Največ prosilcev za denarno pomoč je bilo lani med brezposelnimi in upokojenci. Minula leta so v tem oziru kot najbolj ranljivi izstopali 50-letniki in starejši brez službe.
Lansko leto pa se je zgodilo, kar se prejšnja leta še ni, vsaj ne tako izrazito. Močno je namreč poskočilo število prejemnikov denarne socialne pomoči med mladimi. Oni so zaradi pandemije covida-19 izgubljali službe ali pa kot iskalci zaposlitve, željni dela, te niso dobili. Brezposelnih je bilo v letu 2020 še vedno največ v starostni skupini od 50 let dalje, vendar je zelo naraslo število brezposelnih v starosti od 40 do 49 let, predvsem pa od 30 do 39 let, kar je nov pojav.
Stiska družine z dvema otrokoma
Višina denarne socialne pomoči je odvisna od višine dohodkov, števila družinskih članov, premoženja, prihrankov ter zagotovljene oskrbe in morebitnega obstoja krivdnega razloga (na primer neprijavljenost pri Zavodu RS za zaposlovanje, prestajanje zaporne kazni …).
Če poskušamo profilirati v letu 2020 najbolj množično revne Slovence, glede na prej obelodanjeno statistiko, ugotovimo, da gre torej za starostno skupino od 30 do 39 let. Sklepamo lahko, da gre za osebo, ki ima pri tridesetih že svojo družino; je torej poročena in ima vsaj enega ali, najpogosteje, dva otroka. Govorimo o družinah, ki nikoli prej niso potrebovale pomoči, saj so s svojimi prihodki zmogle živeti, covid-19 in njegov vpliv pa jim je vzel finančne prilive in so morali zaprositi za pomoč.
Niso vsi v statistikah
Ko omenjamo brezposelne, govorimo o tistih, ki nimajo službe, torej prihodkov, in so prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer so zabeleženi v evidenci brezposelnih. Vendar se vsi, na kar opozarja mnogo nevladnih organizacij, to je nedavno za naš časnik izpostavila tudi Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje, niti ne odločijo za prijavo na zavod in zaprosilo denarne pomoči od države, zaradi sramu, kompleksnih postopkov, pa tudi, ker ne želijo imeti stika z državnimi institucijami, saj do njih vlada nezaupanje, ali iz drugih razlogov, kar jih zelo skrbi.
Veliko ranljivih tako ostaja brez državne pomoči in so odvisni od pomoči dobrodelnih nevladnikov. Sklenemo lahko, da se revščina v naši državi na moč poglablja in vsa zagotovo ni zajeta v statistikah uradnih organov, kot je na primer ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki nas opremi s podatki, na katere se naslanjamo v tem prispevku.
V sedmih letih revščine veliko več
Oni so nam posredovali informacije, ki razkrivajo, kaj se je dogajalo s številom prejemnikov denarne socialne pomoči od leta 2013. Že če pogledamo seštevek vseh prejemnikov pomoči, je število od takrat precej naraslo. Leta 2013 je bilo vseh prejemnikovdenarne socialne pomoči 68.014, največ med starejšimi od 50 let in upokojenci, lani pa jih je bilo že skoraj 100.000, natančneje – 99.347. V sedmih letih je torej v revščino zašlo še 31.333 ljudi!
Zanimiv je pogled na skupno število prejemnikov državne denarne pomoči v letih od 2015 do 2018, ko se številka ni kaj dosti spreminjala. Vztrajala je pri okoli 80.000. V dveh letih, od 2018 do 2020, pa smo pristali pri skoraj 100.000. To črno na belem pomeni, da je v dveh letih Slovenija »pridelala« še skoraj 20.000 revežev.
Kaj pravi ključni resor
Ministrstvo za delo je ob tem dejalo, da se bodo na stiske in potrebe ljudi »aktivno odzivali in predlagali ukrepe, ki zmanjšujejo revščino«. Sicer ocenjujejo, da so s predlaganimi zaščitnimi ukrepi pomembno prispevali k omejevanju škodljivih posledic epidemije na trgu dela, zajezili obseg priliva v brezposelnost in zagotovili delavcem ustrezno raven socialne varnosti.
Da bi bil dostop do pomoči med epidemijo lažji, so sprejeli kar nekaj ukrepov. Med drugim so poenostavljali oddajanje vlog za pravice iz javnih sredstev, nekatere pravice iz javnih sredstev so avtomatično podaljšali. Uvedli so izplačilo enkratnega solidarnostnega dodatka za posebne ranljive skupine, subvencioniranje skrajšanja polnega delovnega časa, povračilo nadomestila plače za čas čakanja na delo doma, začasno denarno nadomestilo za brezposelne osebe, razširitev in prilagoditev programov aktivne politike zaposlovanja, dodatek za vse, ki so izgubili delo v času po razglasitvi epidemije, enkratni solidarnostni dodatek za dodatne druge ranljive skupine oseb, enkratni solidarnosti dodatek za otroka, za novorojence, za polnoletne dijake, višji dodatek za nego otroka, večji dodatek za velike družine, subvencioniranje minimalne plače in enkratni solidarnostni dodatek za upokojence, uživalce poklicnih pokojnin ter delovne invalide.
Je to dovolj?
A kljub temu za vlado Janeza Janše, ki je v svojem mandatu odgovorna za več, in ne manj revnih, in sicer 8458 na novo revnih Slovencev, ter za ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga usmerja Janez Cigler Kralj, ostaja velik izziv, kako nasloviti iz leta v leto bolj črno statistiko. Jasno je namreč, da državni vzvodi niso tako učinkoviti, kot bi morali biti, pa tudi ne dosežejo vseh. Vprašanje zanje je, kako ljudem zagotoviti dostojno življenje, predvsem pa, kako doseči tiste, za katere namesto njih že dolgo skrbijo nevladni humanitarci. Tu pa govorimo že o obsežnih sistemskih premikih, spremembah ...
