Kaj je sploh učna pomoč, ki jo izvaja Zveza prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste -Polje? Kako jo udejanjate in komu je namenjena?
Učna pomoč je program, ki na ZPM Ljubljana Moste-Polje poteka že nekaj let. Prej smo ga izvajali po šolah, knjižnicah, doma … V splošnem je bilo težko slediti napredku in dogajanju na področju uspešnosti povezav med otroki in prostovoljci, saj je bila zadeva precej razpršena; kadar smo sodelovali neposredno s šolo in prostovoljce poslali na šolo, je bilo to veliko lažje, saj so nam bili šolski svetovalni delavci v veliko pomoč. Ko se je ustanovil Večgeneracijski center Skupna točka, smo pridobili nove prostore na Zaloški cesti v Ljubljani in smo lahko učno pomoč začeli izvajati ne samo v šolah in doma, ampak tudi neposredno pri nas, kar je program učne pomoči dodatno opolnomočilo – prostovoljci in otroci smo se lahko srečevali v naših prostorih. Sicer pa gre za program, v katerega se tako osnovnošolci in dijaki kot prostovoljci vključujejo prostovoljno. Velja torej, da ni prisile in pritiskov. Naš cilj je, da otroka spodbudimo k samostojnemu učenju, da mu pomagamo pri učni motivaciji ter nudimo oporo pri šolskih obveznostih, kadar je drugod ne dobi.
Kako se povezujete z osnovnošolci in dijaki? Vas poiščejo sami ali morda njihove šole ali starši?
Z udeleženci učne pomoči se v splošnem oziroma v največji meri povezujemo prek šol. Šole poznajo naše delo in se rade obračajo na nas za pomoč otrokom, ki imajo učne težave ali pa je njihova motivacija za učenje iz različnih razlogov upadla. Prav tako dobra beseda dobro mesto najde, in nekateri starši priporočijo naše programe, dejavnosti ter učno pomoč tudi drugim staršem. Na ta način pridobivamo nove udeležence – teh pa je kar precej. Če bi se kdo rad povezal z nami, smo mu na voljo tudi na elektronskem naslovu skupna.tocka@zpmmoste.net, lahko pa nas pokliče na 040 760 515. Oglasili se bova Irena Kurtović ali Estera Popovič.
Kdo so vaši prostovoljci, ki delajo z mladimi, in koliko jih sploh je? Kje so se s šolarji dobivali med korono?
Prostovoljci so iz različnih organizacij in različnih profilov. V največjem številu so to študentje, ki si želijo pridobiti novih veščin in znanj, si želijo opraviti prakso in podobno. Sledijo mladi zaposleni in upokojenci (načeloma upokojeni učitelji in učiteljice), najmanj je srednješolcev. V tem trenutku imamo 80 prostovoljcev in prostovoljk, ki so različno aktivni. Z uporabniki programa se srečujemo v kombinirani obliki – prek spleta in v živo. Prej je učna pomoč potekala izključno v živo, zdaj pa smo se navadili tudi na spletno obliko, ki jo želimo vzdrževati tudi v prihodnje. Tako je fleksibilnost glede urnika (števila ur učne pomoči na teden) večja, dosegamo tudi udeležence drugod po Sloveniji. Seveda pa se vseeno zelo radi srečujemo v živo, še posebej kadar gre za prvi stik. Učna pomoč in srečevanja v živo so absolutno nepogrešljivi, učenje na daljavo pomeni zgolj dodano vrednost. Učno snov je v živo tudi veliko lažje razložiti in vzdušje je bolj sproščeno, kar je pomembno za boljše počutje otroka.
Pravite, da se je močno povečalo število uporabnikov programa. Za koliko in kaj to pomeni, na kaj kaže?
Res je, število otrok se je od prvega vala epidemije (torej marca lani) do danes povečalo z okoli 30 na 180. Tu je več razlogov – narastlo je število prostovoljcev, zato smo lahko vključili več otrok, tudi iz drugih krajev Slovenije. Hkrati pa je več otrok in dijakov nujno potrebovalo učno pomoč v času zaprtja šol, saj doma niso prejeli ustrezne pomoči, prav tako so imeli na voljo manj pomoči iz drugih virov (inštrukcije, medvrstniško učenje, šolski svetovalni delavci in pedagogi), ali pa je bila računalniška oprema preslaba, niso zmogli samostojnega dela za šolo ... Moje mnenje je, da je pomanjkanje tistih učnih veščin, ki jih otrok ali dijak že pred karanteno ni uspel usvojiti, veliko pripomoglo k upadu učne motivacije in znanja. Ti otroci so nujno potrebovali takojšnje mentorstvo in pomoč odraslih, ki bi jih pri šolskem delu lahko spodbujali. Povečanje povpraševanja po pomoči kaže zgolj na to, da morajo otroci in dijaki nujno obiskovati šolo, ki predstavlja pomemben socialni in izobraževalni sistem, v katerem imajo tudi ranljive skupine otrok in dijakov (vsaj približno) enake možnosti za zdrav in uspešen razvoj.
Kateri učenci so (bili) najbolj ranljivi, kateri ta hip potrebujejo največ vaše pomoči?
To so predvsem tisti učenci in dijaki, ki so imeli že prej učne težave in premalo motivacije pri učenju, otroci s posebnimi potrebami ter tisti, ki jim starši zaradi preobremenjenosti ali pomanjkanja kompetenc pri predajanju znanja (migranti, manj izobraženi, psihosocialno obremenjeni …) niso zmožni pomagati pri šolskem delu. Tudi danes ti otroci in dijaki potrebujejo veliko pomoči, saj se že kažejo znaki pomanjkanja znanja zaradi šolanja doma. Poleg tega se je z odprtjem šole znova pojavilo »strožje« ocenjevanje (kriteriji znanja v šoli so videti višji kot v času šolanja doma), s tem pa stres in stiske otrok iz omenjenih skupin.
Predvidevam, da so otroci, ki so udeleženci programa učne pomoči, najpogosteje iz ranljivih, bolj socialno šibkih okolij, kar najverjetneje pomeni, da niso imeli enakih možnosti dostopa do znanja kot ostali. Se motim?
Ne, prav nič se ne motite. V večini gre za otroke in dijake iz ranljivih skupin ter za otroke in dijake z učnimi težavami. Kljub temu pa vključujemo tudi tiste, ki si želijo biti boljši ali odlični na šolskem področju – program je tako namenjen vsem, saj želimo spodbujati tudi medvrstniško povezovanje in medsebojno pomoč med otroki in dijaki. Žal pa moram pritrditi, da je delež otrok iz ranljivih skupin res visok, zaradi prej omenjenih omejitev. Osnovnošolec in dijak za uspešno učenje nujno potrebujeta tudi podporo v domačem okolju ter ustrezno pomoč odraslih.
Kaj so vaša ključna opažanja pri stikih z mladimi, ki jim nudite učno pomoč? Kaj jim povzroča največ preglavic?
Če se osredotočimo na učence in dijake iz ranljivih skupin, je največja težava pomanjkanje učne motivacije (to je posledica neurejenih družinskih razmer, osamljenosti, slabših učnih navad, pa tudi neustrezne ali pomanjkljive podpore odraslih v primarnem okolju), še upoštevamo širšo skupino otrok in dijakov, pa je to upad znanja. Že usvojenega znanja šoloobvezni niso utrjevali in uporabljali v tolikšni meri kot v času odprtih šol, zato je prišlo do slabših rezultatov pri učnem procesu. Na to pa so seveda vplivali tudi omejeni socialni stiki – tako z učitelji kot z vrstniki.
Kako pa dojemajo virus? Se ga bojijo?
Na splošno jih same bolezni ni tako strah, se pa bojijo škode zaradi posledic epidemije, ki jih tudi neposredno občutijo, na lastni koži. Najmanj si želijo, da bi se šole ponovno zaprle. To se kaže v tem, da spoštujejo pravila, se držijo vseh ukrepov, samo da pouk ne bi spet potekal na daljavo. Begajo jih tudi vprašanja, kaj bo z njimi, njihovo prihodnostjo. Zanimivo, da se to sprašujejo že pri 12, 13 letih. Če jih vprašamo, kako so, kako se počutijo zaradi situacije, v kakršni smo, ne bomo dobili pozitivnih odgovorov. Pravijo namreč, da se počutijo osamljene, izolirane. Kako hrepenijo po živem stiku, priča tudi, da kljub temu, da imamo možnost učne pomoči na daljavo, prek računalnika, oni raje pridejo k nam, da se srečamo v živo. Vidite, koliko to pove! Takrat, ko so veljali najstrožji ukrepi in nismo mogli delati tako, da bi bili fizično skupaj, so nas otroci kar sami klicali in preverjali, kdaj bodo spet lahko prišli, kdaj se bomo odprli. Super občutki so, ko vidiš, da si nekdo res želi priti in kaže interes za učenje. Naj povem tudi, da nekateri otroci niso veseli, da so ponovno v šoli. Razlogi za to so različni. Med njimi je pogosto tudi, da se že prej v šoli niso počutili sprejetih, so jih vrstniki izključili, in jim je bilo potem, ko so ostali doma, to breme odvzeto. Sicer pa znajo našteti tudi nekaj prednosti pouka na daljavo, kot so, da lahko zjutraj dlje spijo in so lahko v pižami ves dan. Če sklenem, bi rekla, da so kar obremenjeni od teže vsega dogajanja in sprememb v svojem življenju. Vse negativno, kar izpostavljajo, je kar težko sprejeti, zato se v svojem učnem programu na moč trudimo, da jih tudi razbremenimo. Ko smo skupaj, jih zato bodrimo, se tudi pohecamo, pogovorimo. Skratka, pri nas ni samo učenja, usvajanja snovi, ampak sta tudi pogovor, psihosocialna podpora. Pomagamo jim misli usmeriti v pozitivno. Predvsem pa poudarjamo, da je šola njihova prioriteta, vendar mora popoldne, ko opravijo s šolo povezane obveznosti, nujno priti na vrsto tudi sprostitev in zabava.
Če se osredotočiva na osnovnošolce ... Kako so doživljali šolanje na daljavo? Kako se počutijo zdaj, ko so znova v šolah?
Ravno zadnjič smo z osnovnošolci igrali »možgansko nevihto«. Moje vprašanje se je glasilo: »Na katere besede ali asociacije pomisliš ob besedi koronavirus?« Odgovori so se glasili: osamljenost, manj znanja, dolgčas, manj gibanja … Prav vsi, s katerimi sem se pogovarjala, so veseli ponovnega odprtja šol in možnosti druženja. Trenutno imajo največ skrbi pri doseganju minimalnih standardov znanja, pridobivanju ocen, vpisih na srednje šole, skrbi pa jih tudi prihodnost šolanja. Poročajo tudi o tem, da so s svojimi sošolci bolj povezani kot kadarkoli prej – nisem prepričana, ali lahko to posplošim, je pa bilo povedano. A mi nekateri otroci tudi povedo, da niso veseli, da so ponovno v šoli. To je zagotovo skrb vzbujajoč podatek, ki lahko kaže na neurejene in že napovedane stiske otrok, ki so posledica medvrstniškega nasilja, zasvojenosti z računalniki, stisk pred učitelji ali strahu pred virusom.
Enako me zanima pri dijakih. Predvsem bi radi izvedeli, kaj se dogaja s srednješolci, ki bodo imeli letos maturo.
Dijaki oziroma najstniki so med epidemijo zagotovo najbolj pogrešali socialne stike in učno razlago; odnosi z vrstniki in učitelji ter priprava na zrelostni izpit so v tem starostnem obdobju ključnega pomena. Zato smo na Trubarjevi ulici, v prenovljenih prostorih, organizirali četrtkove priprave na maturo ter pomoč pri brezplačni dodatni razlagi učne snovi za srednješolke in srednješolce. Zelo pomembno je, da se bodo znali dijaki in dijakinje ustrezno pripraviti na maturo. Pri tem jih je treba spodbujati na različne načine: medvrstniško učenje in pomoč (tisti, ki znajo več, lahko pomagajo tistim, ki znajo manj), spodbujanje, da sami raziskujejo in sprašujejo (tudi med poukom), ter spodbujanje pri iskanju strokovne ali druge oblike pomoči za dodatno razlago učne snovi.
Pri katerih predmetih so imeli šolarji največ težav?
Največ preglavic tako osnovnošolcem kot dijakom povzročajo naravoslovni predmeti. Tisti, pri katerih ima pomembno vlogo abstraktno mišljenje in je za razumevanje zelo pomembna temeljita, natančna razlaga. To sta na primer matematika in fizika. Pri usvajanju teh predmetov se poraja več vprašanj in seveda je ta lažje na učitelja nasloviti v živo kot prek interneta. Tudi pri jezikih, na primer angleščini, so imeli težave. Jezika se dejansko naučimo tako, da ga govorimo – uporabljamo, poslušamo, da vidimo izgovorjavo, kar pa je, če ima učitelj na obrazu masko (zdaj, ko pouk spet poteka kot običajno, imajo učitelji zapovedano uporabo obrazne zaščite, op. p.), težko.
Več kot jasno je, da prostovoljci dosegate večji smisel kot »samo« pomoč pri šolskih zadevah. Ste jim tudi v oporo, razbremenitev.
Seveda, ponavljam, da gre za bodrenje in spodbujanje učne motivacije (predvsem notranje) pri učencih in dijakih, hkrati pa jih želimo pripraviti na življenje. S tem, ko se otrokom in dijakom dodeli mentor (recimo temu »study buddy«), se otrok z njegovo pomočjo pripravlja tudi na izzive življenja, v smislu treniranja socialnih veščin, učenja samostojnosti, prevzemanja odgovornosti za svoje šolsko delo … Hkrati se nekateri uspejo povezati tako, da postanejo tudi prijatelji, nekateri učenci in dijaki pa kasneje sami postanejo prostovoljci.
Nam lahko poveste kakšno zgodbo, ki se je pripetila v programu in se vam je vtisnila v spomin?
Veliko je takih, naštela jih bom le nekaj. Naj omenim fanta, ki je uporabnik učne pomoči že tri leta. Njegova mentorica sem jaz in res z zadovoljstvom in ponosom zrem v njegove dosežke. Ko sva se začela dobivati, je imel negativne ocene, danes pa ima štirice. Celo učiteljica matematike ga je pohvalila in on je bil tako ponosen ob tem. To so te lepe zgodbe! Imamo primer prostovoljca in uporabnika, ki sta imela na začetku kar težave, da sta vzpostavila red in način dela, no, danes sta pa tako uigrana in povezana, da se učita kot dva prijatelja. Med zgodbami so sicer tudi bolj bridke, ugotovili smo na primer, da se je udeleženki našega programa doma dogajalo nasilje. Seveda smo ukrepali ob tem spoznanju. Kot zelo pozitivno pa bi izpostavila, da se tudi starši s programom učijo, in sicer to, da nam lahko zaupajo in smo jim na voljo. To nam dajo vedeti, ko stopijo v stik z nami in prosijo, naj pomagamo njihovemu otroku. Zavedajo se, da mu ne zmorejo dati vsega, kar potrebuje, sprejmejo to dejstvo in poskušajo nekaj ukreniti glede tega. To je krasno, pohvalno. To je odgovorno!
Če potegneva črto pod koronačas, kakšna je škoda, ki jo je epidemija povzročila mladim?
To, da so v tem času prejeli manj znanja, kot bi ga sicer, če bi se šolali normalno, zagotovo. To še otroci sami opazijo in s tem je seveda povezan tudi stres, ki ga doživljajo. Naj omenim tudi, da so se kriteriji zvišali; med korono, ko je pouk potekal na daljavo, so se kriteriji ocenjevanja spustili, zdaj pa se zahteva več in je to kar velik problem. Otroci so kar nervozni, kaj bo. Naj izpostavim, da zaprtje šol ne pomeni le okrnjenega znanja, pomeni tudi povečanje individualizma in manj povezovanja. Otroci in dijaki, pa ljudje na splošno smo v tem času zgubili dnevno rutino in občutek varnosti. Pri tem so bile najbolj na udaru ravno ranljive skupine otrok in odraslih. Ni problem, če se to dogaja kratko obdobje, vendar zdaj traja že dlje časa, kar vzbuja občutke negotovosti, nezaupanja sočloveku in obupa. Ob vsem povedanem naj sklenem tako: menim, da morajo šole nujno ostati odprte.
