Drugačnost, risanke in glasba
Tjaša in njen mož Uroš sta rojena na isti dan. Med njima sta le dve uri razlike. Morda imata tudi zato tako veliko skupnega: Tjaša je po izobrazbi socialna delavka, a dela v osnovni šoli z otroki s posebnimi potrebami, kjer vodi tudi pevski zbor najmlajših, Uroš pa je zdravstveni tehnik, ki dela z odraslimi s posebnimi potrebami v Varstveno-delovnem centru Tončke Hočevar. Niso dovolj samo služba in ustvarjanje glasbe ter obilo nastopov, še posebej na porokah, poleg tega v petih studiih sinhronizirata risanke. Kmalu se bo Tjaši izpolnila želja, kajti prihaja celovečerna Disneyjeva risanka, v kateri bo njen glas imel glavno vlogo. Zakonca Steklasa torej v vaše domove vstopata preko risanih junakov. Uroša boste prepoznali kot črnega mačka v slavni in oboževani Pikapoloni, Tjaša pa je med drugim Angelca v Govorečem Tomu in prijateljih.
Novembra lani sta izdala svoj prvi album, za katerega sta del sredstev zbrala na portalu za množično financiranje Adrifund. Kljub temu je bilo preteklo leto za Tjašo Hrovat Steklasa še posebej boleče. Ker je izjemno odprta, jo ljudje kot znano osebo hitro ogovorijo, a v tej načeloma povsem dobronamerni površnosti so ji z neprimernimi vprašanji o zdravju njene mame in pozneje o nosečnosti zadali marsikakšno rano.
Posnela je video in v njem spregovorila v zaščito vseh, ki jih mimobežna vprašanja o nosečnosti, naraščaju, spontanem splavu in smrti najbližjih globoko prizadenejo. Prepričana je, da so ljudje sicer dobronamerni, a bi morali tako osebna vprašanja prihraniti za res bližnje, ne pa z njimi nepremišljeno vrtati vseokoli.
Tjaša je iskrena, v ljudeh vidi samo dobro in včasih jo to tepe. »Naivno mislim, da če jaz ne želim nič slabega ljudem, tudi oni meni ne. Tako pač stopam skozi življenje in tako se vedem tudi na družbenih omrežjih. Zaradi tega ljudje menijo, da me poznajo, da smo pravzaprav prijatelji, in upajo kjerkoli pristopiti k meni. To me sploh ne moti, če ostane stik v določenih okvirih – da si želijo fotografije z mano, da spregovorimo kakšno besedo o glasbi, ki jo ustvarjava z Urošem … Ampak nekatere teme so pač samo za najbližje, prijatelje in družino.«
Tako je bilo v času, ko je bila njena mama zelo bolna, silno boleče, kadar so jo ustavili in spraševali, kako je mami. Kadar je kakšnemu zavzdihnila, da jo skrbi, jo je na hitro potrepljal in izustil tisto oguljeno »saj bo« ter odšel naprej. Ko je, na primer, pospravljala nakupe iz avta pred hišo, jo je neznana gospa vprašala: »Ti, a je mami res tako švoh, kot pravijo?« To ni preprosto. »Vem, da ljudje to počno iz radovednosti, a za primeren čas nimajo ravno občutka.«
Najprej je bila jezna
Zaradi tega je bila po smrti mame zelo jezna in si je obljubila, da bo pozneje ljudem sporočila, kaj počno narobe. Potem je v šestem tednu nosečnosti doživela še spontani splav … »Pred objavo me je bilo zelo strah, ni bilo preprosto, a morala sem dati resnico iz sebe. Mnogo ljudi se je v mojem sporočilu našlo, prejela sem ogromno zasebnih komentarjev in pisem, med njimi tudi samskih pri trideset in čez, ki morajo nenehno poslušati vprašanja, zakaj so še sami in zakaj nimajo otrok. Najprej pare sprašujejo, kdaj bo poroka, ko dobiš prvega otroka, te sprašujejo, kdaj bo naslednji, ob prihodu drugega, ali pride tudi tretji, in ko nekateri dobijo četrtega, je na vrsti vprašanje, mar ne poznajo kontracepcije in ali že nimajo dovolj. Za večino ljudi je družina nekaj, kar si vsak tako in tako želi, s tem te hočejo malo spodbuditi in vem, da ne želijo slabo. Ampak problem je, ker nihče natanko ne ve, kakšno pot ima par ali človek za sabo. Mnogi se morajo zelo potruditi za nosečnost in imam prijateljice, ob katerih sem bila pogosto priča bolečini, ki so jo občutile ob tako mimogrede navrženih vprašanjih. So pa tudi ljudje, ki si otrok ne želijo, in tudi to je povsem v redu.«
Ne skrivam se
Tjaša večkrat objavlja na družbenem omrežju in ob teh besedah ji bo morda kdo dejal, da želi prikazovati samo najboljše in tako olepšuje življenje. »Ne skrivam svojega življenja, ampak kadar se na kavču zvijam od bolečine in joka, mi niti na misel ne pade, da bi se snemala za objavo. Sem pa z videom o težkih in neprimernih vprašanjih, ki bolijo mnoge, pokazala, da ni vse tako idealno, kot je videti.«
Tako je dosegla, da ljudje o tem vsaj razmislijo, so ji pa mnogi prijazno sporočili, da jim ni samo dala snovi za razmislek, temveč so tudi dejansko postali pozornejši na to, kaj in kako se pogovarjajo z ljudmi. Potrdili so ji, da je s svojo neposrednostjo nekaj premaknila. In tega je najbolj vesela, saj je prepričana, da s publiko in večjim številom sledilcev na omrežjih prihaja tudi odgovornost. Dobro si je izpovedovati zgodbe, da si lajšamo življenje in ga drugim ne otežujemo po nepotrebnem. Potem ko je spregovorila, je občutila spremembe. In upa, da bo tako tudi za marsikoga drugega.
Z mamo do zadnjega diha
Njena mama ni želela, da bližnji javno govorijo o njeni bolezni, in vsi so to seveda spoštovali. Kako pa je Tjaša predelala bolečino, ki ji jo naložilo leto 2020? »Karantena mi je prišla prav. Na dan maminega pogreba so razglasili epidemijo in karanteno. Dva tedna sem bila samo doma, za službo mi ni bilo treba skrbeti, hodila sva v hribe, nisem srečevala ljudi – tako da sem hvala bogu najbolj ranljivo obdobje lahko preživela v zavetju svojega balončka. Tudi maske so mi prišle prav, da sem lahko šla v trgovino nekako 'skrita'. Karantena mi je zelo ustrezala; pospešila je čas celjenja. Pomagali so mi tudi pogovori z najbližjimi. Veliko pogovorov. Lepo je, ker se lahko z Urošem tako dobro o vsem pogovoriva, da imava podoben pogled na svet. Veliko podpore imam v družini, mami smo vsi imeli zelo radi, in kakor se bo morda čudno slišalo, odleglo nam je, ker jo je končno nehalo boleti in je bila odrešena. Od mene bi bilo namreč sebično želeti, da mami še naprej živi v teh bolečinah samo zato, ker jo tako zelo potrebujem ob sebi. Sprijaznila sem se z njenim odhodom, bili smo z njo do zadnjega diha, na kar sem zelo ponosna.«
Za božič veselje
Nato pa sta z Urošem za božični večer s širšo družino delila veselo novico o tem, da bosta postala starša. »Zavedala sva se, da če bi šlo kaj narobe, bi tem ljudem itak povedala vse. Ko pa sem dejansko po mesecu in pol nosečnosti splavila in ko je bilo treba povedati bolečo vest vsakemu posebej – da dojenčka ni več – pa je bilo vseeno grozno. Na kaj takega se težko pripraviš.« Ob tem pohvali zdravstveno osebje na urgenci UKC Ljubljana, ki je z njo ravnalo z občutkom. »Tako kot na onkološkem morajo biti tudi na ginekologiji ljudje s srcem. In ob meni kot poprej ob mami so bili krasni ljudje. Velikokrat slišimo, da je naše zdravstvo na dnu, ampak doslej sem še vedno imela same dobre izkušnje in naši zdravstveni delavci so zame heroji.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
