»Festivalsko« obdobje se je že začelo. V torek, 20. aprila, smo zabeležili 77. obletnico prve zaprisege slovenskih domobrancev na Plečnikovem stadionu v okupirani in ožičeni Ljubljani. Domači izdajalci, za katere današnja desnica zatrjuje, da so se v drugi svetovni vojni borili na pravi strani, to je na strani antikomunizma, so lojalnost okupatorju obljubili na Hitlerjev rojstni dan.
Gre za sodelavce tistega okupatorja, v katerega tovarnah smrti je bilo med drugo svetovno vojno pobitih 12.000 Slovencev in 1300 od okoli 1500 Judov, ki so živeli v Sloveniji. Med njimi je bil tudi del ugledne judovske družine Moskovič, umorjena je bila v Auschwitzu. Zatrjevanje predsednika SDS in njegovih sledilcev, da je ena od pravnih predhodnic Socialnih demokratov ukradla vilo umorjene družine, čeprav uradno dostopni dokumenti menda pravijo drugače, je zato mogoče razumeti le kot del samoočiščenja.
V uravnoteženje sramotne obletnice zaprisege bomo praznovali jubilejno, 80. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte, ki jo kot državni praznik dan upora proti okupatorju zaznamujemo 27. aprila. Brez dvoma eden izmed najbolj osovraženih praznikov politične desnice.
Zakaj politika po slabega pol stoletja ni sposobna preseči narodovega razkola in doseči tistega, kar je poimenovano z verjetno najbolj zlorabljeno slovensko besedo – sprave? Edini razlog je, da to koristi politični opciji ali političnim opcijam, ki z drugačnimi prijemi ne znajo prepričati volivcev.
Normalen prebivalec 21. stoletja zagotovo ne more poveličevati nezakonitih zunajsodnih pobojev, ki so se zgodili po koncu druge svetovne vojne. Prav tako ne odobravati sodelovanja z okupatorsko silo, ki je v prepričanju o svoji rasni nadvladi želela podjarmiti ves svet.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
To je pomagala preprečiti tudi Osvobodilna fronta, ki je prispevala svoj delež k osvoboditvi Evrope, v kateri lahko današnji zagovorniki domobrancev žalijo in zaničujejo drugače misleče.
Festivalsko vzdušje se bo nadaljevalo štiri dni kasneje, ko je na vrsti prvi maj, državni praznik dela. Medtem ko se bo večji del populacije zabaval, letos zaradi koronavirusa sicer zgolj na enodružinskih piknikih, bodo nekateri drugi povsod videli osovraženo rdečo barvo in verjetno enako »priljubljene« sindikaliste. Predsednik SDS Janez Janša bi že leta 2012 kot predsednik vlade namesto 2. januarja raje ukinil vsaj en dan dvodnevnega prvomajskega praznovanja, vendar je vedel, da ima s sindikati vedno dovolj težav že brez takšnega predloga.
Kot zadnji »praznični dan« bo 3. maja na vrsti svetovni dan svobode medijev, ko vlada in predvsem premier ne bosta deležna pohval mednarodnih organizacij.
Vsaj zdrs na lestvici indeksa medijske svobode, ki jo novinarji brez meja vsako leto objavljajo pred svetovnim dnevom, je pričakovan. Paradoks je podoben kot v primeru domobrancev, ki so se za narod borili tako, da so se borili proti njemu. Premierju, ki pravi, da se zavzema za svobodo medijev, preostali svet očita, da jo sam krši.
Če bo aktualna vlada še nekaj časa na oblasti, se utegne zgoditi, da bo uzakonjen nov, slovenski koledar. V preambuli zakona bo pisalo, da gre za najstarejši koledar na svetu, ki je nastal osmi dan po stvaritvi sveta. Njegova posebnost bo, da za 19. aprilom pride 4. maj, zato praznikov ne bo treba ukinjati.
