Živimo v časih brez precedensa. Mineva eno leto, odkar je globalna pandemija koronavirusa ustavila svetovno in domače gospodarstvo na način, kot bi ga le redkokdo lahko predvidel. Temu so se morale prilagoditi tudi finančne institucije. Evropska centralna banka je kmalu po izbruhu koronakrize spoznala, da bo primorana voditi ekspanzivno denarno politiko, čemur so prikimali tudi predstavniki držav članic, ki so se lani, poleg standarnega sedemletnega proračuna EU, pogodili tudi o instrumentu za spodbujanje okrevanja NextGenerationEU, ki daje državam članicam na razpolago 1,8 bilijona evrov. V okviru tega mora vsaka država Evropski komisiji predstaviti načrt za okrevanje in odpornost, ki določa, kje in na kakšen način bo država porabila svoj delež. Slovenski načrt, za katerega je zadolžena služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, je za zdaj še predmet pogajanj, saj naj bi v Bruslju veljalo prepričanje, da Slovenija ni v zadostni meri sledila smernicam. O tem, zakaj je tako in kako to popraviti, smo se pogovarjali z Bogomirjem Kovačem, profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti.
Slovenija si iz evropskega načrta za postpandemično okrevanje lahko obeta 5,2 milijarde evrov, a v bistvu je »samo« 1,6 milijarde evrov nepovratnih sredstev. Ali lahko pojasnite, kako si lahko pomagamo s preostalimi 3,6 milijarde evrov? V čem so ta sredstva bolj dobrodošla od navadnih posojil pri bankah, ki v tem času državam nudijo zelo ugodne kredite z nizkimi obrestmi?
Vsekakor gre pri teh sredstvih, ki smo jih dobili – pa naj gre za nepovratna sredstva ali ugodne kredite –, za namenska sredstva, ki so pravzaprav del nekega spodbujevalnega projekta, ki ga Evropska unija namenja članicam. S tega vidika gre za pozitivno zgodbo, kajti to je spodbuda od zgoraj navzdol, ki države nekako usmerja, jim tudi pomaga in jih spodbuja pri izhodni strategiji. Glede na to, da pandemija sovpada tudi s tako imenovanim proračunskim obdobjem, velja tem sredstvom prišteti sredstva, ki jih dobimo iz sedemletnega obdobja kohezije. Tako da, ko načrtujemo tako imenovano razvojno desetletje, ki je na eni strani sestavljeno iz spodbujanja izhoda iz krize, hkrati pa se prekriva z novim proračunom, bi morali vzeti en in drugi sveženj denarja ter na tej osnovi razviti celotno razvojno strategijo in investicijski ciklus.
Se pravi, teh sredstev ni zgolj 5,2 milijarde, ampak nekaj čez deset milijard evrov. So seveda različne ročnosti, so tudi sredstva z različnimi stroški. Stroški kreditiranja so pri nepovratnih sredstvih seveda nikakršni, tista sredstva, ki jih Evropa posebej daje, pa so zelo zelo ugodna, primerljiva s temi tržnimi, a s pomembno razliko. Eno je seveda, če se zadolžite prek neke skupnosti, kot je EU – to je tudi prvič, da se gre v tovrstne spodbude na tak način –, drugo pa je, če se zakreditirate po enakih stroških na zasebnih finančnih trgih. Tudi s tega vidika je možnost, ki jo daje Evropa, ugodnejša, kajti kasneje se lahko s takšnimi krediti lažje dogovarjaš o prolongaciji in tako dalje. Tu je v ozadju vrsta posredno ugodnejših razmer kot pri povsem komercialnih virih sredstev v posameznih državah.
Ali menite, da na službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko obstaja neko fundamentalno nerazumevanje smisla paketa za okrevanje? Zdi se, da bi za večino načrtovanih slovenskih projektov lahko pridobili tudi financiranje pri zasebnih kreditodajalcih, v Bruslju pa o tem skladu govorijo kot o prelomnici za dolgoročen razvoj evropskih gospodarstev.
EU je poskušala članicam okvirno nakazati, na kaj naj se osredotočijo. Tu gre za tako imenovani tehnološki preboj, kjer je Evropa zainteresirana, da vse članice nekaj postorijo na področju industrije 4.0, in temu je posvečena usmeritev digitalizacije, na drugi strani pa gre za tako imenovani zeleni razvojni preboj, kar je spet druga temeljna usmeritev. Evropa je v bistvu podala usmeritve, ki jih potem tudi poskuša posredno uravnavati. To pomeni, da se načrtuje od zgoraj navzdol, od spodaj navzgor pa polnite te programe. Slovenska vlada pa se je odločila nekoliko drugače. Šlo je za izrazito načrtovanje od spodaj navzgor, kar pomeni, da smo spodbudili zlasti naših dvesto občin, naj povedo, kakšne so njihove razvojne potrebe, in začeli načrtovati te projekte, ki smo jih šele nato po svoje razvrščali v posamezna poglavja. Teh je trenutno osem, med njimi je denimo turizem, ki ga na evropski ravni ni, je pa najbrž pri nas to stvar političnih prioritet v koaliciji. Skratka, zdaj je nastal dokument z nepreglednim številom različnih projektov in to so v EU ocenili kot ne prav dobro strukturirano, češ da ne ustreza evropskim prioritetam.
Razen usmeritev in predpisanih odstotkov po določenih poglavjih, koliko ima Bruselj sploh moči, da določi, kako bodo države članice porabile ta sredstva? Ali se lahko zgodi scenarij, ko bi Unija zadrževala izplačila posamezni članici?
Tu bo šlo seveda, kot vedno v EU, za kompromise. V EU bodo pri usmeritvah seveda vztrajali, potem bodo v proceduralnem delu zavračali, poskušali kaj preusmeriti, a mislim, da si EU kakšnih bistvenih sankcioniranj ali recimo odvzemanja sredstev še ni privoščila, tudi tokrat si ne bo. Potencialno lahko samo določena sredstva ostanejo neporabljena; ne zaradi kakršnihkoli sankcij, ampak samo zaradi naše nesposobnosti pravočasnega koriščenja.
Kar zadeva slovenski predlog načrta za odpornost in okrevanje, ste sami skeptični tudi do njegovega »videza«, češ da gre za preobsežen dokument, daljši celo od nemškega, čeprav ima Nemčija 40-krat več prebivalcev kot Slovenija.
Ker je ta dokument nastajal od spodaj navzgor, gre za seštevek projektov, izostale pa so strateške usmeritve, ker jasnih razvojnih strategij na državni ravni pač nimamo. Če bi naš dokument po obsegu aplicirali na Nemčijo, državo, s katero se tako radi primerjamo, bi prišli do 12 tisoč strani dolgega načrta. Seveda so pomembne tudi priloge, ki so pri nekaterih obsežnejše, mi pa smo vse stlačili v en dokument, podobno kot denimo Hrvaška. To samo nakazuje nepripravljenost ali nesposobnost mlajših članic, da bi s strateškimi razvojnimi dokumenti pokazale, da so tudi sicer zrele in pripravljene na takšne investicijske cikluse. Obseg dokumenta in njegova struktura dokazujeta, da smo imeli in imamo pri tem zelo velike težave, da je operativna sposobnost strateškega načrtovanja nizka, da tega nismo znali povezati niti s ciljnim proračunskim načrtovanjem – tukaj so slovenske težave že kar dolgo časa prisotne, ampak pri tej vladi in v teh razmerah so še toliko bolj vidne. Napak je zelo veliko, priložnost, ki jo je Evropa ponudila, je prav tako velika, zato je razkorak še toliko večji.
Opozicija vladi očita, da je načrt pripravljala v tajnosti, brez javne debate. Ne nazadnje je dokument še pred kratkim nosil oznako interno. Ali je ta očitek na mestu?
To je vsekakor pomembno vprašanje. Tovrstne strategije so pomembne kot dokončan dokument, predvsem pa je pomembno, kako nastajajo. Ker gre za dolgoročnejše razvojne pogoje, je seveda tudi zelo pomembno, da poteka čim širša javna razprava, kolikor je ta čas pač mogoča. Tega seveda vlada ni naredila oziroma si predstavlja, da je to postorila z enim ali dvema sestankoma. K sodelovanju ni pritegnila niti socialnih partnerjev niti stroke in pri tako usmerjeni in usposobljeni administraciji, kakršna je v Sloveniji, je končni dokument, logično, slab oziroma neuporaben.
Na temo javnih financ opozicija vlado vse glasneje napada tudi zaradi visokega proračunskega primanjkljaja. So takšni očitki upravičeni, glede na to, da se že eno leto spopadamo s pandemijo?
Trenutno so proračunske omejitve z evropske strani povsem razvezane, kar pomeni, da si države lahko privoščijo primanjkljaje v skladu s svojimi razvojnimi prioritetami. Vse omejitve, ki jih običajno s fiskalnimi pravili določa Evropa, so eliminirane zaradi pandemije, in to je tisto, kar države s pridom izkoriščajo. Slovenski problem je lahko ne samo visok primanjkljaj, ampak tudi dejstvo, da zadolženost zelo hitro narašča. Pri tem je pomembno, za kaj smo ta sredstva porabili; ali gre zgolj za takšne in drugačne transferje ali smo sredstva porabili tudi za določene razvojne investicije oziroma nekaj, kar bo v prihodnosti omogočilo hitrejšo gospodarsko rast. Proračunski primanjkljaj je visok, dinamika zadolževanja v Sloveniji pa je nadpovprečna. Zdi se, da se država oziroma finančno ministrstvo relativno lahkotno obnašata do vprašanja javnih financ. Mislim, da tudi fiskalni svet upravičeno opozarja na dinamiko zadolževanja, in sicer na način porabe proračunskega denarja; prav to v tem hipu vzbuja skrb. Tako pri nas kot v Evropi je seveda pravilna odločitev, da države s fiskalnimi politikami trenutno rešujejo krizne razmere. Ta odločitev je prava, v nasprotju z letom 2009, ko se je Evropa odločila za varčevalno politiko. Zdaj imamo ekspanzivno politiko, kar je prav, a se je treba zavedati, da so države, kot je Slovenija, zelo občutljive na zadolževanje in je treba paziti, kako sredstva porabljamo, kajti vse to bi lahko imelo pozneje negativne posledice. To se predvsem pozna takrat, kadar poskušate izdatke, ki so pogojeni z aktualno krizo, dodatno povezovati s kakšnimi davčnimi olajšavami. Te kasneje ostanejo, proračunski prihodki se zmanjšujejo, kar lahko pripelje do težav, ko se bodo fiskalni okvirji zaostrili. Trenutno nimam občutka, da bi fiskalna pozicija države to vlado posebej skrbela. Obnaša se razmeroma lahkomiselno na tem področju.
Ali so ljudje lahko upravičeno zaskrbljeni, da nas po koncu zdravstvene krize čaka nova doba varčevalnih ukrepov?
Vse bo odvisno od tega, kakšna bo usmeritev EU in kako bo slovenska vlada to razumela. Kajti vsekakor se bo zgodilo, da se bodo fiskalne razmere in tudi stopnje zadolževanja začele omejevati, in takrat bo zelo pomembno, kako bodo vlade to kompenzirale. Z ekonomskega vidika so možnosti predvsem te: da imate dobro gospodarsko rast, da imate relativno ugodno plačilnobilančno pozicijo, da še tam kaj pridobite s presežkom izvoza nad uvozom, in na tretji strani – gre seveda za to, da pametno obvladujete predvsem izdatke. So pa določene vlade nagnjene k relativno hitremu krčenju izdatkov, kar je lahko s socialnega aspekta kar hudo.
Aktualna vlada se rada pohvali z dejstvom, da dajejo bonitetne hiše slovenskim javnim financam dobre ocene. Koliko teže imajo zares tovrstne ocene v tem času?
Bonitetne hiše so tiste, ki so v preteklosti krojile usodo zadolževanja na zasebnih finančnih trgih, trenutno pa so pod vplivom makroekonomskih intervencij centralnih bank spremenile svoja stališča izpred desetih let. Tako da je danes pravzaprav to neka splošna dobra ocena večine držav in se ne moremo s tem nič kaj posebno hvaliti. Imamo dobro oceno, pred krizo smo imeli dobro gospodarsko rast, in s tega vidika so te pozicije zelo dobre, lahko pa se v prihodnosti zelo hitro spremenijo. V preteklosti so bonitetne hiše svoja stališča spreminjale zlasti, če se je izkazalo, da je ogrožena stabilnost bančnega sistema. Pri nas imamo trenutno to srečo, da smo leta 2014 izdatno sanirali slovenske banke, a se seveda lahko v prihodnosti tudi na tem področju marsikaj zgodi, težko napovedujemo. Upajmo, da se v tem primeru ne bo ponovila zgodba izpred sedmih, osmih let, a vsekakor je treba biti tudi na tem področju zelo previden.
