Študentski dom je za mnoge študente ravno to – dom. To je osrednje sporočilo, ki ga v zadnjem letu poskušajo odgovornim pojasniti vse bolj jezni prebivalci Študentskega doma Ljubljana (ŠDL). Ti se namreč od prvega razglasa epidemije borijo za pravico do bivanja v svojih sobah, odločevalcem na ravni ŠDL ali države pa očitajo, da jih prepogosto ne obravnavajo kot polnoletnih oseb in polnopravnih stanovalcev, pač pa kot dijake.
Kam med »lockdownom«
Ob razglasitvi strogih epidemioloških ukrepov so bili mnogi postavljeni v položaj, da po hitrem postopku zapustijo Ljubljano, čemur so se uprli, saj niso želeli priti v stik s starejšimi sorodniki ali pa so si v Ljubljani preprosto naredili dom, in so bili pri tem v določeni meri uspešni. Po odloku, ki je stopil v veljavo danes, lahko v domu bivajo študenti, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu, študentske družine, tuji študenti in gostujoči profesorji, ki jim je zaradi trenutnih varnostnih razmer onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča, in stanovalci, ki za državo opravljajo pomembne naloge (na primer naloge v klicnih centrih, pomoč v zdravstvenih ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih zavodih) Kljub temu, da fakultete tako rekoč celo leto izvajajo pouk na daljavo, ljubljanski študentski domovi ne samevajo, prisotni stanovalci pa so povzdignili glas proti temu, kar v anonimnem združenju Mi smo ŠDL opisujejo kot sistem nadzora. Zadnja stvar, ki je študente dvignila na noge, je ukinjanje več desetletij trajajoče prakse dežurstev, kjer so stanovalci sami delovali kot receptorji po principu rotacije, v nočnem času in čez vikende pa so bili za to delo tudi plačani. To delo odslej opravljajo zunanji varnostniki, zdi pa se, da bo tako ostalo tudi, ko bo koronakriza mimo. O tem pričajo tudi namere uprave, da vpelje vstopanje v objekte s karticami in postavka v proračunu za postavitev kamer v študentskih naseljih, čemur v študentskem svetu stanovalcev nasprotujejo, in je tudi predsednik Patrik Čelik zato glasoval proti takšnemu predlogu proračuna.
Protest prepovedan
V znak nasprotovanju odločitvam vodstva ŠDL in njenega direktorja Tomaža Pečnika so bili po študentskih naseljih izobešeni plakati in napisi s kritičnimi sporočili: »Študentska soba, ne kletka!«, »A tudi vas doma nadzorujejo«, in podobna sporočila, ki so bila med drugim tudi neposredno namenjena Pečniku. Javni izkazi nezadovoljstva so očitno naleteli na neodobravanje odgovornih, zato so hišniki in varnostniki odstranili transparente in na ta način še zaostrili spor. Po pričevanju Klare Jurečič, stanovalke v naselju Rožna dolina in članice študentskega sveta stanovalcev, je dežurni hišnik celo vstopil v njeno sobo, ko je ni bilo tam, in odstranil transparent z okna. Igor Brlek, predstavnik za odnose z javnostmi ŠDL, je v pisnem odgovoru pojasnil odločitev uprave, rekoč, da so bili transparenti v določenih primerih osebno žaljivi, »zato smo sprejeli odločitev, da jih odstranimo, hkrati pa smo odstranili tudi vse ostale transparente«.
Nenadejan klic
Da bi pogasil ogenj, je direktor sprejel odločitev, da bo kar osebno poklical več posameznikov, ki so se na upravo ŠDL obrnili prek spletne pošte s svojimi pripombami na njegovo delo, in jih povabil na sestanek. Ena izmed njih je bila tudi Jurečičeva, ki pravi, da je pričakovala pisni odgovor direktorja, ker pa v mail ni vključila svoje telefonske številke, predvideva, da si je Pečnik kratko malo vzel pravico, da do nje pride iz dokumentov ŠDL. Domneve so nam potrdili iz ŠDL, kjer so zapisali, da je »direktor telefonsko številko – kot poslovodna oseba – pridobil v evidenci stanovalcev«. Vse z namenom »hitrejšega in učinkovitejšega dogovora«. Očitno je končno napočil čas za dialog.
