Mašina sošolka na akademiji je bila Mia Skrbinac, tudi njo je učil Matjaž Tribušon. »Ker smo bili razdeljeni v dve ekipi, z Mio kar nekaj časa nisva delali skupaj, zato nisem vedela, kaj se ji je dogajalo. Vsako tako obnašanje je popolnoma nedopustno! Neizmerno sem ponosna na Mio, da je zbrala pogum in ga prijavila. Ravno zaradi nje so se stvari začele premikati in upam, da se ta plaz nadaljuje.«
Zadnjo sezono serije so v celoti posneli že lansko poletje, a igralka Maša Grošelj se še ni čisto poslovila od svojega lika Monike Furlan. »Mislim, da bo dokončno slovo od nje, ko se bo serija končala. Čeprav sem jo nehala igrati, jo zdaj gledam dalje, zato za zdaj še nimam občutka, da je ni več.«
Maša vedno pogleda svoje delo, saj se iz tega lahko veliko nauči. »Sem pa zelo samokritična in zelo redko zadovoljna. Vem, da se nekateri ne morejo gledati. Jaz sem imela tudi tak problem na začetku, a sem se potem navadila, ker sem ugotovila, da z gledanjem lahko zelo hitro vidim, kaj sem dobro naredila in kaj bi lahko naredila drugače, ter lahko gledam svoj igralski razvoj od prve epizode do zdaj, ko smo že v tretji sezoni. To mi zelo pomaga za naprej.«
SKRIVNE SOLZICE
Igralka potrdi, da je bilo na zadnji snemalni dan zelo čustveno. »Težko se je posloviti od lika, še bolj pa od ljudi, s katerimi več kot eno leto delaš praktično vsak dan. Kot sem že enkrat povedala: ko končam s katerimkoli projektom, je, kot bi prebolevala fanta, s katerim sem se razšla. Navežem se namreč na ljudi, tekst in serijo, zato traja kar nekaj časa, da prebolim vse skupaj.« Prizna, da je zato steklo tudi nekaj solzic. »A ne pred vsemi, le pri sebi, na skrivaj.« Ji je pa Monika pustila lepo popotnico: »Naučila me je, da lahko s pomočjo ljudi, ki te imajo radi, vedno najdeš rešitev, ne glede na to, v kako hudi situaciji si. In da te ne sme biti strah, da moraš biti pogumen, in ko se za nekaj odločiš, moraš to izpeljati.«
ENAČENJE Z LIKOM
Drugače pa sta si z Moniko precej različni. »Tudi tisti, ki me poznajo osebno, v meni ne vidijo čisto nič Monike. Predvsem se drugače obnašava in reagirava. V prvi sezoni mi je šla precej na živce in sem se jo zelo mučila igrati, sploh tiste prizore, v katerih jo Robert ponižuje. A hkrati moram biti kot igralka sposobna razumevanja, da se lahko vživim v like.« Seveda najde tudi nekaj skupnih točk, na primer pogum ali skrb za otroka (Maša je mamica triletnega sina) in druge. Se ji zdi pa zelo zanimivo, če ne že bizarno, da veliko gledalcev še vedno enači like z igralci. »Opažam, da kar nekaj ljudem ni jasno, da je to res samo igra in da igralci nismo takšni kot liki, ki jih igramo. Jaz imam z dobrim likom vsaj to srečo, da sem ljudem avtomatsko všečna, v primerjavi z Rokom Kunaverjem, ki igra Roberta. Ampak vseeno se ljudje ne zavedajo, da sem Maša, ne Monika. Pri otrocih to že razumeš, pri odraslih pa se malo zamisliš, od kod takšno mišljenje. Saj je lepo, da se ljudje tako zelo vživijo, a se mi zdi nujno, da so meje med nami in likom vsem jasne.« Tako se je že zgodilo, da je dobila nekaj odzivov v smislu, kako je lahko poročena s tako zlobnim človekom, kot je Robert, zakaj ga prenaša. »Nekaj takih sporočil sem dobila, a ne kot očitanje, bolj v smislu, da mi želijo pomagati,« se zasmeji. Sicer pa nima večjih težav z oboževalci, prek družbenih omrežij kdaj prispe kakšno simpatično zasebno sporočilo. Če je res lepo, nanj tudi odgovori. »Ker zdaj itak večino časa nosimo maske, pa se le občasno zgodi, da me kdo prepozna tudi na ulici. In v resnici mi to čisto ustreza,« prizna.
BILA BI NEGATIVKA
Maša je zaposlena v SLG Celje, kjer se pripravlja na novo predstavo Cipe. »Igram z Beti Strgar in Lino Akif, režira pa Mojca Madon. Precej ženska predstava, gre pa za tekst o treh mladih ženskah na pragu odraslega življenja, ki se sprašujejo o ženski seksualnosti.« Kakšne nove serije pa za zdaj še ni na obzorju. »Seveda upam, da bom spet kmalu kaj snemala, saj pred kamero zelo uživam. Rada bi poskusila tudi različne formate – drugačne serije, filme, kratke forme. Zelo si želim tudi kakšne negativne vloge, saj se mi zdijo veliko privlačnejše, ker so po navadi bolj večplastne in kljub negativnim lastnostim lahko v njih najdeš nekaj človeškega, zato so zanimiva študija.«
