Skoraj triindevetdesetletna je potrpežljivo čakala, da izolacija mine, vmes brez večjih težav prebolela še covid in se naučila uporabljati celo tablični računalnik, da je lahko videla sorodnike in z njimi ohranjala stike.
Sabini Pokovec, tolmački za gluhe, gre zahvala, da sva tisti petek z njeno teto Angelo Šantavec lahko poklepetali. Čeprav ji nagaja spomin, še posebno po preboleli okužbi z novim koronavirusom, in ji kdaj kakšna stvar uide iz glave, so utrinki iz mladostnih dni zelo živi. Na primer na čas pred drugo svetovno vojno, ki jo je rdečelasa Gela, drobna najstnica svetle polti, preživela z mamo, očetom in sedmimi sorojenci. Pa težka vojna leta, ko je izgubila dva brata in morala končati šolanje v Gluhonemnici – izobraževalni ustanovi za otroke z motnjami sluha – v Ljubljani. Sluh sta zaradi bolezni izgubila tudi sestra in brat, Angela pa se ne spominja, da bi kdaj slišala. V tistih časih gluhim ni bilo lahko, a Angela je našla svojo pot, se poročila, rodila tri otroke, delala najprej v tiskarni, potem pa v opekarni, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja, bodočega moža Francija. Kot perica v Univerzitetnem kliničnem centru je dočakala upokojitev, za kak dodaten dinar je pospravljala po domovih premožnejših, svoje največje veselje pa našla v obdelovanju zemlje ob svoji hiši v Zadobrovi.
Delo na svojih dveh njivah, ki sta vedno tako bogato obrodili, da je z zelenjavno radodarno zalagala bližnje, še vedno zelo pogreša. Pa družabne urice v organizaciji dnevnega centra Društva gluhih in naglušnih, ko so v dobrih starih časih pred korono skupaj počeli marsikaj, med drugim tudi vandrali po Ljubljani. Sajenje, okopavanje, pletje pa ji ni pridelalo le odličnega paradižnika in motovilca, ampak tudi gibčnost, ki jo je ohranila do danes. Ko se je Angela pred dvema letoma preselila v sobo Doma starejših občanov v Mostah, je pri uri telovadbe prekosila celo vaditeljico in se z obema rokama v priklonu dotaknila tal. Kako, mimogrede pokaže še danes, in pri tem je treba zapisati, da v tem položaju vztraja presneto dolgo in prekosi marsikaterega petdesetletnika!
Edina diagnoza je – starost.
Da bo Angela, ki bo aprila dopolnila 93 let, dočakala vsaj še eno leto, verjame tudi sama, saj je toliko let živel njen stari oče. A tisti, ki jo poznajo, so prepričani, da bodo v njeni družbi uživali še precej dlje. Resda jo malce boli levi kolk, saj je imela dve manjši nesreči na kolesu, a sicer ji zdravje tako zelo služi, da ji ni niti covid pretirano škodoval. »Spominjam se, da me je teta pri 85-letih prosila, naj jo peljem k zdravniku, da bi ji vendarle predpisal kakšno tableto, in bi imela o čem govoriti s svojimi prijatelji,« se med smehom spominja Sabina. In doda: »Še danes nima nobene diagnoze. Morda poje le kakšno tableto proti bolečinam.«
Angelo mladostni optimizem tudi v najtežjih preskušnjah ni zapustil. Gube ji gladi veselje do življenja in to jo ohranja mlado bolj kot vsaka krema. Čeprav kdaj pa le namaže svoj obraz s slovito »mažo« v modri škatlici ... Skromnost je zagotovo njena čednost in tej se pridružuje še sposobnost v vsaki priliki in človeku videti dobro. Usta sicer molčijo, a so zato Angeline oči toliko bolj zgovorne. In v času korone so si želele videti svoje drage. Ker je že prej uporabljala mobilni telefon in pošiljala kratka (SMS) sporočila, ni bilo druge možnosti, kot da se med drugo karanteno zaradi covida nauči uporabljati tablični računalnik. In se je. Seveda s pomočjo zaposlenih v domu, za katere najde same pohvalne besede, in pa zlate sostanovalke Julke, na katero lahko vedno računa. Poleg spremljanja poročil po televiziji in iger s sostanovalci je bila tablica v urah samote Angelin stik s svetom, otroki, vnuki in kar sedmimi pravnuki.
»Marljiva, delovna, skrbna in skromna, taka je naša zlata teta,« jo opiše nečakinja Sabina. O bežanju časa pa sama pravi: »Dnevi mi hitro minevajo. Kar naenkrat sem postala stara.« In potem se ji kotički ust razlezejo in obraz zažari, da ni v njih prav nič težko uzreti dekletce v obleki s pikami, zasanjanih oči in drobnega nasmeha.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
