Da, tudi in predvsem v politiki, čeprav se zdi takšen pogled vsaj utopističen, še posebej v današnji družbi. Javnost je v preteklih desetletjih posvojila stališče, da se politiki pri doseganju svojih ciljev poslužujejo tudi laži, in ga sprejela kot del vsakdana. To je verjetno posledica dobre pol stoletja »podlage«, ko je deželo tlačil komunistični škorenj.
Slovar slovenskega knjižnega jezika politika ekspresivno označuje kot nekoga, ki »zna ravnati z ljudmi spretno«. Po domače povedano, politik s svojo retoriko in uporabo podatkov njemu v prid predstavi določeno tematiko tako spretno, da volivec stališče politike vzame za svojega.
Tudi zavajanje je legitimen del političnega nastopa, a le v delu, ko govorimo o zamolčanju določenih podatkov. Če želi politik na primer prepričati javnost o nujnosti posodobitve vojaške opreme za 780 milijonov evrov, potem seveda ob tem ne bo navajal podatka, da je javna zdravstvena blagajna po prvi oceni lani pridelala 87 milijonov evrov minusa.
Politik, ki se za dosego svojih ciljev brez sramu poslužuje laži, torej zlonamernega zavajanja, si na volitvah zasluži le en glas, svoj. Pot v pekel ni tlakovana z dobrimi nameni, temveč z laganjem in zavajanjem. Takšen pekel je svet izkusil med letoma 1939 in 1945.
Star slovenski pregovor pravi, da kdor laže, ta krade, predsednik vlade pa se je v dveh tednih dvakrat zlagal, enkrat celo v hramu demokracije. Prvič je natvezel, da vlada s seznanitvijo izbranih kandidatov za delegirana evropska tožilca zavlačuje, ker kandidata ne znata tujega jezika.
V državnem zboru je nato zatrdil, da je težava v postopku, saj naj bi »povsod« o imenovanju odločala vlada. Da bi bila pripovedka bolj verodostojna, je svoje besede podkrepil s pojasnilom, da mu je to povedalo »nekaj kolegov« iz članic EU, s katerimi se je pogovarjal. Kot je dan pozneje razkrilo Delo, v 15 državah od 22 sodelujočih v evropskem tožilstvu vlada pri imenovanju nima nobene vloge.
Gliha skupi štriha je še en slovenski pregovor. Na prizorišče se je vrnila premierjeva najbolj priljubljena političarka Aleksandra Pivec, ki ji bolj kot vzdevek Ptujska pristaja Kraška. V posebnem pogovoru za eno izmed režimskih trobil se je opravičila vsem, ki jih je oškodovala s tem, ko je svoja sinova povabila, da prenočita v sobi skupaj z njo, ko je bila na delovnem obisku. Opravičila se je, ker je v deželi, prepredeni s korupcijo, po ugotovitvah protikorupcijske komisije kršila zakonodajo in obenem ocenila, da ne gre za perečo problematiko?!
Čeprav je protikorupcijska komisija ugotovila, da je kot kmetijska ministrica kršila integriteto ter prepovedi in omejitve v zvezi s sprejemanjem daril, Pivčeva laže in zatrjuje, da komisija ni ugotovila nobenih kršitev.
V zadnjem tednu se je dokončno razkrilo, da gre pri najbolj grotesknem zatrjevanju SDS, da zavračajo vse totalitarizme, komunizem, nacizem in fašizem, za debelo laž. Njihov član in glavni urednik kvazi nacionalne tiskovne agencije je v spletnem pogovoru prostodušno razkril, da vodi fašistični medij. Samooklicani borci proti komunizmu ga niso izključili iz svojih vrst, sam pa se je pozneje čudil, kako to, da nihče ne razume njegove šale.
Morda zato, ker fašizem ni smešen, niti nič, povezano z njim. Če bi svojo šalo poslovenil in razkril, da vodi domobranski medij, bi bil iz svojih vrst verjetno deležen pohval.
Da ne bom preveč utrujal s slovenskimi pregovori, za zaključek raje uzbeškega: Če ti laž na začetku tudi koristi, se ti na koncu sprevrže v škodo, če ti resnica na začetku tudi škodi, ti na koncu prinese korist.
