Aleksander Saša Arsenovič je župan Maribora od leta 2018, ko je v drugem krogu s skoraj 60 odstotki podpore premagal nekdanjega župana Franca Kanglerja. Arsenovič je v politične vode prišel z impresivnim življenjepisom uspešnega podjetnika in vztraja, da nikoli ni bil in ne bo član katere od strank. Rojeni Mariborčan je devet let delal v Nemčiji in se nato vrnil domov v mesto, za katerega je prepričan, da se mu obetajo boljši časi. Z Arsenovičem smo se pogovarjali v prostorih občine v sredo, 10. februarja.
Pred kratkim ste sprejemali novi proračun za Mestno občino Maribor. V kakšnem stanju so občinske finance in kako je na njih vplivala pandemija koronavirusa?
Proračun v resnici kaže sliko izvajanja projektov, pri čemer smo se zavezali, da preidemo od razmišljanja k realizaciji. In smo že v letu 2019 realizirali 109 milijonov evrov, v letu 2020 pa rekordnih 121 milijonov evrov. V prejšnjih letih je bilo povprečje med 90 in 95 milijoni evrov z izjemami v času projekta Evropske prestolnice kulture ali leta 2018. Samo lani smo počrpali 11 milijonov evropskih sredstev, v prihodnjih dveh proračunih, ki sta rekordna, pa iz tega naslova pričakujemo 22 milijonov evrov letos in 24 milijonov v letu 2022. Se pa v resnici zdaj ukvarjamo bolj vsebinsko in politično z novo finančno perspektivo (2021–2027), v kateri pravzaprav že smo, tako da imamo dve nalogi. Kako zastaviti projekte za naprej, jih pravilno umestiti in istočasno realizirati. Stanje je več kot pozitivno in ponosen sem na ekipo, ki je pripeljala do tega.
Če se ne motim, je v proračunu predvidena tudi prodaja deleža mariborske občine v Farmadentu. Ta predlog nekaterim ni všeč, ker gre vendarle za uspešno podjetje. Ali to pomeni, da občina živi prek svojih zmožnosti, če mora prodajati podjetja?
Farmadent je zelo uspešno podjetje, zato tudi jaz nisem naklonjen prodaji. Smo pa dobili izkaz interesa dveh podjetij in kot odgovoren gospodar se seveda moram odzvati ter preveriti stanje na trgu, saj se lahko pričakovani dobički v prihajajočih letih pokrijejo skozi enkratno transakcijo. Proračun mora biti uravnotežen in tudi začetek prodaje, da sploh lahko gremo v ta postopek, je zakonsko predpisan. Ne da se drugače narediti, kot da je to ena od proračunskih postavk. To pa ničesar ne prejudicira; upam, da bomo dobili tako visoko ponudbo, da bomo lahko zagovarjali prodajo, ali pa da se bo znal Farmadent kljub oteženim okoliščinam na trgu veleprodajalcev z zdravili situaciji prilagoditi.
Na tej točki mislim, da ni smisla, da naštevamo vse prihajajoče investicije, zato me zanima, katere bi vi izpostavili kot ključne za Mestno občino Maribor.
Zelo pomembno je, da smo v resnici uspeli umestiti v proračun relativno velike investicije na različnih področjih – tako tudi na športnem, kjer moramo dokončati še zahodno tribuno stadiona Ljudski vrt in smo v ta proračun dali tudi dokončno ureditev področja za to tribuno, ki povezuje Prežihovo ulico z Mladinsko. Zagotoviti smo morali tudi vsa sredstva za žičnice na Mariborskem Pohorju, kjer je grozilo, da bo treba plačati prek 13 milijonov evrov, a smo uspeli prek sodne poti priti do šestih milijonov evrov. To sta velik zalogaj in velik korak za občino, ki pa na ta način zagotavljata tako športne kot turistične dejavnosti. Velik korak je tudi center Rotovž, ki bo mnogo več kot samo knjižnica. Precej smo uspeli narediti tudi za srednjeveški del mesta – govorimo o približno 500 x 500 metrih – kar je nek unikum, po katerem je to mesto tudi znano. Tu smo naredili velik korak z odprtjem Koroške ceste in Glavnega trga za stanovalce in meščane in smo od tam umaknili tranzitni promet. Podprojekt tega večjega projekta je še vojaški trg, prav tako dobivamo nov kulturni center v zaodrju minoritske cerkve in lutkovnega gledališča. Letos gre v izvedbo tudi projekt nabrežja reke Drave, mestne plaže, ta del se navezuje na dravsko promenado, ki jo še umeščamo v prostor. Gre za 14 kilometrov športno-rekreacijske poti, ki bo z dvema brvema povezala levi in desni breg. Ko smo že pri brveh, naj omenim že zdavnaj načrtovano brv na mestu starega mostu, pri kateri smo tik pred tem, da jo umestimo v prostor. Govorimo o velikem projektu povezave javnega prostora. V resnici se posvečamo enemu skupnemu prostoru, ki pa ima več podprojektov. Na področju zdravstva smo naredili dva zahtevna natečaja in dobili bistveno boljšo rešitev za zdravstveni postaji Tezno in Tabor. Za slednjega upam, da bo šel v izvedbo leta 2022, za Tezno pa pričakujem tudi pomoč države. Sploh glede na to, da se je pokazalo, da je Maribor regijsko središče in je v veliki meri pomagal pri odzivanju na izziv epidemije za celotno severovzhodno Slovenijo.
Preden vas vprašam kaj glede Koroške ceste, vas moram prositi za odziv na očitke, da pri zaprtju te ceste postavljajte zasebni interes, ne nujno nad javnega, ampak vzporedno z interesi mesta. Kako na primeru Koroške ceste in tudi širše balansirate županovanje z dejstvom, da ste vendarle lastnik številnih nepremičnin v Mariboru?
Podjetje Galerija Gosposka je ponosen lastnik več nepremičnin in se s tamkajšnjo ekipo zelo trudi, da je kupilo in obnovilo te nepremičnine, v katerih želi zdaj videti mestotvorne vsebine. Mislim, da je to, da imam svoje mesto rad, in da sem denar, zaslužen s prodajo trgovske verige, vložil v svoje mesto, eden izmed razlogov, zakaj sem bil sploh izvoljen. Kot župan še vedno verjamem, da to mesto ima potencial in da ga čakajo boljši časi. Noben trg ali ulica ne bi smela biti talec tega; da je ne bi obnovili ali na njej vzpostavili tega, čemur smo se tudi zavezali, ter da ne bi sledili smernicam Evrope in da ne bi razogljičili središča mesta. Tako bomo poskrbeli za trajnostno mobilnost, za zeleno mesto. To so normalni sinergijski učinki, kjer se ne srečata župan in podjetnik, ampak se sreča meščan tega mesta kot investitor in meščan tega mesta, ki želi živeti v razvojno usmerjenem kraju.
Določeni komentarji, ki sem jih dobil glede Koroške ceste, pravijo, da je korona na neki način »prav prišla«, saj je zamaskirala, kakšen prometni kaos bo zares povzročilo zaprtje te ceste. Kako gledate na takšne komentarje?
Spremembe so vedno težavne na vseh področjih človekovega bivanja. V tem primeru sta se srečala težnja po tem, da se nič ne spremeni, in nekaj političnega ozadja oziroma nagajanja, ki sta na koncu pripeljala do izredne seje mestnega sveta, v času, ko v mestu ni izredne situacije. Gradnja se je začela konec oktobra. Do marca ni bilo covida, kar pomeni, da je štiri mesece mesto povsem normalno funkcioniralo in ni bilo nobenih zastojev. Tega napovedanega kaosa ni bilo in potem ne vem, zakaj ne bi te priložnosti izkoristili in dali ljudem javni prostor, ki nam ga v resnici financira Evropa.
Ali je že bil narejen razpis za prostore na Koroški cesti, kjer so do zdaj zastonj delali kulturniki, potem pa se je občina odločila, da bo te prostore ponujala zgolj še po tržnih cenah? Zakaj ste se tako odločili? Vendarle je namreč šlo za prostore, kjer so se ustvarjale neke vsebine v središču mesta.
V času Evropske prestolnice kulture so bili štirje poslovni prostori na Koroški cesti začasno preneseni v upravljanje Urada za kulturo in mladino in za določen čas oddani kulturnim organizacijam za izvajanje njihovih programov oziroma projektov. Vsi uporabniki so bili seznanjeni, da je takšna oddaja samo začasna. Glede razpisa povpraševanja zdaj še ni bilo, kar je razumljivo glede na gospodarsko stanje. Vesel sem, da so do zdaj prostore polnili nevladniki in da so v dani situaciji vnašali upanje in luč. V tem delu središča mesta, ki povezuje severni in južni del, si v prihodnje želim dejavnosti, ki bodo odprte vsak dan vsaj 10 do 12 ur in bodo s tem generirale frekvenco v mestu.
Torej tržne dejavnosti? Restavracije, lokali ali ...?
Dejavnosti, ki so dovolj zanimive za občane, da jih bodo obiskovali, da bo ta, ki dela katerokoli dejavnost, lahko plačeval najemnino, iz katere nato mesto vlaga v infrastrukturo. Seveda govorimo o tržnih dejavnosti, upam, da ni problem imeti v 21. stoletju tržnih dejavnosti.
V kateri fazi razvoja je projekt predora pod središčem Maribora?
Skozi zelo ozek lijak omogočamo tranzitni promet in to v najpomembnejšem delu mesta, kar zadeva gradnjo stanovanj in šol ter vseh ustanov, ki so tukaj. Ta tranzit seveda ni naloga mesta, ampak države, ki mora rešiti obroč okoli mesta. Po naših vizijah bo srednjeveški del mesta tako rekoč popolnoma zaprt za promet, tako da potrebujemo trajnejšo rešitev, zaradi česar smo takoj naredili preveritev možnosti umestitve predora tako, da za stanovalce ne bo moteče. Torej nad podtalnico in pod temelji hiš. Tudi ob pogovorih z ministrom za infrastrukturo Jernejem Vrtovcem smo naredili »cost benefit« analizo, in ko končamo zahodno obvoznico, bomo lahko začeli graditi tukaj. Ta predor je bistveno cenejši za državo kot denimo severna obvoznica. Govorimo v bistvu o dveh kilometrih. Mislim, da to pri teh 11 milijardah evrov, ki jih imamo za počrpati, ne bi smel biti noben problem za državo, sploh glede na to, da govorimo o drugem največjem mestu, 15 kilometrov od meje z Avstrijo.
Kakšna je časovnica za dokončanje tega projekta?
Če bi vsi postopki potekali z neko srednjo hitrostjo, bi lahko v letu 2023 začeli graditev, ki bi trajala do leta 2024 ali 2025, ko bi moral biti predor dokončan.
Še ena stvar bolj nacionalnega pomena je letališče, ki se sicer ne nahaja v občini Maribor, pa vendar. Seveda letos nima smisla govoriti o prometu letališča, ampak že pred tem je bil ta bolj ubog. Nikoli se niso dosegali rezultati in uresničevale želje, da to postane resno mednarodno stičišče. Zakaj je tako in ali obstaja možnost, da se to spremeni?
Dobro je, da je letališče tukaj, da je v upravljanju države. Vesel sem, da so ga naši predhodniki umestili v prostor, je pa celotna letališka dejavnost zahtevna. V radiu 100 ali 200 kilometrov so namreč štiri, pet letališč, ki imajo ali izjemno dobro upravljanje ali za sabo večje gospodarsko zaledje. Izjemno mi je všeč projekt, ki mi ga je večkrat predstavil minister Vrtovec Smart Hub Maribor, pri katerem je smelo, vizionarsko obrnil sliko, češ da ni problem prazna letališka steza, ampak da je tu potencial velikega praznega prostora, kamor se lahko umesti neko novo mesto, ki lahko odgovori na vse izzive tega časa. Upam, da bomo s tem projektom nagovorili velike gospodarske sisteme in da se bo potem tukaj, na tej izjemno dobri logistični točki, kjer se srečajo sever, jug, vzhod in zahod, vzpostavilo območje nekega novega razvojnega potenciala, od katerega bo celotna regija nekaj imela.
Ali še ohranjate stike s Kitajsko, ki jih je vaš predhodnik Andrej Fištravec tako zelo negoval?
Seveda ohranjamo stike s Kitajsko kot z gospodarsko velesilo s potencialnimi investitorji, vendar ne hodimo večkrat letno tja, ampak se z velikim veseljem pogovarjamo z njimi pri nas.
Omenili ste ministra Vrtovca, kako pa sicer ocenjujete sodelovanje z vlado? Ali še vedno mislite, da je Maribor daleč od oči, daleč od srca Ljubljane?
Tu mislim, da ne gre samo za Maribor, gre za eno strateško usmeritev države. Imamo 20 tisoč ljudi, ki jim zagotavljamo vrtce, šole, univerze, ti pa nato dodano vrednost ustvarjajo v tujem gospodarstvu. Maribor je s to ekipo pokazal, da zna svoje projekte izvajati, da je resen, zaupanja vreden partner, kar se je tudi v odnosu z mnogimi ministrstvi potrdilo. Torej, mi smo zdaj v teh dveh letih opravili svojo domačo nalogo, da smo se konsolidirali, da je glavni izziv izvajanje projektov, zdaj bo pa država kot takšna morala odgovoriti na težave decentralizacije, kar ne zadeva samo Maribora in tega dela Slovenije, ampak tudi ostale regije. Vzhod izgublja nasproti zahodu Slovenije in s strateškega, nacionalnega vidika je dobro, da ima nekoga, ki želi delati. Za to ne potrebujemo pokrajin.
Ko ste kandidirali na županskih volitvah, ste to storili s podporo SMC. Ali to podporo še uživate oziroma ali ima Maribor kaj od te podpore?
Nikoli nisem bil in ne bom član nobene stranke, v nasprotju z mnogimi. Moja zaveza je namenjena izključno razvoju regije in mislim, da so volitve tekma, ko pa je tekme konec, moramo vsi ne glede na pripadnost svojo lokalno skupnost in državo razvijati skupaj. To je način, na katerega delam in se pogovarjam s čisto vsemi strankami in skupinami, vse v želji, da bi Maribor dobil to, kar si zasluži.
S predsednikom vlade Janezom Janšo imate redne stike?
Rednih ne, občasne pa. Z vsemi ministrstvi delamo izjemno dobro. Mi smo napisali strateški dokument, ki smo ga predali tako vladi kot posameznim ministrstvom, in poskušamo z našo proaktivnostjo čim več tega izvesti, saj je to v končni fazi dobro za vse prebivalce Slovenije. Še ena izmed mojih filozofij je, da ni razlike, če kdo dela na lokalni ali državni ravni, mi smo si samo razdelili naloge za zadovoljevanje potreb naših državljanov.
Kako ste zadovoljni s participativnim proračunom, kjer so občani sami predlagali 330 projektov, od katerih bo 44 izvedenih?
Izjemno vesel sem odziva, sploh da je bilo toliko predlogov, saj je bilo glasovanje nekoliko slabše. A verjamem, da bo to začetek vzpostavitve prej porušenega zaupanja do občine. In upam, da ko bomo izvedli te projekte, bomo v naslednjem participativnem proračunu imeli še več predlogov in bo tudi več ljudi glasovalo.
Kako vidite razvoj Maribora za naprej? Predvsem me zanima, kako mislite obdržati mlade tukaj, saj mnogi namreč odidejo v Ljubljano ali Avstrijo in se ne vrnejo več.
Naš cilj, za katerega delamo skoraj 24 ur na dan, sedem dni v tednu, je ravno to, da ustavimo beg možganov, da z našim dobrim delom nagovorimo predvsem mlade, da bodo tukaj ostali, da z našim delom nagovorimo investitorje, da bodo tukaj vlagali v stanovanjsko gradnjo ali podjetja, ki bodo zagotavljala večjo dodano vrednost. Smo univerzitetno mesto z velikim kadrovskim potencialom, za katerega želim, da ne konča v Ljubljani ali Avstriji, in mislim, da smo že na dobri poti – da je mesto pokazalo, da zna, da zmore. Mesto, gospodarstvo in univerza so tri točke, ki morajo razmišljati enako, da bi čez čas ta regija bila, kjer je nekoč že bila in kjer si zasluži biti – to je razvojno usmerjena regija, ki se odziva na globalne izzive, a na lokalni ravni dela bolje kot kdo drug. Ne v želji, da bi tekmovali z drugimi, pač pa da bi nagovarjali domače, da smo moderno mesto, ki zna odgovoriti na vse izzive človeka na njegovi kratki poti, ko hodi po tej zemeljski obli.
Zakaj je Saša Arsenovič ostal v Mariboru?
Devet let sem živel v Nemčiji in pogrešal svojo domovino, zato sem izjemno vesel, da sem lahko znanje in kapital, ki sem ju pridobil v Nemčiji, vlagal v svoje mesto. To bom počel, dokler bom lahko.
