Novice Svet24

Samo dvanajst mesecev za zidovi je iz njih naredilo žive mrliče. Fotografije povedo vse. Po enem letu brez stikov z zunanjim svetom in svojci so videti kot taboriščnice.

Naša oblast, pa tudi mnoge druge po svetu, so čez noč prepovedale vse obiske v domovih starejših, da jih ne bi sorodniki, znanci in prijatelji okužili z virusom sars-cov-2. Prvič so domove zaprli spomladi, drugič jeseni leta 2020. Marsikje zapora še vedno traja. Kljub temu so starejši, sploh v drugem valu, množično obolevali in umirali, saj so virus v domove, seveda nehote, prinašali zaposleni.

Naj ob tem poudarimo, da v prvem valu domsko osebje marsikje še zaščitnih mask ne bi imelo, če jih ne bi začeli šivati sami! Država je namreč na domove starejših, kot že neštetokrat, popolnoma pozabila.

Čeprav so bili ukrepi zoper covid res strogi, je zbolela več kot polovica stanovalcev. In kar je še huje: umrlo je okoli 15 odstotkov od približno 20 tisoč stanovalcev. Nekateri tudi zato, ker jih sploh niso peljali na zdravljenje v bolnišnico.

Kaj so torej naši »vrli« odločevalci dosegli z neprodušno in (pre)strogo zaporo? To, da so še pred letom dni relativno zdravi starostniki postali shujšane (ali, sicer veliko redkeje, čezmerno težke) in depresivne razvaline. Mnogi med njimi ne morejo več hoditi, številni so pozabili govoriti, nekateri se tudi smejijo ne več.  

Sicer pa preberite, kaj so nam povedale tri sogovornice, ki pravijo, da so njihove mame preteklo leto preživotarile brez dostojanstva in spoštovanja osnovnih človekovih pravic.

S sliko in besedo so o svojih mamah spregovorile Vesna Miletič, upokojena pravnica ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Silvija Novak, ki je zadnja leta pred upokojitvijo delala v Javni agenciji za zdravila kot uradnica, in upokojena ekonomistka Mojca Rosa.

Najbolj zgovorne so fotografije njihovih mam. Dobro si jih oglejte. Prva prikazuje, kakšne so bile pred epidemijo lani, druga je nastala po skoraj letu dni, ko so svoje mame lahko znova obiskale. Ne bomo zapisali, v katerem domu živijo, saj je stanje, razen redkih izjem, v skoraj vseh domovih starejših enako.  

Kletka za mamo

Zarja Jana

»Moja mama Maja Miletič, nekoč Semenič, se je rodila leta 1926 v Mariboru. Je zdravnica, primarijka, specialistka fizikalne medicine in rehabilitacije. Delala je v Beogradu, dolgo tudi v Nürnbergu v Nemčiji,« je začela Vesna Miletič in dodala, da je njena mama vozila avto do devetdesetega leta. »Pri 92 letih je začela nekako popuščati. Mučila jo je inkontinenca. Zlomila si je roko v ramenu in njena mobilnost je oslabela.« Zato se je odločila, da bo zapustila njun skupni dom. Pa še Vesna je v tem času zbolela in bi težko skrbela zanjo. »V dom se je preselila decembra leta 2018. Preselitev je lepo sprejela in se relativno hitro prilagodila. Dom je bil nov, lep, čist, imela je svojo sobo, osebje je bilo prijazno, hrana okusna in pestra.« Ker je zrasla med drugo svetovno vojno in vedela, kaj je lakota, pri hrani nikoli ni bila izbirčna. »Na srečo je v domu našla tudi nekaj zanimivih oseb, z njimi je dnevno pila kavice, se srečevala in pogovarjala.« Vsak dan so jo obiskovali hčerka, prijatelji in sosedje. »Dosti je brala, gledala TV, se pogovarjala po telefonu. V letu 2019 ni imela pripomb!«

Na začetku leta 2020 je padla in si zlomila roko. Obtičala je v postelji, z dvignjeno ograjo, ki ji je preprečevala vstajanje in hojo po sobi ter domu. »To je bila njena prva omejitev svobode gibanja. Njeno prvo ponižanje.« Kmalu zatem so se začeli epidemija in prvi tako imenovani koronski ukrepi.

Vse več prepovedi

Stopnjevale so se omejitve – gibanja po domu, druženja, obiskov, celo prepoved prejemanja paketov. »Negovalke so si nadele maske in postale neprepoznavne. Ni bilo več prijaznih nasmehov.« Ostala je sama, brez hčerke, ki bi ji bila v pomoč in oporo in je pred epidemijo ves čas skrbela za njene želje ter potrebe.

»Morala je odvajati v plenico, čeprav bi lahko šla na stranišče. Ampak za to je potrebna pomoč pri vstajanju s postelje, odpenjanju oblačil … Osebju je lažje, če je v postelji, in plenica se zamenja, kadar ima kdo čas, ne pa kadar je treba.« Obračali so jo kot štruco kruha in nihče ni imel niti petnajst minut časa, da bi sedel k njej, jo pobožal in ji dal malo sonca v otožno srce. »Samozavestna, disciplinirana, energična in duhovita ženska je usihala v okolju, kjer ni več imela nikakršnega vpliva ali nadzora. Omejena je bila s številnimi omejitvami, ki jih ni razumela.«

Čeprav je živela in kot zdravnica delala v Beogradu v času, ko so v Jugoslaviji razsajale črne koze, nikoli ni slišala za take pandemične ukrepe, ne med študijem niti v življenju. »Mame ni nihče seznanil s smislom in splošnostjo ukrepov na njej razumljiv in logičen način. Sprva je bila zato le skeptična, potem nezaupljiva, nato paranoična. Potem se je lepega dne vdala v usodo. Padla je v depresijo, zavračala hrano, nehala brati in gledati televizijo. Pozabila je, kako se uporablja mobilni telefon. Dobila je stacionarnega, ki pa je zaradi ograje na postelji zunaj njenega dosega.«

Kost in koža

Zarja Jana

Shujšala je, pa ne zaradi hrane, ki bi bila slaba. »Ni imela apetita. Hrana se ji je upirala. Zobje so ji postali preveliki, zato jih je nehala nositi. Izgubila je mišično maso, ne more več hoditi. Lasje so ji zrasli, a frizer dolgo ni delal. Negovalke nimajo časa, da bi ji na obraz nanesle kremo. Nimajo časa, da bi jo oblekle niti da bi ji približale telefon ali redno prižigale televizor. Tako preživlja dneve v nekakšnem rumenem pajacu, polnem madežev, zaprta v posteljno kletko in gleda v strop. In kar je najhuje: zaveda se vse te groze, ki jo je prisiljena preživljati.« Ko jo je naša sogovornica letos prvič obiskala v sobi in odpeljala ven, na zrak, jo je milo prosila, naj jo odpelje domov. Pa je ne more, saj se zdravi zaradi hude bolezni, in zaradi tega ji krvavi srce.

45 kilogramov bede

V življenje Silvije Novak je starost vstopila tako rekoč čez noč, ko je prevzela skrb za bolno mamo. Oče, ki je pred kratkim umrl, je bil tedaj, pred desetimi leti, zdrav. Da bi staršema pomagala, se je upokojila takoj, ko je bilo to mogoče. Ta naša druga sogovornica je tipična tako imenovana »sendvič« ženska, ki skrbi za mamo, ker pa ima tri otroke, občasno varuje tudi vnuke.

»Mamino počutje in njene delovne sposobnosti so se z vsakim dnem spreminjale. Je oseba z demenco.« Z očetom sta se vsak po svoje trudila. Tako so živeli pet let. Silvija je zgodaj vstajala, uredila svoj dom in odhitela k staršema, popoldne pa včasih še k vnukom. »Da bi mami omogočila še malo drugačne družbe, sva jo vpisala v dnevni center.« Potem je oče zbolel in za mamo je bilo treba čez noč najti dom starejših. Ko se je lotila iskanja, je postala na smrt obupana. »Nikjer ni bilo prazne postelje zanjo, povsod so bile (pre)dolge čakalne vrste.« 

Brezsramno varčujejo

Potem je konec leta 2016 le dobila prostor v domu. »Vsak dan sem se vozila tja in se objokana vračala domov.« Hitro je namreč do obisti spoznala vso bedo obstoječega sistema, ki vlada v skoraj vseh domovih še danes. »Tisti starostniki, ki so dobrega zdravja, se sami umivajo, oblačijo in hodijo na stranišče ter so še sposobni odločati o sebi, v domu uživajo.« Toda takšnih je malo, saj postajajo domovi starejših pravzaprav negovalne bolnišnice, kjer skoraj 80 odstotkov stanovalcev potrebuje vsak dan zdravstveno oskrbo in veliko nege. Mnogi imajo, tako kot njena mama, še demenco.

»Včasih so v domove starejših odhajali zdravi starejši ljudje, zdaj ni več tako.« Zato ne razume, zakaj zdajšnja vlada ne sprejme novih kadrovskih normativov. »Minister Cigler Kralj bi moral podpisati že davno pripravljene nove normative za socialno; minister Poklukar pa za zdravstveno nego.« Pa jih ne, saj še vedno, kot vse slovenske vlade doslej, brezsramno varčujejo na račun starejših, pa tudi pri slabo plačanem osebju.   

Ukradeno dostojanstvo

Trenutno pripadajo starostnikom štiri plenice na dan (dojenčkom sedem). »Ne vem pa, ali je kadra dovolj, da starostnikom zamenjajo plenice štirikrat, saj vem, da jih ponekod celo samo dvakrat. Kako se počutijo ljudje, ki čakajo na svežo plenico, si pa lahko samo mislimo.«

Lepega dne, ko se ji je skoraj »utrgalo«, kot rada reče, je začela pisati politikom, pa v časopise, tudi svojce je nagovarjala, naj naglas povedo, kar jim ni všeč. »Sploh ne vem več, koliko pisem sem napisala medijem in ministrom, varuhu, zagovorniku enakosti in zagovorniku pacientovih pravic, predsedniku vlade in tudi države.« Pravih odgovorov pa nikoli ni dobila, zato trdi: »Ljudem, ki so gradili Slovenijo, so ukradli dostojanstvo.«

Mama zdaj

Demenca Silvijine mame, ki ima danes 92 let, je v času, ko je ni obiskovala, napredovala. Morda tudi zato, ker je prebolela covid. Včasih jo pozna, včasih ne, govori malo. Tudi drugače je shirana, saj tehta le še ubogih 45 kilogramov, in ne hodi več. »Pred drugim valom je imela 50 kg. Najbolj je upadla v obraz, kosti so zelo izražene, oči ima kar naprej vnete, suhe in pekoče, koža je popolnoma izsušena, noge zatečene, a to nikogar ne moti.« Ve, da je njena mama najbolj pogrešala objeme, poljube in domač glas. Vsega tega med epidemijo ni dobila.  

Meni, da bi morali shiranim starostnikom zdaj dajati boljšo, bolj kalorično hrano, poleg glavnih obrokov pa še bogate in slastne malice. »Najbolj pa me moti, da so mojo mamo zanemarili v smislu druženja, da je niso redno dvigovali, ji omogočili dovolj gibanja in pomoči pri hoji in da ni imela ustrezne fizioterapije. V pol leta je obsedela in ne zmore več ne stati ne hoditi. Pred epidemijo je hodila, sicer z mojo pomočjo, ampak je.«

Taboriščnica

»Moja mama Anica Bobnar ima 94 let, nekoč je delala v banki, sedaj pa ima demenco. V domu starejših občanov živi od aprila leta 2015,« opisuje Mojca Rosa, ki je pred epidemijo mamo obiskovala vsak dan. Vodila jo je na sprehode, in ko ni več sama jedla, jo je tudi hranila in občasno celo negovala.

Nato so prišli prva domska zapora, izolacija, osamitev, odtujitev vseh zunanjih stikov, dotikov, pomoči pri negi, priboljškov, dodatkov … Skratka: za vse stanovalce je bilo konec normalnega življenja! »Ko sem mamo videla maja 2020, prvič po prvem valu pandemije, po dvomesečnem zaprtju doma, me ni poznala, bila je močno shujšana in me je povsem odsotno pogledovala. Ni bila sposobno nobene komunikacije, večji del najinega druženja je gledala nekam v daljavo.«

Spet nasmeh

Znova jo je začela obiskovati. Ni pa smela priti k njej vsak dan. »Najprej sem jo lahko obiskovala enkrat na teden, pozneje so mi dovolili tri obiske na teden.«

Sogovornica je bila srečna, ko je opazila, da gre mami, kljub demenci, na bolje. »Ob vsakem obisku je vidno napredovala, postajala je čedalje odzivnejša, začela je spet govoriti.« Telovadili sta tako, da je zapeljala voziček do droga, mama ga je prijela in vstajala z vozička, najprej z njeno pomočjo, kasneje pa sama. »Tako sva krepili nožne mišice in na njenem obrazu sem spet lahko opazila nasmeh.«

Obe sta jokali

Potem pa nov udarec: ponovna zapora domov ob t. i. drugem valu. Stanovalci domov starejših so bili spet zaprti, skriti očem bližnjih in javnosti. Ni bila edina, ki se je spraševala, zakaj te onemogle in izčrpane starce v imenu varovanja njihovih življenj zapirajo pred sorodniki. Kje so tu svobodna volja, svoboda izbire, odločitve? Mnogi so umirali in umrli sami …

Drugič so dom, v katerem živi gospa Anica, zaprli 9. oktobra lani. »Tega dne so mamo z odločbo preselili v sobo z gospo, ki je stalno spuščala zelo glasne, nerazumljive glasove. Bala sem se, kako bo mama to prenesla.« Ni dobro.

Mamo je znova videla sredi decembra lani, po več kot dveh mesecih. »Nikoli ne bom pozabila tega trenutka. Bila je shujšana. Videti je bila kot taboriščnica. Jokala je, ni me prepoznala, spuščala je nerazumljive glasove. Stala sem ob njej in tudi meni so solze zalile obraz.«

Dvignite mizerne plače!

Prve dni januarja letos je Mojčina mama dobila pljučnico. »Najprej so jo peljali na urgenco Kliničnega centra v Ljubljani, naslednji dan pa v Bolnišnico Sežana.« Ker je bila mama slaba in so mislili, da bo umrla, so ji v obeh bolnišnicah dovolili daljše obiske. »Naj pohvalim osebje obeh bolnišnic in se jim zahvalim.«  

Sedaj je njena mama spet v domu, v petem nadstropju stavbe A. »Osebje tega oddelka je čudovito, za mamo je dobro poskrbljeno, naredijo največ, kar lahko. Pozivam ministrstvo za delo, družino in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje, da nemudoma podpišeta nove normative, da bodo domovi starejših imeli dovolj osebja, da jim ne bo treba tako zelo garati, in naj jim že končno enkrat in za vselej dvignejo mizerne plače!«

Za konec

Vladni ukrepi so stanovalcem v domovih za starejše omejili tudi dostop do zdravstvene obravnave v bolnišnici, omejili ali popolnoma so jim prepovedali obiske. Nekateri domovi starejših so ukrepe še zaostrovali. Država je dopustila, da vsak dela po svoje. Stanovalci so bili brez vednosti in privolitve glede na zdravstveno stanje marsikje razvrščeni v skupino, ki bo deležna zdravljenja ob morebitni okužbi, oziroma v skupino, ki bo dobila le paliativno oskrbo, kar je evidentno kratenje pacientovih pravic. Bo za to kdo odgovarjal? Bo kdo prevzel odgovornost za preštevilne in nepotrebne smrti? In ali bo kdo javno pohvalil domove, ki so se zavedali škodljivosti ukrepov in so tudi med epidemijo dopuščali obiskovanje bolnih, dementnih ter umirajočih?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana