»Ločimo dva tipa debelosti: periferni, kjer se maščevje nabira predvsem na zadnjici, stegnih in ramenih, ter centralni, kjer se maščoba nabira okoli pasu. Pri centralni debelosti se maščoba kopiči tako v organih kot tudi v trebušni votlini, tako da moti delovanje organov trebušne votline pa tudi delovanje organov prsnega koša, s tem ko pritiska navzgor,« pojasnjuje dr. Magdalena Urbančič. Velik problem, na katerega se redko opozori, je lokomotorni sistem, ki težko normalno sledi povečani teži, pojavljajo pa se tudi hudi ortopedski problemi, ki v otroštvu resda redko pridejo do izraza, a so nato zelo pogosti v mladostniškem obdobju.
Že danes pa je strašljiva misel, koliko otrok s povečano telesno težo ali skrajno debelostjo bomo odkrili po koncu drugega vala pandemije. Pred pandemijo je bilo v Sloveniji pretežkih približno 20 odstotkov otrok.
Zdravniki opozarjajo, da sta ustrezna prehrana in telesna dejavnost v obdobju epidemije in ukrepov za preprečevanje širjenja okužb zelo ogrožena. Ne gre samo za presežek kalorij, prenajedanje v domačem okolju je povezano tudi s čustvenimi stiskami otrok. Dr. Magdalena Urbančič, specialistka pediatrije v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, je prepričana, da bo omejevanje telesne dejavnosti med pandemijo zaradi zaprtja šol, prepovedi organizirane športne vadbe in prepovedi druženja na javnih prostorih na koncu terjalo svoj davek.
Tudi slabe razmere v družini vzrok za debelost
»Pediatri v bolnišnicah smo že po prvem valu epidemije zaznali več bolnikov in več predvsem izrazite debelosti pri otrocih. Tudi tisti, ki so bili pred prvim valom pandemije že vključeni v program zdravega življenjskega sloga, so v izvajanju programa popustili. Po prvem valu pandemije nenadoma nismo imeli več otrok z 'enostavno debelostjo' zaradi presežka kalorij, ampak je vsakega od njih obremenjevala še kopica nerešenih težav. Starši so vzrok videli predvsem v šolskih obremenitvah, na sekundarni zdravstveni ravni pa smo že vedeli, da so motnje hranjenja povezane s številnimi psihičnimi dejavniki in razmerami v družini,« razlaga Magdalena Urbančič. Omejevalni ukrepi zaradi pandemije so bistveno posegli v najpomembnejše dele življenja otrok. Po mnenju sogovornice je nedopustno, da so otroci tako dolgo doma – najdlje od vseh otrok v Evropi.
Na odnose v družini je po njenem vplivalo tudi to, da se je morala vloga staršev nenadoma spremeniti, in to iz ljubečega starša v strogega učitelja, vzgojitelja in vzdrževalca. »Osnovna rutina otrok se je spremenila, oni pa niso znali in niso zmogli uravnotežiti prehranskih ter gibalnih navad. Veliko otrok, ki so imeli pred pandemijo težo na zgornji meji in so bili vključeni v različne športne krožke, sploh ni opazilo, da se čezmerno prehranjujejo. V tem času so se nehali gibati, ostali so doma, niso se družili z vrstniki in tako so kaj kmalu postali otroci s čezmerno telesno težo. Tisti z že prej izraženo debelostjo pa so težo večinoma močno povečali.« Posledice pandemije in spremljajočih ukrepov se bodo pri otrocih, ki so zaradi razvojnih značilnosti in potreb ena najranljivejših skupin, najbrž kazale še zelo dolgo. »Pri nekaterih bodo morda dovolj že športna dejavnost in socializacija ter zdravo okolje. Večina pa jih bo po mojem mnenju potrebovala pomoč psihologov, psihoterapevtov in seveda tudi pedopsihiatrov,« poudarja Urbančičeva.
Strahovi in utesnjenost »hranijo« debelost
Dr. Primož Kotnik s pediatrične klinike v Ljubljani, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za diagnosticiranje in zdravljenje motenj hranjenja, predvsem čezmerne telesne teže, se strinja, da se je med pandemijo koronavirusa življenje slovenskih otrok izrazito spremenilo. »Občutno se je skrajšal čas, v katerem so otroci primerno telesno dejavni. Pod primerno mislim ne le časovno dovolj dolgo, temveč tudi dovolj intenzivno. Tu ima za številne otroke pomembno vlogo šola. Hkrati se je izrazito podaljšal čas, ko so telesno nedejavni in izpostavljeni zaslonom. Da se je telesna kompetenca otrok med pandemijo kritično zmanjšala, so objektivno opredelili tudi strokovnjaki na fakulteti za šport. Na zdravje otrok poleg tega močno vpliva kronični negativni stres, ki ga doživljajo med pandemijo. Strah za lastno zdravje, za zdravje bližnjih, odsotnost družbenih stikov z vrstniki, negotovost glede poteka šole vodijo v utesnjenost, ki je lahko sama po sebi vzrok za razvoj debelosti in zaplete, povezane z nezdravim življenjskim slogom.«
Premalo volje in še manj organizacije
Starši pravijo, da otroci med šolanjem na daljavo pojedo in popijejo več, kot potrebujejo. Hrana je dostopnejša, saj jo imajo na dosegu v vsakem trenutku, medtem ko je med poukom v šolah na voljo samo ob določenem času in je uravnotežena. Otroci, ki niso usvojili prehranjevalnih navad, zagotovo pojedo več. Te hrane energetsko ne porabijo, ker imajo premalo možnosti za gibanje. Pri več kot polovici otrok so že po prvem valu pandemije ugotovili povečanje podkožnega maščevja. Pri otrocih je zlasti problematičen vnos preprostih ogljikovih hidratov v hrani, ki je bogata s sladkorjem, kar lahko vodi v razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
Tudi revščina je vzrok za debelost
»Pri svojem delu se srečujem tudi z revščino, in to zlasti zdaj, torej v času pandemije. Starši nimajo rednih dohodkov oziroma so ti premajhni, da bi lahko normalno priskrbeli primerno hrano, ki bi vsebovala vse sestavine za normalno rast otroka. Bi pa rada opozorila, da vedno, ko govorimo o hujšanju otrok, starši najprej pomislijo na shujševalno dieto. Vsi starši nas najprej vprašajo za jedilnike, mi pa jih naučimo, kako naj bo sestavljen obrok, kako pogosto in kolikšen naj bo. Na žalost je na voljo preveč zunajsezonske hrane, otroku pa je treba ponuditi sezonsko zelenjavo in sadje, to je zanje najprimernejše. To pomeni poleti paradižnik in pozimi zelje. Tudi iz preprostih sestavin je mogoče pripraviti okusno in ustrezno hrano. Ni potrebe po vsakodnevnem uživanju mesa. Beljakovine lahko dobimo tudi iz drugih živil, ki so dodatek sezonski zelenjavi in sadju,« je še povedala Magdalena Urbančič.
