O »letečih prašičih« in nebrušenih diamantih slovenske oskrbne verige z mesom in še o čem smo se pogovarjali z agrarnim ekonomistom in profesorjem na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Alešem Kuharjem, ki je na nedavni tako imenovani mesni konferenci predstavil trende domačega agroživilskega trga.
Nataša Juhnov
Da ni lev, ampak svinja kralj živali, so prisegala mnoga zgodovinska ljudstva iz bolj mrzlih predelov stare celine.
Prireja mesa se je v Sloveniji v desetih letih zmanjšala skupno za desetino. Največji padec je pri prašičih – za kar polovico, pri perutnini se je povečala za tretjino, prireja mesa govedi pa je večja za dva odstotka. Na področju svinjereje vlada kaos, govedorejo pa Aleš Kuhar označuje za slovenski »nebrušeni diamant«. Še najbolj vzorno, ne pa še čisto profesionalno, se lotevamo reje perutnine.
STA
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar
Da ni lev, ampak svinja kralj živali, so imela v ustavo zapisana številna izpričana ljudstva bolj mrzlih predelov stare celine, učijo zgodovinski učbeniki. Nekoč je bila prašičereja tudi pri nas ena najpomembnejših kmetijskih panog, v zadnjih desetletjih pa je doživela pogrom, ugotavlja Kuhar. Danes je Slovenija na tem področju povsem nepomemben igralec. Prevladuje »hobi reja« z eno ali dvema svinjama, pogosto v za to neprimernih prostorih, kar 90 odstotkov prašičerejskih kmetij ima sicer v lasti manj kot devet glav. Kot poseben fenomen pa Kuhar v svoji analizi izpostavlja tako imenovane »leteče prašiče«.
Od približno 300 tisoč pujskov, skotenih v Sloveniji, jih je leta 2019 v uradnem zakolu končalo okoli 160 tisoč. Imamo okoli 140 tisoč »tekačev v zraku«, za katere ne vemo, kam so šli. Če upoštevamo, da je približno polovica tega namenjena za domačo rabo, se iz uradnih evidenc še vedno izgubi petina oziroma 70 tisoč »letečih prašičev«, ki se v državi prodajajo na črno in za neevidentiran zakol, pogosto mimo vseh higienskih standardov 21. stoletja. Na vasi ima pač vsak svojega »dilerja« svinjskih dobrot in Slovenija je ena velika vas. Ta »diler« pa ne more biti nekdo, ki dopoldne v garaži »šravfa« avte, zvečer pa v taisti garaži trančira žival.
O »pocarjih« in profesionalcih
Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije je nedavno na spletu organizirala Mesno konferenco, ki je bila osredotočena predvsem na stanje in izzive slovenskih oskrbnih verig z mesom.
»Ljudje ne znajo več ločiti pocarjev od resnih kmečkih neposrednih prodajnikov, ki imajo kmetijo registrirano kot dejavnost in plačujejo davke, ki so sicer minimalni, ker želi država spodbuditi pravičen trg,« poudarja Kuhar. »Če misli država resno razvijati neko dodatno ponudbo na kmetijah, mora ločiti med garažarji in tistimi, ki se to grejo zares. Sicer je to nepoštena borba. Garažnim ponudnikom je treba dejavnost preprečiti in potem bodo zacveteli pošteni in podjetno usmerjeni kmetje, ki se to grejo transparentno in po vseh pravilih,« je prepričan. »Kmetje govorijo o konkurenci z velikimi industrijami. Sploh ne gre za to, gre za konkurenco med šarlatani in kmeti, ki si želijo to delati zares,« je ob tem poudaril.
O nebrušenih diamantih in razvojnih vprašanjih
Govedorejo je v svoji analizi Kuhar označil za nebrušeni diamant, glede na potencial, ki ga ima Slovenija z naravnimi in geografskimi danostmi. »To je sama struktura zemljišč, imamo veliko travinje, površine, ki niso primerne za nič drugega kot pašnike. S tem kapitalom lahko redimo govedo visoke kakovosti,« je prepričan.
Po podatkih statističnega urada v Sloveniji redimo približno 485 tisoč glav govedi. Kmetijsko gospodarstvo v povprečju redi 14 govedi in spadamo na rep evropskih držav glede velikosti hlevov, kjer je povprečje 44 živali na kmetijsko gospodarstvo. »Zakaj ne prodajamo v Avstriji, Nemčiji, na Irskem, v najboljših restavracijah po Združenih državah Amerike visokokakovostne slovenske ekološke govedine? Zakaj menimo, da tega ne zmoremo? To je pač razvojno vprašanje,« je dejal.
Še najbolj vzorno, ne pa še povsem profesionalno, se po Kuharjevi analizi v Sloveniji lotevamo reje perutnine. Ampak velika večina, kar 86 odstotkov kmetij, redi perutnino v jatah, manjših od 50 živali. Samo slabi trije odstotki rejcev imajo več kot deset tisoč živali, kar je »osnovna vstopna jata« za profesionalne reje v EU.
O poceni slovenskih »špilferderberjih«
V letu 2019 je Slovenija izvozila več kot 72 tisoč ton, uvozila pa slabih 108 tisoč ton mesa in mesnih izdelkov. Uvažamo in izvažamo pa enake prehranske izdelke. »V Avstrijo in Italijo izvažamo pitance, žive živali, po drugi strani pa na primer iz Poljske uvažamo meso enake kategorije. Slovenska ponudba živali na avstrijskih in italijanskih trgih je namenjena temu, da mesna industrija, skupaj s posredniki, stiska domače ponudnike z nizkimi cenami. To je pogajalska taktika, ki na trg pripelje slovenske špilferderberje. Ko pa se pojavi kriza, kot lani zaradi epidemije, spet dobijo prednost domači ponudniki. In naš, slovenski pridelek zdaj ostaja doma, kar je velika škoda. Cene so se močno zmanjšale, ker alternativnih prodajnih kanalov ni, in zdaj je cel rompompom. In upravičeno je rompompom,« je dejal in zaključil: »Živa surovina, brez dodane vrednosti, gre v tujino in tega si ne smemo privoščiti. To z razvojno-ekonomskega vidika ni smotrno.«
STA
