Direktorica Inštituta 8. marec. Mnogo uspešnih fajtov je za njimi. Avtorica knjige Pogumne punce, letos je izšla njena druga knjiga Moja odločitev, v kateri govori o pravici do splava. Letos bosta izšli še dve njeni knjigi. Piše doktorat o spreminjanju koncepta materinstva skozi čas. V Pionirskem domu je vodja trženja in promocije. Vodi mladinski festival angažiranega pisanja ITN, kjer z dijaki ustvarja kritične misli. Je tudi edina udeleženka iz Slovenije v programu Leaders Europe organizacije Obama Foundation. Je treba reči še kaj? Stara je 27 let.
Nika, na vašem FB-profilu ves čas pišete o fajtanju, jutri je nov fajt, spet fajtam. Od kod ta vaša borbenost, neustrašnost, čut za pravičnost?
Nimam pojma. V resnici sem močna zato in upam govoriti, da fajtamo, ker imam za sabo najboljši možen kolektiv – to je Inštitut 8. marec. Mi smo v resnici dobri prijatelji, ekipa 15 ljudi, ki drug drugemu krijemo hrbet. Delujemo na isti način – če v družbi kaj odkrijemo, kako nepravičnost, problem, vemo, da imamo možnost in glas, da se na to odzovemo. Damo glas tistim, ki ga nimajo. Drug drugega bodrimo. Pride dan, ko imam vsega dovolj in se smilim sama sebi, pa me pokliče kdo od njih in reče, Nika, to moramo naredit, gremo fajtat. In se jim priključim in gremo naprej.
Koliko let pa je nastajal Inštitut 8. marec, najbrž ni nastal kar čez noč?
V resnici smo nastali po kampanji Čas je za, to je bila prva kampanja, ki sem jo koordinirala. Borili smo se za izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Takrat sem bila stara 21 let. Vedela nisem nič. Ta poraz me je naučil, kako pomembno je vztrajati in kako pomembno je, da se govori o neenakosti, nepravičnosti in problemih, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje. Inštitut je nastal kot odgovor na to. Jedro ekipe, ki obstaja zdaj, pa je povezano skupaj zadnja tri, štiri leta, od začetka kampanje #jaztudi. S to kampanjo je postal Inštitut bolj viden, bolj kot smo si kadarkoli predstavljali. V zadnji kampanji za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva »samo ja pomeni ja« pa se nam je pridružilo več kot 120 prostovoljcev iz vse Slovenije, ki še vedno želijo delati z nami. Imajo svoje službe, so študentje, pa vseeno najdejo energijo, da fajtajo z nami. To je za nas nov mejnik, nova energija in zagon.
Pri vaši pobudi za redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja »ja pomeni ja« ste tik pred oddajo podpisov ugotovili, da z vami tekmuje vlada – kdo bo prej dal pobudo v parlament. Malo absurdna situacija, mar ne?
Ta kampanja je bila res naš triletni boj. In desetletni boj drugih organizacij, Društva za nenasilno komunikacijo, SOS telefona, Amnesty International Slovenija. Ob začetku kampanje #jaztudi smo se zavezali, da bomo analizirali stanje in predlagali tudi spremembe zakonodaje na področju spolnega nadlegovanja in nasilja. Potem ko je bil na koprskem sodišču storilec posilstva oproščen, ker je žrtev ob začetku posilstva spala in se ni mogla upirati, je vsem postalo jasno, da ta zakon ne deluje. Napisali smo peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in v enem tednu jo je podpisalo več kot 5000 ljudi. To je bil za nas dokaz, da so se pripravljeni postaviti za te teme. Takratna ministrica za pravosodje Andreja Katič nas je prijetno presenetila z izjavo, da se tudi ona zavzema za to spremembo. A predloga zakona kar ni in ni bilo. Iz obupa smo začeli pripravljati naš lastni zakon, naša pravnica Kristina je stara 21 let, a je vodila proces pisanja. Zaradi covida in zapiranja se lansko jesen nismo odločili za zbiranje 5000 podpisov državljanov in državljank, s katerimi bi dali zakon v odločanje državnemu zboru.
Vložili ste ga, ko je Mia Skrbinac javno izpovedala, da je bila žrtev spolnega nadlegovanja.
Res je. V Inštitutu verjamemo, da obstajajo trenutki, ko družba izrazi potencial za družbene spremembe – in to je bilo pričevanje Mie Skrbinac o spolnem nadlegovanju in nasilju na AGRFT, skočili smo in se čez vikend zmenili, da bomo vložili zakon ter začeli zbirati podpise. Nismo želeli, da ga vloži poslanec ali stranka, ker smo želeli, da je to zakon ljudi. Spolno nadlegovanje in nasilje ne poznata politične pripadnosti, dogaja se vsem, tudi leve in sredinske stranke znajo biti šovinistične v svojem delovanju.
Tudi tu ste zbrali potrebnih 5000 podpisov.
Zbirali smo jih po vsej Sloveniji, z izjemnimi prostovoljci. Pomemben trenutek tega boja je bil, ko je na odboru za izobraževanje pokazala veliko senzibilnost do te teme Iva Dimic iz Nove Slovenije – včasih najdeš zaveznico tam, kjer je ne pričakuješ. Podprla je redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu ja pomeni ja, ki je že postala standard v številnih državah, in tudi razširitev sklepa, ki ga je predlagala Nataša Sukič, s katerim je odbor dal podporo temu modelu ... To je bil za nas čudež, ker smo dobili občutek, da nas tudi vsa politika podpira. Spet smo zbrali podpise, tokrat več kot 6000 overjenih v enem tednu, a ministrstvo za pravosodje nas je prehitelo in vložilo svoj predlog zakona, petnajst minut pred polnočjo, dan preden smo to nameravali narediti mi. A vladni zakon je bil tehnično nepopoln, zato bo predlog Inštituta obravnavan prvi. Dva nauka zgodbe: noben podpis ni šel v nič, vsak, ki je to podpisal, je naredil neko spremembo, dal občutek žrtvam, da niso same. Tudi zaradi tega je vlada spremenila stališče, ker so ljudje pokazali takšno voljo, da se zakon spremeni. Zakaj so nas prehiteli? To kaže odnos te vlade do nevladnih organizacij, nezaupanje. Tako ta oblast doživlja civilno družbo. A nas parlamentarne igrice ne zanimajo, želimo spremembe, ki bodo zaščitile žrtve.
Model »ja pomeni ja« ščiti žrtev.
Tako je, predpostavlja nedotakljivost telesa, spolni odnos je tudi v zakonodaji postavljen kot stvar soglasja.
Žiga Turk si je z izjavo: »Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul,« priboril Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu. Kaj takšne izjave povzročajo v javnosti?
Moje sporočilo njemu je, ali si upa pogledati v oči žrtvi posilstva, ki trideset let trpi zaradi travme, ki si je poskušala vzeti življenje, ki na sodišču ni našla pravice?
Pa izjava pravnika Šepca, da bi se zdaj lahko »spolna igra spremenila, predvsem za moške«.
Nobenih pogodb ne bo treba podpisovati pred spolnim odnosom, ne bo treba k notarju. (smeh) Spolno nasilje za žrtve ni nobena igra in čas je, da se te »igre« končajo.
A spremembe bodo prišle počasi, samo zakon ni dovolj.
Velik problem je, kako se o spolnosti učimo v šolah. Ne govori se o ženskem užitku, samo o ženski kot hodeči maternici. Nikoli ne govorimo o postavljanju meja. Če nekdo v vrtcu sili v drugega, da bi ga objemal, pa onemu to očitno ni všeč, mu vzgojiteljica reče, da saj objemati se je pa fino. Kot družba moramo razumeti in spoštovati nedotakljivost telesa drugega ter živeti v soglasju.
Kako hude so v resnici posledice posilstev? Ženske vam pišejo svoje zgodbe.
Od tega, da ne morejo več imeti globljih odnosov, nikomur ne zaupajo, od poskusov samomora, hudih psihičnih stisk, strahu do tega, da jim ne verjamejo, ne dobijo potrebne pomoči, to ženske globoko zaznamuje. Ena od njih mi je med kampanjo rekla, da ima prvič občutek, da ni sama, da se puncam to ne bo več dogajalo, da se ji zdi pomembno govoriti o tem, da je to njeno poslanstvo, spreminjati družbo.
Mia je sprožila val odzivov, zgodb, izpovedi, tudi vas, da ste vložili zakon.
Mia se je izpostavila z imenom in priimkom, to je naredilo spolno nadlegovanje vidno, otipljivo, prisotno. Igralci so jo podprli na najrazličnejše načine, dvignili so se na noge, vzbudila se je solidarnost med ženskami. In Mia je želela sprožiti ravno tak odziv, solidarnost in zavzemanje za sistemske spremembe, ki jih lahko izborimo le skupaj.
V času epidemije se povečuje tudi nasilje v družini. Slovenci rajši prijavljajo sosede, ki kršijo karantenske zakone, ne prijavijo pa soseda, ki tepe svojo ženo. Zakaj?
Te stvari so pogosto skrite, velikokrat ne vedo, kako hudo je. Pogosto pogledajo stran, namesto da bi pomagali, ker smo naučeni, da je to stvar intimnosti. Dom za marsikoga ni varno okolje, med zaprtjem zaradi epidemije se je to še zaostrilo. Nepremišljeno zapiranje šol na eni in vsak dan drugačna navodila ter stopnjevanje represije oblasti k temu niso prav nič pomagali. Oblast veliko več energije vlaga v to, da razdvaja ljudi, ne pa v spodbujanje solidarnosti in pomoči.
Dogajajo se tudi umori v družinah. Poskusi ubojev so narasli za 60 odstotkov. Mož je zadavil ženo, sin je ubil mamo in očeta. Kaj se dogaja?
Socialne neenakosti se povečujejo, stiske poglabljajo, to, da smo zaprti v lastne domove, še bolj zareže v odnose, ki že prej niso bili dobri, stvari eksplodirajo. Oblast pa ni imela sistematičnega načrta za žrtve v epidemiji – povečati bi morala sredstva, kapacitete varnih hiš, povečati število ljudi, ki se ukvarjajo s tem.
Ženske dostikrat ne odidejo od partnerja zato, ker si tega finančno ne morejo privoščiti. V 21. stoletju.
Ena od nalog države je, da poskrbi za možnost preživetja, dostojnega življenja vseh, ki bi jim omogočalo samostojno in svobodno življenje. Ženske so dostikrat finančno odvisne od svojih partnerjev. Mama zadnje umorjene želi ustvariti sklad za ženske, žrtve nasilja, da nobene ne bo strah, ko bo odšla od nekoga, ki je bil nasilen do nje. Za to bi morala sicer skrbeti država, ne posamezniki.
V vaši knjigi o pravici do splava je ena izmed pričevalk omenila, da ne bi naredile splava, če bi vedele, da jim bo kdo pomagal, finančno, s stanovanjem.
Od mojih sogovornic je na to opozorila ena. Se pa glede na stopnjo revščine v družbi zagotovo dogaja, da se ljudje ne morejo odločiti za otroka. Država bi morala delati na tem, da med mladimi ne bi bilo več prekarizacije, ker si potem ne upajo na porodniški dopust, imajo ogromne stroške za najeta stanovanja.
Na Poljskem so splav prepovedali. Se lahko kaj takšnega zgodi tudi v Sloveniji, pobude so bile.
Pri nas je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana v ustavo. To je čudovita dediščina žensk, ki so živele in fajtale pred nami. Ta zapis omogoča, da ga ne more spremeniti vsaka nova vlada. To, kar se dogaja na Poljskem, je sistematično ubijanje žensk, saj se število splavov ne zmanjša, ampak jih ženske delajo nelegalno v nevarnih okoliščinah z nepreverjenimi tabletkami.
Migrantka, ki po treh letih ni dobila državljanstva, čeprav so jo množično posiljevali, je nova slovenska sramota.
Dokler v Sloveniji obstaja žrtev posilstva, ki ni zaščitena, dokler niso zaščitene najšibkejše med nami, ni zaščiten nihče. To, da oblast ne jemlje množičnega posilstva, ki je bilo sredstvo političnega pritiska, kot dovolj dober razlog, da nekomu damo azil, se mi zdi grozljivo. To je zgodba z imeni in priimki, obrazi, deklici govorita slovensko, obiskujeta dejavnosti. Imata sanje o prihodnosti. Tukaj gre pa res za otroke!
Tudi našim srednješolcem se odpirajo nenavadne poti v prihodnost, v odraslost. Prosto po ministrici Kustečevi.
Ta ministrica se spreneveda, ker so njo kot predstavnico oblasti dobili na prireditvi brez maske. Za to dejanje se je samo opravičila, ni bila kaznovana, ni prevzela odgovornosti. Dijaki niso smeli v šolo, njihova raven izobrazbe pada, pripovedujejo o hudih psihičnih stiskah, o sošolcih, ki izginjajo od pouka, občutek imajo, da ne zmorejo več. Ogrožali niso nikogar. Namesto da bi se kot ministrica pogovorila z njimi, jih podprla v želji po znanju, je hlapčevsko podprla represijo oblasti. Zame je slaba ministrica.
Na tiskovni konferenci, ki jo je Inštitut 8. marec priredil osmega marca pred parlamentom, ste govorili o tem, da so samske upokojenke najrevnejša skupina v Sloveniji, prav tako samozaposlene ženske. Ženske še vedno zavzemajo nižje položaje.
Na to smo opozorili in naredili vidno osmega marca, ker ima osmi marec v sebi dediščino upora, dediščino delavskega gibanja in zavzemanja za drugačno družbo, in s tem je treba nadaljevati.
Na začetku ste mi rekli, da ste se iz porazov naučili, da je treba vztrajati.
Ja, boj je treba biti na dolgi rok. V aktivizmu si obsojen na več porazov kot zmag. A spreminjaš miselnost, nakazuješ možnost drugačnega sveta in rišeš obzorja za nove zmage. Danes ne bi govorili o modelu ja pomeni ja, če ne bi imeli Društva za nenasilno komunikacijo in SOS telefona, ki sta desetletja pripravljala prostor za eno skupino trmastih mulcev. (smeh) Če ne poskušaš, ti ne bo uspelo. Če nas več poskuša, so možnosti, da nam bo uspelo, večje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
