več kot deset let ste delali kot vrtnar. Kaj vas je potem potegnilo v kmetovanje?
V četrtem letniku srednje šole me je prešinilo, da bi najel njivo. Ko sva se pogovarjala z očetom, sva prišla na idejo, da bi zasadili krompir, nekaj bi ga pridelali za lastne potrebe, preostalo pa prodali. Potem pa me je sošolec izzval z idejo o gojenju špargljev. Ko mi je rekel, da mi verjetno ne bo uspelo, me je to tako podžgalo, da sem se nemudoma lotil dela. Z našim župnikom sem se dogovoril za najem 1.500 kvadratnih metrov velike njive in nanjo posadil šparglje. Ko sem dokazal, da šparglji v naših koncih uspevajo, me je kmetovanje počasi zasvojilo. Delo z zemljo je zame kot neke vrste droga. Uživam, ko lahko ustvarjam s svojimi rokami, ko opazujem, kako iz zemlje vzklije novo življenje. Tako me je potegnilo, da nenehno razmišljam, kaj bi še lahko izboljšal, kako bi prišel do še več obdelovalne zemlje. Ključni pa so moji odjemalci, ki mi dajejo potrditev, da delam dobro. To mi daje dodaten zagon.
Po uspešni zgodbi s šparglji ste se odločili, da zasadite še ribez.
Gospa, ki sem jo šel vprašat, ali mi odda zemljo, je bila takoj za, ko sem ji razložil, da želim gojiti ribez. Gorje so bile namreč nekoč znane prav po nasadih ribeza. Ni bilo kmetije, ki ne bi imela vsaj nekaj grmov za lastne potrebe, veliko pa se jih je ukvarjalo tudi s trženjem tega čudovitega jagodičja. Potem pa je prišla bolezen, ljudem se tudi ni več dalo ukvarjati s tem in so namesto nasadov nastali travniki.
Vas je gojenje ribeza pritegnilo, ker ste si želeli pridelati lastno vino.
Res je. V ta namen sem zasadil 500 grmov črnega ribeza. Sem pa obenem zasadil še sto grmov rdečega ribeza za predelavo v sokove in marmelade ter prodajo plodov.
Kje ste dobili recept za izdelavo vina?
S tem sem imel kar probleme. Čeprav so v naših koncih ribezovo vino ljudje pred sto leti že delali, so se vsi recepti izgubili. Tako sem bil prisiljen »izumiti« svojega. Pred tremi leti sem po svoji recepturi naredil prvih sto litrov vina. Naslednje leto sem recept še malce izpopolnil. Lani mi je vino res dobro uspelo. Tudi količinsko ga je bilo kar veliko, zato sem se odločil, da iz sto litrov v sodelovanju s kolegom iz Štajerske poskusim narediti še penino. Če bo poskus uspel, grem naslednje leto v postopek klasične metode izdelave penine, pri kateri zori leto in pol. Take penine, vsaj da bi jaz vedel, še ni na tržišču.
Tudi vina iz črnega ribeza menda skoraj nihče ne dela.
Po spletu nisem našel nikogar. Večina dela vino le iz rdečega ribeza.
Vi ste naredili tudi jabolčno vino. Kje pa ljudje lahko kupijo vaša vina, pa tudi druge pridelke?
Na blejski tržnici ali pa direktno pri meni doma.
Ribez vam zelo dobro uspeva tudi zaradi namakalnega sistema, ki ste ga naredili sami.
Ideja sicer ni moja. Se je pa sistem izkazal za zelo dobrega. Ob nasad sem, dva metra nad zemljo, namestil več tisočlitrskih cistern z vodo in iz njih napeljal cevi za kapljično zalivanje. S pomočjo prostega pada se v ceveh ustvari pritisk 0,2 bara, ki poskrbi za enakomerno zalivanje. Na enak princip bom uredil tudi zalivanje zelenjave in novega nasada lesk.
Ko ste se prijavili za sodelovanje v projekt Newbie, ste morali odgovoriti tudi na vprašanje, kaj bi sporočili mladim, ki se želijo podati v kmetovanje.
Moje glavno sporočilo je bilo, da naj jih ne bo strah novih izzivov in naj ne obupajo. Sam sem začel s šparglji, čeprav so se moji ideji posmehovali. Dobro je tudi, da se lotiš česa inovativnega, tako kot sem se sam lotil ribezovega vina. Je pa res, da ne vem, ali bi si toliko upal pri svoji zdajšnji starosti. Ko je človek mlad, ne razmišlja o problemih. Ker nisi na realnih tleh, tudi strahov nimaš. Zato je prav, da se na tako pot podaš, ko si še mlad.
Je pa mladim verjetno treba povedati tudi, da kmetovanje ni lahko zaslužen kruh. Kako poteka vaš dan?
Ko se bo začela sezona špargljev, bom ob šestih zjutraj že na njivi. Do konca jeseni bo moj delovni dan kar dolg. Ampak to je kmetijstvo. Rastline je treba ves čas spremljati in se ukvarjati z njimi. Potem jih je treba še pobrati, predelati in nazadnje še prodati. Ob vsem tem se je treba ukvarjati še s papirologijo.
Zakaj se več mladih ne poda na tako pot?
Največji problem je, da ti na začetku ne pripada nobena subvencija, razen če si mlad prevzemnik kmetije. Če začneš na novo in nimaš svoje zemlje, ne dobiš nič. Tudi če imaš svoje zemlje, denimo, dva hektarja, si premajhen. Sam sem precej let ves denar, ki sem ga zaslužil kot vrtnar, vlagal v nakup sadik in delovnih pripomočkov. Čisto drugače bi bilo, če bi začel kot mlad prevzemnik kmetije. Ti za zagon kmetije dobijo od 30 do 45.000 evrov, odvisno od velikosti kmetije. Kljub temu pa se mladi prevzemniki pritožujejo, ker morajo enako vsoto, kot jo dobijo od države, primakniti še sami. Sam bi z 90.000 evri naredil ogromno. Tudi posojilo v višini 45.000 evrov bi odplačal z lahkoto. Res me zanima, zakaj nam, ki smo začeli iz nič, nič ne pripada. Poleg subvencij je velik problem današnjega kmetijstva tudi to, da država ne regulira uvoza sadja in zelenjave. V Avstriji država zablokira uvoz. Poznam primer regulacije uvoza jabolk. Dokler kmetje ne prodajo domačih, uvoz ni dovoljen. Drugi problem so cene. Naši trgovci domačih pridelovalcev ne spoštujejo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
