Zadnje čase se beseda gnoj (pre)pogosto pojavlja v našem besedišču. Izrekamo jo, da bi z njo povedali, kako nam nekaj smrdi, je gnusno, se nam upira, kako do nečesa čutimo odpor, gnev, mržnjo, nestrinjanje, obsodbo. Uporabimo jo z željo, da pretresemo, šokiramo tistega, ki bo to našo informacijo sprejel, slišal. In ne samo med dialoge nas, običajnih ljudi, gnoj se je sploh v zadnjem obdobju prikradel tudi v retoriko vodilnih, tistih na ključnih pozicijah. Tako daleč je, da si besedo, ki označuje iztrebke in ima, razen če ni na polju, tako negativno konotacijo, spoštovani nekdo upa izreči drugi spoštovani osebi. No, saj tega spoštovanja v njegovem najširšem smislu in pomenu ni. Ker če bi bilo, bi se potrebe po takih besedah, potrebe po napadanju in žaljenju, nizkotnih obračunih, bolečih udarcih, izgubile.
Za enega od zadnjih takih ekscesov je poskrbel Brane Dobnikar, ki ga širša javnost najbolj pozna kot nekdanjega vodjo nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Ni edini, ki mu je v zadnjem času jezik tekel malo »pošrek«. Marsikdo žali in napada na podle, nizkotne načine, in to celo glavni državniki, funkcionarji in druge osebnosti iz javnega življenja, za katere bi pričakovala, da so njihove vrednote, in s tem tudi manire, na nivoju. Z gnojem se ti obmetavajo med sabo, potem se uperijo še v druge, v medije, stroko, nato pa še na nas, »navadne« ljudi.
Ustavila se bom pri Branetu Dobnikarju. O vas, gospod, ne vem veliko. In če je tako, človeka po eni potezi ne maram soditi, zato bom obsodila samo eno vaše konkretno dejanje. Tisto, s katerim ste povedali, kaj si mislite o tem, da je priznana kuharica Ana Roš iz Hiše Franko iz Kobarida zapustila državo, ker doma zdaj tako ali tako ne more delati, torej je začasno z družino odpotovala drugam, v Afriko. Ob tem ste na družbenem omrežju Twitter izjavili: »Ana Roš, takih mrh ne maramo pošteni Slovenci. Državno PKP-pomoč naj pra..ca vrne, ali se ji oštarija zapleni. Ona naj pa s svojimi asocialnimi otroki kar tam ostane in kuha Zanzibarcem. Za vedno. Gnoj.«
Gospod Dobnikar, imejte mnenje, tudi poveste ga lahko in morda ga bomo celo poslušali. Vendar zakaj potreba izraziti, opredeliti se na tako ostuden, ponižujoč in nedostojanstven način, kot je bil ta, ki ste se ga odločili uporabiti?! Ko se tako izrazite, več poveste o sebi, bolj malo pa o Ani Roš. To torej ni bil tvit o Roševi, ampak tvit o vas. Predvsem pa, ne pišite v imenu poštenih Slovencev, ker ne poznate vseh in ne veste, kaj si res mislijo o njej. Če si sploh kaj. Nikar ne pišite v imenu večine. Ne jemljite si te pravice.
Vidite, tudi jaz danes ne pišem, da vas Slovenci obsojamo, za kar ste izrekli, ker ne vem, koliko ljudi, če sploh še kdo, misli tako kot jaz. Nevarno je, če govoriš v imenu kogarkoli drugega. Edino, kar je za malenkost popravilo grenak priokus, je bilo, da ste se Roševi za izrečene besede opravičili. Jezi me edino, ker se niste za vse. »Opravičujem se za dve neprimerni besedi na twiterju na vaš račun. Ostajam pa pri svojih kritikah vaših ravnanj,« ste dejali.
Gnoj in tisto drugo besedo na p, pravite, da vzamete nazaj? Kaj pa »mrha«, »asocialni otroci«, »kar tam ostani«, »zaplemba oštarije«, »vrnitev pomoči«, a to pa ni vredno besed: opravičujem se, zaneslo me je v izražanju?! Da se ne strinjate s tem, kar je storila Roševa, bi lahko izpostavili tudi drugače. No, bova rekla tako: s tem opravičilom niste naredili nič. To vam izrekam z vsem spoštovanjem. Slednje do vas, kljub temu, da se z vami ne strinjam in da ste v mojih očeh storili nekaj grdega, še vedno čutim. Namreč, saj veste, tudi jaz bi lahko zdaj uporabila kakšno drugo besedo. Pa ne čutim potrebe, da bi jo. In ja, imate pravico do svobode govora. Jaz pa vam povem, da svoboda govora ni svoboda pred posledicami izrečenih besed.
Kaj se nam je zgodilo? Na kaj pokaže ta primer, ki je samo eden od mnogih? To, da smo si različni, da imamo različna mnenja, najprej. To od nekdaj velja in vedno bo. Dokler se v različnosti srečujemo na kulturen način in zmoremo v njej bivati v sožitju, ali pa vsaj k njemu stremeti, je okej. Ko nam nekdo da jasno vedeti, da smo hodeča sramota na dveh nogah, državna pijavka, in nas izganja iz lastne države ter za povrhu v zgodbo vključi še otroke in nekaj žaljivk, potem pa ... Kriza je z močnim reflektorjem osvetlila najslabše in bolj sramežljivo pokazala na najboljše, kar smo kot ljudje, država. Kam jo bomo peljali, je naša izbira.
Pred vami, dragi bralci, si bom popravila (pri)okus. Govorila bom samo v svojem imenu. Spoštovana Ana Roš! Čestitam vam za pogum, da si poskušate polepšati ta čas, s tem, ko ste se odpravili nekam drugam. To je pogumno! Upam, da se imate dobro, da otroka uživata in da ste si nabrali kaj idej in moči za nove podvige za takrat, ko boste spet lahko odprli svojo gostilno. Ljudje, kot ste vi, in to, kar ste dosegli, meni kot Slovenki dviguje moralo! Name ne delujete razdiralno, mene ne ogrožate, ampak me navdajate s ponosom, in ko pomislim na vas, si mislim: da se! Kaj vse!
To, kar počnete, in način, kako to počnete, pove veliko. Spregovori o vas, vaših vrednotah. Špricajo skozi vse pore vašega ustvarjanja in vaše prezence, ki jo ima javnost priliko izkušati. Zato jaz ne občudujem samo vaših krožnikov in tega, kako lepo ste svetu predstavili našo državo, ki ne doživlja samo zdravstvene krize, ampak tudi krizo identitete, marveč tudi vas kot osebo! Hvala in srečno! Naj bodo vaše mize kmalu spet polne in prosim, povejte svetu še kaj lepega o nas, Slovencih! Saj veliko lepega še vedno je …
Polona Krušec
polona.krusec@svet24.si
