V petek pred natanko enim letom je vlada Marjana Šarca v odhajanju razglasila epidemijo. Še na isti novinarski konferenci je poleg ministra za zdravje Aleša Šabedra infektolog Janez Tomažič izjavil, da stroka predlaga, da se javno življenje ustavi za 14 dni. V naslednjih dneh se je vlada zamenjala, vsakodnevne konference za javnost pa so postale pravilo skupaj z uporabo že ponarodele fraze »naslednjih 14 dni bo ključnih«.
Nova vlada je slovenski javnosti signalizirala resnost stanja s fotografijo v maskah FPP3 na konstitutivni seji, kar pa v času pomanjkanja zaščitne opreme ni bilo najbolje sprejeto. Spomnimo, v tistem času so bili mediji polni reportaž iz severne Italije, ki je postala najhujše žarišče virusa, ki se je širil zelo hitro in zahteval že prve smrtne žrtve. Kljub dejstvu, da so takratne številke z današnje perspektive videti nizke, pa evropske države več kot očitno niso bile pripravljene na takšno zdravstveno krizo, kar se je odražalo v nedostopnosti zaščitnih mask in razkužil za zdravstvene delavce, kaj šele za navadne državljane. V teh razmerah, ko je virus strokovnjakom še bil tuj, je bila ustavitev javnega življenja edina možnost.
Ostani doma
Slovenska javnost, ki je bila pred tem morda celo nekoliko skeptična do resnosti grožnje novega koronavirusa, je v teh dramatičnih dneh stopila skupaj in pokazala razumevanje, da lahko samo solidarno, z osebnim odrekanjem, doseže zmago nad virusom. Kljub mnogim teorijam zarote in glede na še vedno živ spomin na prvo različico sarsa leta 2003, ki se je kljub paniki Slovenije ognil, je slogan Ostani doma postal pravilo. Kar se je prvič pojavilo v naši zavesti kot neki virus v nekem Vuhanu na Kitajskem, je naenkrat postalo del vsakdana. Kljub dejstvu, da je večina državljanov te dni preživljala za štirimi zidovi, so številke okuženih naraščale in tako je vsakič znova naslednjih 14 dni bilo ključnih.
Da obvladovanje epidemije pri nas ne bo samo strokovno, ampak tudi, če ne kar predvsem, politično vprašanje, je bilo jasno že po nekaj tednih, ko se je vlada z Janezom Janšo na čelu zapletla v javno obračunavanje z oporečniki, pa čeprav je šlo recimo za 25 epidemiologov Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki so stopili v bran svojega direktorja Ivana Eržena. »Stroko, ki je pristojna za predlaganje ukrepov, je politika povsem zaobšla. Brez sankcij ni dovoljena niti kritična presoja in komentar uvedenih ukrepov,« so takrat zapisali, a je Eržen kljub temu zapustil svoj položaj, ki ga je opravljal kot vršilec direktorja, ker je vlada že pred tem razrešila Nino Pirnat s čela NIJZ. Njuno mesto je v kratkem prevzel Milan Krek, ki pa je še pred nastopom funkcije dvignil marsikatero obrv, ko je 6. aprila dejal, da če Slovenija ne bi sprejela ukrepov, bi bilo v vrhu epidemije okuženih 480.000 ljudi, od katerih bi jih kar 90.000 ali slaba petina vseh okuženih umrlo.
Krizno komuniciranje
Danes vemo, da so bile te ocene resnično črnoglede, a niso samo Krekove besede načele verodostojnosti besed izza govorniškega odra. Za to je največ verjetno storil krizni govorec za covid-19 Jelko Kacin, ki je imel po desetdnevni vojni leta 1991 vnovič priložnost za krizno komuniciranje z javnostjo, a je bil bolj kot avtoriteta tarča posmeha. Kljub načetemu zaupanju v vladne odločitve pa je kopica neodvisnih strokovnjakov, zbranih okoli portala Covid Sledilnik, skrbela za redno informiranost javnosti, ki je bila vse bolj frustrirana nad dejstvom, da je vlada vse bolj kot v boj z epidemijo usmerjala svoje napore v boj s političnimi nasprotniki. Kljub temu in številnim aferam okoli dobave in nakupa mask ali respiratorjev je bila bilanca Slovenije ob koncu prvega vala uspešna. Konec epidemije prvega junija je bil celo pospremljen s preletom ameriških in slovenskih vojaških letal, vlada pa je zaspala na svojih lovorikah.
Zatišje pred nevihto
Virus je bil do poletja tako rekoč eliminiran. Bolj nestabilna epidemiološka slika v soseščini je napeljevala k previdnosti, a vsakoletni dopusti na hrvaški obali praviloma niso bili odpovedani. Kljub opozorilom o zelo verjetnem drugem valu je Evropa uživala relativno mirno poletje, še po začetku novega šolskega leta pa je premier Janša skupaj z avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzem govoril o tem, da ponovna ustavitev javnega življenja jeseni ne pride v poštev. A virusu ni mar za gospodarstvo in do konca oktobra sta oba predsednika vlad bila prisiljena razglasiti ponoven »lockdown«, saj so bile bolnišnice kmalu na robu kapacitet, hitro naraščanje okužb pa je epidemiološko službo prisililo v to, da je prenehala slediti stikom. Brez pravih rešitev je vlada polagala upe v aplikacijo za sledenje stikov #Ostanizdrav, ki pa je bila zelo nepopularna, hkrati pa ne posebej natančna. Kljub temu je sredi decembra vlada celo poskusila pogojevati prehode občinskih meja z omenjeno aplikacijo, a hitro opustila tudi ta načrt. V tem času je Slovenija, relativno glede na sosede, beležila visoko število okužb in se je vztrajno približevala vrhu po smrtnosti v svetovnem merilu, kjer še vedno vztraja danes. Zakaj je Sloveniji spodletelo, kjer ostalim ni, ostaja neodgovorjeno vprašanje. Vlada je za to obtožila že vse razen sebe, namesto v »nacionalnem karakterju« in opoziciji pa bi bržkone razloge veljalo iskati v ukrepih. Ti so bili izjemno striktni na javnih, zunanjih prostorih, kjer še vedno velja policijska ura, še pred kratkim je bilo prepovedano vsakršno zbiranje, ob tem pa še zapovedana nošnja mask. Vse to ne glede na priporočila stroke. Medtem delo od doma v drugem valu še vedno velja za izjemo, pa čeprav so bile v vmesnem času šole več mesecev zaprte.
Ni še konec
Vnovična krivulja naraščanja okužb, ki je sledila po novem letu kot posledica prazničnih druženj, je bila, kot kaže, na srečo hitro obrnjena, a tudi množično testiranje in cepiva še ne pomenijo konca krize. Novi sevi in poslabševanje epidemiološke slike v okolici zahtevajo previdnost. Okrogla številka 4000 mrtvih je že pred vrati, z njo pa pomisleki, ali ni moglo biti drugače. Tajvan, otok ob kitajski obali, s populacijo, ki je več kot 10-kratnik slovenske, je v enem letu naštel samo deset smrti pacientov s covidom. Njihova izkušnja s sarsom leta 2003 jih je pripravila na tokratni virus. Samo upamo lahko, da smo tudi na Zahodu bolje pripravljeni na to, če oziroma ko se bo pojavila nova pandemija, še prej pa moramo premagati še to.
