Novinarstvo namreč v njegovem najbolj surovem pomenu, vsaj v svojih očeh, razumem kot biti na preži za pravimi informacijami in tudi krivicami in škodljivostmi, ki se dogajajo okoli nas, ter nanje opozarjati. Smoter novinarstva je po mojem mnenju premikati, opozarjati, poudarjati, razlagati, opremljati javnost z verodostojnimi in kredibilnimi informacijami, da bo posamezniku in skupnosti(m) bolje. A danes res potrebujem premor od tega.
Zadnje dni sem se namreč intenzivno ukvarjala z vpogledom v zadnjih 365 dni, ki predstavljajo koronačas in so zelo močno spremenili moj in vaš svet. Težko je. Vsem. Enako kot bolezen sama je zahtevno soočanje s tem, kako smo kot posamezniki in družba odgovorili na to, kar se dogaja. Ampak o tem vam trobim ves čas in ste me že siti. Saj veste, tisto o družbeno odgovornem posamezniku, ki je sposoben videti onkraj sebe, je moja mantra. Tukaj bi spet lahko vpeljala najbolj banalen primer, eno od večjih razočaranj te epidemije: (ne)uporabo mask. Te vse bolj postajajo simbol korone in tega, kako jo dojemamo – njen najnižji skupni imenovalec.
Če je ne nosiš, najverjetneje pomeni, da ne verjameš v virus ali vlado, da vse dojemaš v luči zarote, meniš, da je covid-19 le krinka, da elite z njo vštric dosegajo nekaj, kar jim je v interesu, na način, ki bo na svet in njegove prebivalce vplival usodno. Če jo imaš, si pa ovca, zaslepljenec, nekdo, ki so mu uspeli oprati možgane, in si vreden vsakega usmiljenja, si desničar in »vaš«, ne »naš«, ter v njih, ki je ne nosijo, vzbujaš pomilovanje in posmeh. Dve hudi skrajnosti, ki sem ju zapakirala na malo karikiran način.
Kaj vse smo z epidemijo kot ljudje odložili drug pri drugem! Prav kup nesnage, ki se je ne da reciklirati. Razpolovna doba tega, kar si podajamo, da ne rečem mečemo, je namreč daljša kot pri plastiki. Saj lahko omilim retoriko, ne uporabim teh komunalnih metafor in rečem raje: ta čas nas sooča z veliko izzivi, na katere nimamo enotnega odgovora, reakcij, vendar ne ... Danes nimam darilnega papirja in pentlje za paketek s prej izrečenimi oznakami enoletnega vzdušja, ki so najverjetneje še premile.
Razvija se pravo antimaska gibanje. V njem so se (z)našli tudi nekateri starši, ki ne razumejo smisla uporabe obrazne zaščite pri svojem otroku, ko je ta v razredu, in povedo tudi konkretno, kakšne težave imajo njihovi potomci, ker jih morajo nositi: glavobol, kašelj, agresija in bipolarnost. Četudi sem vas bila do dela, ko mi omenjate, da vas skrbi vpliv maske na zdravje vašega otroka in ne nazadnje na vas same, še pripravljena poslušati in za vas poiskati informacije, ki jih potrebujete, ste me, ko ste začeli naštevati konkretne težave, ki jih pripisujete uporabi obrazne zaščite, izgubili.
Pravite celo, da bi za razred kupili skupen merilnik, s katerim bi spremljali, kaj se dogaja s kisikom v krvi pri otrocih v času, ko imajo na obrazu zaščito. Nikar! Ne zapravljajte denarja! To so že drugi storili namesto vas in merili in izmerili ter ugotovili, da je kisika dovolj, da je raven normalna. Samo ko smo močno zadihani, se uporaba maske odsvetuje. In kolikor vem, je to stroka tudi poudarila, zato mladina na primer pri telovadbi mask ne nosi.
Ampak, ja, prepričajte se. Spremljajte, merite. Pravico imate. Tudi pravico dvomiti in biti zaskrbljeni. Ampak ne pozabite ob tem niti na mojo, ki je pravica do zaščite lastnega zdravja. In če ste vi ali vaš otrok z mano brez maske na primer v dvigalu in po možnosti bolni, imava veliko težavo. Ob vsem, kar sem povedala do zdaj, si bom dovolila, da tu zaključim. Brez pretiranega poglabljanja in razglabljanja, ker se mi zdi, da se bomo oziroma smo se razumeli. Tokrat si bom dovolila, da na svoji strani za komentar nimam prav posebnega komentarja, čeprav je vse skupaj v resnici komentar.
Polona Krušec, novinarka časnika Novic Svet24
polona.krusec@svet24.si
