Kaj bomo brez ledvic?
Biolog prof. dr. Mihael Toman (Slovensko društvo za zaščito vode), ki se ukvarja z ekologijo voda, pojasnjuje, da se čiščenje voda dogaja na priobalnih in obrežnih območjih. »Ta območja delujejo kot v človeškem telesu ledvice. Če vam jih odstranijo, se boste preprosto zastrupili. V ozadju tako škodljivih sprememb v zakonodaji so človeški interesi – kapital. In saj smo že slišali kakšnega izmed županov, ki se je zagovoril, češ da jim je onemogočen razvoj. Tako lahko pričakujemo grajenje najmanj kakšnih podestov ob vodi, kjer se bodo dogajali pikniki, druženje, in to bodo ljudje razumeli, kot da lahko ob vodi počneš vse. Nam bo pa vse to odnašalo tisto, na kar smo ponosni – naravo. Z vodo smo količinsko še bogati, kakovostno pa že prehajamo v revnost, občutljivost.«
Poslanci so vse skupaj potrdili, kljub nasprotovanju strokovnjakov. Ob tem se ne moremo ogniti sumničenju: je bil 4. člen tam samo kot slepilni manever, saj so si predlagatelji najbolj želeli ravno tega, kar so naposled sprejeli? Zdaj bodo lahko bregove rek in jezer pozidali, cena parcelam bo zrasla, vi pa morda ne boste več smeli do svoje priljubljene vode.
Kako so strokovnjaki sploh izvedeli, da se to pripravlja? Zaradi klica enega ali dveh dobrih ljudi, ki so to opazili. Tako preprosto gre to. »Če nas ne bi posebej opozorili, sprememb ne bi opazili. Šlo bi mimo nas. V praksi bi morali biti na takšne spremembe pozorni vsak dan, kar pa je nemogoče. Za takšne posege v zakonodajo bi morala razprava po Aarhuški konvenciji trajati šest mesecev,« je povedal izredni profesor dr. Mihael Brenčič, hidrogeolog in predsednik Slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrologov.
12 dni ni dovolj
Novela zakona je bila v javni obravnavi vsega 12 dni, kar je premalo celo za odziv strokovnjakov, ki predpise in prakso dobro poznajo. Predmet tega zakona je ureditev sredstev za redno vzdrževanje vodotokov, kar je seveda dobro, ampak vse drugo je vredno korenitega razmisleka in soočenja argumentov strokovnjakov, ki so za tvorno sodelovanje vedno na voljo. Zakaj je bilo torej treba tako pomemben zakon sprejeti po hitrem postopku?
»Ne moremo se znebiti občutka, da je za vsem tem točno določena agenda, a nihče ne ve, kaj. Zavedamo se, da je treba zakonodajo dopolnjevati in izboljševati, stroka se razvija, vedno več vemo, a vse spremembe morajo biti premišljene. Razmerja v vodnem krogu so kot pajčevina. Ko nekaj pokvariš, se podre vse. Po sprejetju tega zakona je stanje bolj kaotično, zakoni pa bi morali razmere izboljševati, ne pa ravno nasprotno,« razlaga Brenčič.
Lope in ograje ob jezerih
V sprejetih spremembah se sedaj skriva, na primer, da so ob vodi dovoljeni zasebni enostavni objekti, za katere ne potrebujete gradbenega ne vodnega dovoljenja. To je po besedah Brenčiča izredno nepredvidljiva sprememba, za katero še ni pravne prakse. »Novi zakon odpira veliko več možnosti kot prej, zmanjšuje stopnjo varovanja vodnih virov, dostopa in pravice do vode. Če bo pri vodi stal neki sporen objekt, boste za njegovo odstranitev morali sprožiti pravni spor proti lastniku, medtem pa ne boste imeli dostopa do obrežja morda še leta. Prav tako se bo lahko gradilo ob presihajočih jezerih, kar je tako z vodarskega kot naravovarstvenega vidika posebej problematično. Pomislite na Cerkniško jezero in Planinsko polje – kakšno leto je tam suho, kakšno leto pa zelo veliko vode.«
Ker ne bo treba pridobivati vodnega dovoljenja – torej ne bo presoje o vplivu objekta na vode, se lahko pozneje zgodi, da bo na zasebnem objektu nastala škoda zaradi poplav. To bo potem naravna nesreča, ki jo bomo financirali davkoplačevalci. Na poplavna območja se pač ne posega z gradnjo, ker je nevarno. Tudi za državno blagajno.
Ampak pobuda za take spremembe je po besedah okoljskega ministra Andreja Vizjaka prišla od županov, torej iz lokalnih okolij, kjer bi se radi razvijali in otresli dolgih birokratskih postopkov. In bližina vode je vedno privlačna za ljudi – seveda, mar ni lepo v baru ob jezeru srkati pijače, medtem ko se vaš otrok igra na otroškem igrišču, ki je prav tako nastalo na obrežju. Mar res potrebujemo otroška igrišča ob rekah in jezerih? Ko pa starši iz izkušenj vemo, da so otrokom ob vodi dovolj kamenčki in – voda!
Voda še ni zmagala
Vse bolj verjetno je, da bodo državljani o noveli zakona odločali na referendumu. V državni zbor so namreč prispeli podpisi državljanov pod dvema različnima pobudama za referendum o omenjeni noveli. Gibanje Zdrava družba je svoji zahtevi priložilo 33.670 podpisov, v gibanju Za pitno vodo pa so zbrali 9254 glasov podpore.
Vse te spremembe predstavljajo tveganje za onesnaženje rek in jezer – s tem pa posredno podzemnih virov pitne vode. Kaj nam preostane, ko nam zasvinjajo vodo? Kaj nam preostane, ko nam pozidajo obrežja rek in jezer?
V Eko krogu so se že naučili, da ko se nekaj udejanji, je presneto prepozno. Preostane ti samo še dolg, mukotrpen in umazan boj. »Tako kot v Anhovem, kjer že nekaj let pijejo sporno vodo, nazadnje celo onesnaženo z izjemno rakotvornim kromom šest. V takem boju vam ne bodo pomagale inšpekcije, saj niti ne vedo dobro, katera je pristojna za kaj. Pomagale vam ne bodo lokalne oblasti, ki bodo želele vse čim prej in po tiho pomesti pod preprogo. Če vam bo celo uspelo ugotoviti, kateri onesnaževalec je povzročil onesnaženje, se boste soočili s tožbami ter izkrivljenimi interpretacijami podkupljene stroke in pravnikov. Pomagala ne bodo niti opozorila zdravnikov in toksikologov. Tako je v Anhovem in tako je bilo v Zasavju, na Vrhniki, v Moravčah in Novem mestu.« Zasavci govorijo iz izkušenj.
Kaj je v igri?
Če se večina zaveda, da sprejeti zakon ni dober, da je škodljiv, zakaj so ga v DZ torej sprejeli? Kaj je v igri? »Nekaj pokvarjenega. Lahko da je nekdo ali več njih kupilo zemljo na priobalnem območju – in to čisto poceni, saj se tam doslej ni smelo zidati (še kmetovanje je omejeno). Morda želi kdo postaviti hotel, nekako 'oplemenititi' zemljo – nekaj se gotovo dogaja, saj ne bi šli kar tako z glavo skozi zid,« razmišlja Uroš Macerl.
Opozarja tudi, da je na razpravo na odboru v parlamentu malo zamudil, ker je bil o njej obveščen šele zvečer, zato so poslanci strank vladne koalicije glasovali proti njegovemu nastopu. Prav zaradi tega ga še posebej jezi, da okoljski minister prikazuje, kot da bi se rad pogovarjal, pa ni nihče prišel k njemu. »Vse, kar si želimo, je daljši postopek, kjer se bomo vsi zainteresirani temeljito pogovorili. Voda je tako pomembna tema, da je ne moremo odpraviti v petih minutah.«
Novi zakoni
Kdo je stroka?
Proti spremembam in dopolnitvam zakona o vodah so se jasno izrekli: Slovensko društvo za zaščito voda, Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, Društvo vodarjev Slovenije, Globalno partnerstvo za vodo Slovenije, ki ga vodijo ugledni profesorji in strokovnjaki s področja voda. Oglasile so se tudi fakultete, na primer ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, kjer izobražujejo kader, ki se danes in se bo v prihodnosti ukvarjal z vodami.
V obravnavi je tudi zakon o gradbeništvu in zakon o varovanju okolja, kjer bodo nevladnim organizacijam vzeli pravico do vključevanja v postopek. Pravico do pritožbe bodo imele na koncu, ko bodo v neki za okolje sporen projekt že vložena enormna sredstva, in še to: pritožba ne bo zadržala izvršbe! »Za neki projekt bo na primer pripravljenih za dve omari dokumentov, nevladniki pa bomo imeli za preučevanje takšne mase papirjev na voljo minimalen čas – ni možnosti, da ti uspe! Če bo neki objekt že stal, je sploh realna možnost, da ga potem podrejo? Veste, kaj pomeni to za investitorja? Izsiljevali bodo z izvršenimi dejstvi,« ni jasnoviden, temveč realen Macerl.
V zgoraj omenjenih zakonih je tudi predvideno, da pristojnim državnim institucijam odvzamejo možnost podajanja negativnega mnenja pri posegih v okolje. Lahko bodo podale le pozitivno mnenje ali pa napisale priporočila, kaj vse morajo investitorji še storiti, da bo vse v redu. Četudi obstaja verjetnost, da z nekim objektom blizu vode nikoli ne bo vse v redu!
»Tisti, ki presojajo o vplivih na okolje, bodo še nekaj časa vztrajali pri priporočilih oziroma pripombah, v končni fazi pa jih bodo investitorji v sodelovanju s politiki zmleli. Tako ostane kot branik čistega okolja samo še posameznik, ki lahko izkaže interes – da vplivno območje nekega objekta posega na njegovo zemljišče. Izračun vplivnega območja pa naroči in plača investitor ter tako poskrbi, da se vplivno območje konča ravno tam, kjer preneha moč tistega, ki bi jim lahko povzročal težave pri pridobivanju dovoljenj.«
Ne bomo se ustavili
Kdo bo sporne projekte torej lahko ustavljal? »Saj za to gre – da nihče nikogar ne ustavlja. Ker takšnole ustavljanje projektov pač zavira razvoj. Imeli smo odličen zakon o vodah, in države, ki tega nimajo, imajo izredne težave z vodo. Mi počasi korakamo v to smer,« je zaskrbljen Macerl.
Ampak gradili se bodo objekti za javno rabo, zagotavlja Vizjak. »Vendar nam bo zasebnik povedal, za kakšno ceno bomo do objekta oziroma vode lahko prišli. Pa tudi zapre nam lahko dostop, kadarkoli mu ustreza.«
To niso blodnje norih nevladnikov, kot jih nekateri želijo prikazati. Že jutri ste lahko s tem soočeni vi. Mladi za podnebno pravičnost pravijo, da imajo dovolj neumnih odločitev na škodo okolja, zasavski bojevniki iz Eko kroga, ki jim pri vodi pomaga tudi civilna iniciativa Danes!, ne bodo odnehali, čeprav se vsaj Macerl, zadnje dni oblegan z vseh strani, čudi, kako še zmorejo. Trenutno s ukvarjajo s tremi okoljskimi projekti, ki jih morajo budno spremljati. Za dobro vseh nas in naših zanamcev. »Težko je biti vsepovsod – komaj še spremljamo tole avtocesto z zakoni,« pravi Macerl, ki opaža, da se javno mnenje v Sloveniji spreminja in da ljudje niso več tako apatični. »Če se ne bomo zganili, bo šlo vse v nemogočo smer. Ne bomo se ustavili. Četudi je zakon sprejet, ni predaje. Ko se nehaš boriti, je konec.« V Eko krogu so nas spomnili še na staro ljudsko modrost: »Bolje je biti tam, kjer je dobra voda, kot tam, kjer je dober kruh. Če bo Slovencem pošla modrost, nam bo, žal, kmalu pošla tudi dobra voda.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
