Družinska disfunkcionalnost vedno pomeni travmo za otroka, je poudarila pedopsihiatrinja iz Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Hojka Gregorič Kumperščak.
Otroci iz takih družin so pred epidemijo lahko iskali zavetje in uteho drugje, z zaprtjem šol in ukinjanjem obšolskih dejavnosti pa se je ta možnost bistveno skrčila. Poleg tega so se zaprli dijaški in mladinski domovi, otroci iz mnogih disfunkcionalnih družin so se zato vrnili k svojim družinam.
Kompleksno urejanje družine
Tako po besedah Gregorič Kumperščakove na pedopsihiatričnih oddelkih obravnavajo vse bolj zapletene bolnike, ki nimajo le ene motnje, ki jo je treba zdraviti, in jih potem vrnejo v družinsko okolje. »Mnoge družine so pod stresom, nekatere otroke je zato težje vrniti v domače okolje. Več otrok k nam pride tudi zaradi razrušenih družinskih odnosov. V njihovi oskrbi morata zato poleg pedopsihiatra sodelovati tudi socialni delavec in družinski terapevt,« je pojasnila. Urejanje družine s strokovnimi delavci pogosto traja dlje časa, zato mnoge otroke po končani pedopsihiatrični obravnavi ne vrnejo takoj domov, ampak zanje iščejo namestitev v kriznih centrih ali mladinskih zdraviliščih. Zato so priporočila Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo, katerega predsednica je Gregorič Kumperščakova, da morajo ostati službe, kamor se lahko otroci zatečejo po pomoč in zavetje, nenehno odprte in morajo v polni meri delovati tudi v času epidemije.
Nasilje in zanemarjanje
Po podatkih policije so lani obravnavali največ kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja v zadnjih štirih letih, pri katerih je bil storilec starš in žrtev otrok. Skupaj so obravnavali 442 takih dogodkov. V primerjavi s preteklimi leti število teh primerov bistveno izstopa v novembru in decembru, ko se je število primerov kar podvojilo! Črn je tudi podatek policije, da je bilo lani izrečenih 981 prepovedi približevanja otroku. Največkrat je šlo za otroke, mlajše od sedem let. Lani je sicer bilo 735 otrok žrtev nasilja v družini, navajajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Ni stika med njimi
Psihiatrinja Lina Klanšek je dejala, da je »epidemija razgalila nekaj, kar je tlelo že prej, in sicer izgubljen stik med starši in njihovimi otroki. Nekateri starši so uspeli slišati mladostnikove 'klice' in se vprašali, kaj lahko sami naredijo, da se odnos z otrokom lahko izboljša. Kaj je njihova naloga ali kaj so tiste spremembe, ki jih lahko sami naredijo, da bodo svojemu otroku prišli bližje in zanj ustvarili več 'prostora'.«
Po njenih besedah je treba razumeti starše, ki so med korono prav tako v težkem položaju, saj jih je mnogo obremenjenih z vprašanjem finančnega preživetja, znašli so se v vlogah, ki jih sicer poznajo že od prej (vloga starša, partnerja, domačega učitelja, motivatorja, gospodinjenja), vendar so v te vloge vpeti bolj intenzivno, so preobremenjeni in izgoreli. »Ko delam s starši, vedno poudarim, kako pomembno je, da starši do sebe razvijamo razumevanje in sočutje. V trenutni situaciji naj bomo zato starši še toliko bolj pozorni na lastne potrebe in na to, kako zanje poskrbeti. Ker bomo na takšen način bolje razumeli potrebe naših otrok in za njih znali bolje poskrbeti,« je dodala.
Ravnanja se prenašajo
Andrej Omulec, terapevt, ki pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in njihovega projekta Veriga dobrih ljudi pomaga otrokom in družinam v stiski, je poudaril, da ker toliko govorimo o odgovornosti staršev za stanje, v katerem so otroci, je treba podčrtati tudi, da mame in očetje otrokom ne želijo nič slabega. »Je pa treba to, kar sem ravnokar izrekel, razumeti v luči dejstva, ki ga je razkrila neka raziskava. Pokazala je, da tudi starši, ki svoje otroke pretepajo, mislijo, da delajo prav, da je to pravi način vzgoje. Ti starši to počnejo, ker je to mogoče nekaj, česar so bili, ko so bili otroci, deležni tudi sami. In vzgojne prijeme pogosto prevzemamo iz svoje najožje okolice in jih nesemo s sabo naprej – ravnamo podobno. Govorimo o generacijskem prenosu vzorcev. Da bi znali primerno vzgajati, je zato treba delati na sebi in spreminjati take vzorce.«
Mlad človek je spužva
Po besedah sogovornikov je zelo pomembno, da smo kot starši pozorni, da pri otroku ne pride do občutka, da mora on zaščititi nas in ne mi njega.
Omulec bi rad sporočil staršem, kar je poudarila že Klanškova, da morajo najprej pomisliti nase. »Ključno je, da kot starš najprej poskrbiš zase, kajti če bomo odrasli napeti, nemirni, v strahu, bodo to otroci seveda občutili. Oni ves čas iz svoje okolice črpajo vzdušja, občutja, so kot spužva, in ne dovolimo, da jih preplavijo naša. S tem ko bomo umirili in na mesto postavili sebe, se bo umiril in umestil tudi naš otrok,« je izpostavil.
Ne more tudi poudariti dovolj, kako pomembno je zavedanje, da je tisti, ki lahko najbolj pomaga otroku v stiski, prav njegov najbližji. »Starši lahko svojemu otroku najbolj pomagajo. Noben terapevt, psihiater, vzgojiteljica ne more biti za otroka taka opora, pomoč pri regulaciji občutkov, ki izvirajo iz stisk, kot mama in oče. Vedno rečem, da se ne bojmo svojih otrok in tega, kar se jim dogaja. Zdržimo z njihovimi občutki in jim jih pomagajmo umiriti. Ker otrok mora biti najprej umirjen, šele potem ga lahko vzgajaš. In ja, starši res nimajo enostavnega dela. To obdobje je noro. Intenzivno.« Sogovornik je izpostavil, da je dobro, da se starši zavedajo tudi tega, da otrok dela vse po principu linije najmanjšega odpora. »Oni še niso dovolj zreli, da bi s sabo in dolžnostmi, ki jih imajo, kot je denimo šola, rokovali na ravni odrasle osebe. To imejmo v mislih.«
Kdo je kriv
Da je v teh kriznih časih naša starševska vloga še posebej polna izzivov in odgovornosti, je izpostavil tudi Drago Švajger, psihoterapevt, vodja centra za psihoterapijo Uglašeni odnosi. »Najpomembnejše je, da svojim potomcem nudimo varnost, podporno okolje, v katerem se ne bodo sesuvali, ampak v polnosti razvijali in odraščali na zdrav način. Nazorno, kakšno pozicijo moramo starši zavzemati, lahko ponazorim s primerom. Denimo, da imamo starša, ki sta se znašla v materialni, odnosni ali kakšni drugi stiski. Ključno – kajti otroku bo seveda jasno, da je nekaj narobe – je, da mu iskreno povemo, kaj se dogaja, da so težave, vendar, da njemu zaradi tega ni treba skrbeti. Naj se da otroku jasno vedeti, da bosta mama in oče situacijo rešila in da njemu za to, da se stiska razreši, ni treba narediti absolutno ničesar. Bistvo je, da otrok sliši, da za to stanje ni on kriv in da imata starša zadevo v svojih rokah,« je povedal.
Temeljna vrednota: varnost
Starš, kot je dejal Švajger, mora torej z otrokom konstantno vzpostavljati komunikacijo in mu nuditi prostor za izražanje svojih čutenj in doživljanj. »Pomembno je, da naslavljajo vse, kar prinaša izzive, ki jih doživljajo kot posamezniki in družina kot celota. Ker če ne bomo imeli pristnega stika z otrokom, se lahko hitro zgodi, da bo izgubil občutek, da je v njegovem življenju prisoten nadzor, kar je povezano z varnostjo, ki pa je temeljna vrednota, ki ji mora biti zadoščeno, da se otrok počuti dobro in je varen. Če varnosti doma ne bo, če doma ne bo prostora za naslavljanje njegovih lastnih ali starševih stisk, se mu bodo čustva samo kopičila, ne bo jih razrešil. No, hotel jih bo razrešiti, in če to ne bo mogoče doma, bo rešitve iskal nekje drugje. Napetosti bo začel sproščati z opojnimi substancami, nasiljem ali pa se bodo čustva regulirala prek telesa, kar pomeni, da se bodo razvile depresija, anksioznost, telesna simptomatika. Zato je res pomembno, da smo v stiku z otroki in jim pomagamo pri regulaciji.«
Otrok nadvlada roditelje
Sogovornik je opozoril še na nekaj: »Po mojih izkušnjah se otroci najbolj bojijo izraziti svoja čustva, sploh negativna, takrat, ko mislijo, da morajo zaščititi svoje starše, ker imajo ti že tako dovolj svojih problemov. Oni jih namreč ne želijo mučiti še s svojimi tegobami. Posledica tega je, da otrok razvije občutek nemoči, krivde, odgovornosti, tak otrok se lahko zapre vase ali pretirano začne skrbeti za čustven svet svojih staršev. Posledice so lahko velike, predvsem pa le te odnaša v svoje mladostniško obdobje in odraslost. Ko otrok nadvlada starše, jih izgubi! Izguba pa pripelje še do večjih konfliktov v družini, ki jo vse manj obvladajo.«
