»Tisočkrat na dan pomislim nanjo. Zjutraj, ko vstanem, zvečer, ko grem spat, in ponoči, ko ne morem spati. Najbrž ne bo nikoli bolje, se pa sčasoma naučiš živeti s to bolečino,« pripoveduje Romanina mama Liljana Muhič.
»Njen nasmeh je bil kot biser. Umrla je mučeniške smrti. Zaboli in zapeče vsak trenutek, ko se spomnim nanjo. Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med ubojem in umorom. Srce bo morilca vedno obsojalo. Vsak umor bi moral biti kaznovan z dosmrtno ječo. Marsikje imajo tudi smrtno kazen,« razmišlja Romanin oče Branko Muhič.
ČE BI SE RES VMEŠAVALA ...
Tragedija se je zgodila 23. februarja lani. Romana se je odločila, da zvezo z Borutom prekine. Težave sta imela že dalj časa. Pred tem sta se enkrat že razšla, a mu je, tudi zaradi otrok, Romana odpustila nezvestobo in ga vzela nazaj. A stari vzorec se je ponavljal in v njej je dozorela odločitev, da zvezo konča. Ta korak je hotela opraviti sama, brez prisotnosti otrok, zato je mamo, pri kateri je živela s partnerjem in otrokoma, prosila, naj tisto nedeljsko dopoldne otroka odpelje k maši in potem na igrala, da se bo lahko na samem pogovorila z Borutom.
»Ves čas sojenja sta njegova odvetnika govorila, da sem se vtikala v njuno življenje. Seveda me je kdaj vprašala za nasvet in seveda sem ji povedala, kaj si mislim. A odločitve je sprejemala sama, saj je bila odrasla. Če bi se res tako vmešavala, bi takrat ostala doma in bila zraven. Mogoče se potem ne bi zgodilo, kar se je. Mogoče bi jo lahko kako ubranila,« pripoveduje Liljana.
ZADNJE SPOROČILO
Romani je zaupala. Ne nazadnje se je nekaj let prej razšla z nekdanjim partnerjem, očetom starejšega otroka, fantka, in čeprav sprva ni dobro kazalo, sta se na koncu vse lepo dogovorila in ostala v dobrih odnosih, predvsem kar zadeva skrb za njunega otroka. »Znala sta se dogovoriti in si nista nagajala. Odgovorno sta se vedla, in kolikor sta bila mlada, sta vse skupaj reševala zelo zrelo. Prav zato me je pozneje, med sojenjem, zelo zabolelo, ko sta Borutova odvetnika trdila, da mu je Romana grozila, da ne bo nikoli videl hčerke. Res ni bila taka,« nadaljuje Muhičeva.
Kako uro in pol po tistem, ko je z otrokoma odšla od doma, malo po 11. uri, je Liljana dobila sporočilo. »To je bilo zadnje sporočilo, ki sem ga dobila od Romane. Da bo Borut počakal, da se vrne hčerka, potem pa bo šel, je pisalo. Nisem vedela, kaj naj naredim. Nisem hotela, da bi prišli domov prezgodaj, sredi kakega prepira. Rekla sem si, da bomo še malo počakali, potem pa bomo šli. Otroka sta se ravno začela dobro igrati, ko je pozvonil telefon. Bil je sosed, ki jo je našel ...« Liljana globoko zavzdihne in nekaj časa molči. Težko govori o vsem skupaj.
KUHALO SE JE
»Ne morem pozabiti njegovega pogleda. V dneh in tednih, preden se je to zgodilo, je dostikrat samo prišel, pogledal skozi vrata v kuhinjo, v kateri smo se največ zadrževali, in šel gor. Tisti njegov pogled, nekaj zloveščega je bilo v njem. Kot da bi govoril: 'Boste že videli.' Že takrat mi je bilo neprijetno. Čutila sem, da se nekaj kuha v njem, a nikoli si nisem mislila, da bi šlo lahko tako daleč.«
Ko razmišlja o vsem skupaj, se sprašuje tudi, ali je bila res Romana tista, ki je napisala zadnje sporočilo. »Mogoče ga je on in je čakal še na nas.«
Romaninega telefona policisti niso nikoli našli. Borutovega tudi ne. Je pa Liljana nekaj dni po dogodku v peči centralne kurjave našla do neprepoznavnosti ožgan telefon. »Prepričana sem, da je bil tisto Romanin telefon. Mislim, da se ga je znebil na tak način.«
»Najbrž so bile na njem določene stvari, ki bi ga lahko še bolj obremenile,« doda Branko.
MUČNO SOJENJE
Romaninega telefona policisti niso nikoli našli. Borutovega tudi ne. Je pa Liljana nekaj dni po dogodku v peči centralne kurjave našla do neprepoznavnosti ožgan telefon. »Prepričana sem, da je bil tisto Romanin telefon. Mislim, da se ga je znebil na tak način.«
Čeprav je bilo že od začetka bolj ali manj jasno, kaj se je zgodilo, je bilo vendarle treba opraviti še celoten kazenski postopek. Branko in Liljana delo policistov in tožilstva pohvalita, zelo zadovoljna sta tudi s pooblaščenko Anito Klobučar, ki je družini pomagala krmariti skozi zapleteno kolesje pravosodja. Brez nje bi bili vsi postopki najbrž še bolj mučni, kot so že tako bili.
»Razumem, da se človek na sodišču brani, a to, da je obramba poskušala pokazati, da je bila Romana tista, ki je imela nož v roki, in da se je sama poškodovala, je bilo preveč kruto. Kako se bo počutil, ko bosta otroka to brala? Da se je njuna mama, ki jo je on ubil, hotela sama ... « je ogorčen Branko. Dodaja, da se mu je zaradi neprestanega razčiščevanja odnosov v družini včasih zdelo, da na sodišču poteka ločitveni postopek, in ne sojenje za kaznivo dejanje umora. »Odvetnik me je vprašal, ali je Borut kosil travo. A je to res pomembno? To se mi ne zdi prav, take stvari se ne bi smele dogajati.«
ENI ODIDEJO, DRUGI PRIDEJO
A naj bo življenje še tako kruto, vseeno gre naprej. Liljana, ki je že leto dni na bolniški, se je kmalu po dogodku včlanila v društvo Hospic. O svoji bolečini težko govori, opaža pa, da ji je po tem, ko izrazi svoja občutja, vendarle nekoliko lažje. V preteklem letu se je povezala tudi z mnogimi ženskami, ki so doživele podobne izgube. Prijetno je presenečena, ko se nanjo s spodbudnimi besedami obračajo ljudje, ki jih niti ne pozna, a so sami doživljali podobne zgodbe. »Pa pravijo, da se te ljudje v takih težkih trenutkih izogibajo,« se grenko nasmehne.
»Saj se,« dodaja Branko. »Tisti, ki so bili prej blizu, se odmikajo. Nekateri, za katere si ne bi mislil, da vedo, kaj se je zgodilo, pa pokličejo in vprašajo, kako gre. Nekaj ljudi izgubiš, nekaj pa jih pridobiš. Nekateri znanci pošteno priznajo, da ne vedo, kaj bi rekli in kako naj se obnašajo.«
»Pri moških je to najbrž res drugače. Na pokopališču včasih kdo pride do mene, me objame, postoji kako minuto in gre. S tem mi vse pove,« odvrne Liljana.
DOM JE
Tudi s centrom za socialno delo imata dobre izkušnje. »Na začetku nisem razumela, zakaj otroka nista pri meni (skrbništvo nad hčerko je bilo dodeljeno Romanini sestri, sin pa je pri očetu, op. a.), a zdaj vidim, da imajo kar prav,« ugotavlja Liljana, ki z vnukoma večinoma preživlja vikende.
Otroka ji pomagata tudi pri tem, da lažje prebiva v hiši, v kateri se je zgodil tako grozovit in okruten zločin.
»Nekateri pravijo, naj vse skupaj prodamo in gremo. A to bi bila izdaja,« pravi Branko.
»Že zaradi otrok ne bomo tega naredili. Deklica je tako rada tukaj. Tukaj se počuti doma. Tudi vnuk sprašuje, kdaj bomo dokončali stopnišče in vrata. Tu je njun dom. Poleg tega pa še vedno čutim, da je tudi Romana še nekje prisotna. Kaj bi torej prodajali, saj ne bo nikjer nič drugače. Lahko greš na konec sveta, pa se ne bo nič spremenilo,« zaključi Liljana.
