Z družinsko terapevtko, ustanoviteljico in direktorico inštituta Vita Bona, Katjo Knez Steinbuch, smo se pogovarjali o tem, kako se počutimo kot posamezniki in narod. Kakšne težave nam povzroča zahtevna situacija, zakaj do odločevalcev in stroke vlada tako nezaupanje in od kod izvira vse to nasilje, ki vse bolj in bolj polni strani črne kronike ...
Je med epidemijo povpraševanje po vaših terapevtskih storitvah precej naraslo?
Da. V tem nepredvidljivem času se povpraševanje po terapiji povečuje. To sicer ni samo posledica stisk ob trenutnem intenzivnem dogajanju, ampak tudi kazalnik, da se Slovenci vse bolj zavedamo, kako pomembna je skrb za naše mentalno zdravje. Družinska terapija postaja del osebne higiene in to je dobro. Klienti vse bolj znajo poskrbeti zase, za svoje duševno zdravje. Veseli me, da iti po pomoč k strokovnjaku ni več nekaj sramotnega in da klic na pomoč ni več stigmatiziran – razen očitno v parlamentu. Če odgovorim še bolj konkretno na vaše vprašanje: povpraševanja po terapijah je v zadnjem letu, ko nas je presenetila korona in močno posegla v naša življenja, več. Mnogim se namreč med epidemijo sprožajo nove stiske ali poglabljajo stare – in to do te mere, da jih je nujno treba reševati, ker jih močno ovirajo pri življenju.
S katerimi ovirami, težavami se torej v koronačasu srečujejo Slovenci?
Izpostavila bi vse več anksioznih stanj. Predvsem se pojavljajo tesnoba in panični napadi. V zimskem času, v katerem smo, se ponovno prebujajo tudi nihanja razpoloženja, pri nekaterih tudi prava depresija, pri mladostnikih pa padec motivacije. Veliko ljudi je tudi izgorelih, nekaj od čezmernega dela, vsi pa od občutkov, ki spremljajo aktualni čas. Skrbi me, da bo po koncu epidemije tovrstnih čustvenih stanj še več. Že v prvem valu širjenja koronavirusne bolezni smo sicer terapevti opazili, da so se ljudje burno odzvali na to, kar nas je doletelo. Takšne reakcije so se zgodile, ker nad dogajanjem niso imeli nadzora. Počutili so se nemočne, utesnjene, zmedene in izgubljene. Ta izguba nadzora je tako marsikje izbruhnila v obliki stisk, kot so tesnoba in panični napadi, pa tudi nihajoča stanja razpoloženja. Strah je sicer prevladujoče čustvo, ki ga ljudje občutijo zdaj, ko se srečujemo z razmerami, ki delujejo kot svetovna katastrofa in akutna kolektivna travma. Prej, ko smo živeli svoje običajno življenje brez omejitev in prepovedi, smo vsi lažje premagovali svoje stiske. Imeli smo boljše načine spoprijemanja s težavami in množico zunanjih virov osebne moči. Na primer: imeli smo izlete, potovanja, fitnes, druženje, kulturne in športne dogodke, zabave … Vse to nam je pomagalo, da smo ohranjali lastno psihično stabilnost in tudi na tak način regulirali težje občutke. Zdaj, ko nam je to odvzeto, pa smo izgubili ne le enega, ampak množico pomembnih virov zunanje moči, kar rezultira v težave, ki jih omenjam. Gre za to, da se je v ljudeh zbudila neka do zdaj skrita težava, ki je v njih prej samo latentno počivala, zdaj pa se je zaradi pomanjkanja regulacije okrepila. Korona je tako močan sprožilec, da je spodbudila, potencirala tiste tegobe, ki so jih ljudje prej zmogli uravnavati, zdaj pa ne več. Zdaj ljudje težje najdejo notranje ravnovesje, ker na izbiro ni več tako širokega spektra mehanizmov, s katerimi bi si vračali notranjo stabilnost. V terapijah tako najprej poiščemo nove vire moči, s katerimi lahko klienti spet dobijo nazaj kontrolo.
Govorite o izgubi kontrole, občutku, da na neko stvar ne moremo vplivati. Situacija, v kateri smo, taka zagotovo je.
Situacije, ki jih ne moremo krmiliti, nanje vplivati in so zunaj naših moči, da vanje posežemo in kaj spremenimo, se nam dogajajo vse življenje. Vendar gre za enkratne dogodke. Pridejo in grejo. Tako stiske, ki se pojavijo ob tem, če pride denimo do enkratnega napada tesnobe, zmoremo uravnavati. Zdaj je pa teh dogodkov, močnih sprožilcev raznih občutkov – od utesnjenosti, tesnobe do panike – veliko in trajajo že dolgo. Nenehno smo podvrženi situaciji, nad katero nimamo nadzora. In to so močni sprožilci stisk, sploh pri ljudeh, ki so že prej doživeli različne vrste zlorab. Tam se telo aktivira tako močno, kot da bi spet bili sredi tistega vzdušja. Dogaja se predvsem, da se prebuja tisto, kar je v ljudeh prej spalo. Kot opažam, nikoli ne pride na terapijo nekdo, ki se mu na primer pojavljajo panični napadi brez sprožilca, in še manj brez globljega vzroka. Običajno nas poiščejo tisti klienti, ki so v otroštvu doživeli neko travmo, jo nekam potisnili, pozabili, se je ne zavedajo, ampak se je spomnijo šele sredi terapevtskega procesa. Izjemno pogosto se zgodi, da nekdo na terapijo pride zaradi nenehnih težav v partnerstvu in doživljanju sebe, potem pa širša simptomatika ustreza vzdušju spolne zlorabe. To je tudi pojasnilo k temu, zakaj je nujno, da spolna zloraba nikoli ne zastara, ker je o tem zadnje čase veliko govora. Terapevti v primerih, ko se prebujajo zlorabe, opažamo, da telo v tem času s svojim odzivom, ki je za kliente naporen, sporoča, da ga trenutna situacija zelo spominja na tisti dogodek. Vzdušje občutkov je enako močno kot takrat in telo na to burno odreagira in sproži napad panike. To je pravzaprav genialen odziv telesa, ki nas je okrepilo s tako varovalko, da postanemo pozorni na to, kaj se z nami dogaja, in da mu podarimo pozornost in čas. Ni pa vse samo zloraba in preteklost. Gotovo je ta situacija že na splošno stresna za čisto vse, še najbolj za zdravnike, medicinske sestre, reševalce ... Nekateri delajo prekomerno, imajo izjemno odgovorne pozicije in se s tveganji srečujejo vsak dan.
Na kateri točki se ljudje odločijo poiskati pomoči? Kdaj naredijo ta ne najbolj enostaven korak, da stopijo pred vas, terapevte?
Običajno je to takrat, ko doživijo nek osebnostni padec, pretres. Ko je neprijetnih občutkov preveč. Ko se nabere neko vzdušje, nad katerim nimajo nadzora in si ne znajo pomagati iz njega. To je, ko denimo doživijo panični napad, in je ta že sam po sebi strašljiv. Morda se jim je zgodil celo v javnosti in zaradi tega doživljajo še občutke sramu ter močnega strahu pred ponovitvijo. Še posebej se bojijo, da bi ga spet doživeli v avtu in da bi se lahko končalo tragično. Ne samo da se bojijo novega napada, ampak tudi, kako mu bodo kos. Skrbi jih, kje se jim bo pojavil, zato si ne želijo nikamor več, omejujejo stike, ne upajo si voziti avtomobila in podobno. To je običajno razlog, da nas poiščejo. Izgoreli se za terapijo odločijo takrat, ko se jim svet sesuje in nekaj dni ne morejo vstati iz postelje, čeprav imajo nujne obveznosti. Na nas se ljudje obrnejo tudi v primeru tesnobe in občutkov krivde. Včasih pa takrat, ko preberejo članek, v katerem prepoznajo svoje trpljenje in izvejo, da je mogoč izhod iz tega, kar doživljajo. Oglasijo se na primer tudi, ko se nekaj zalomi v partnerstvu. Ko pride do prevare ali njene ponovitve, ko nasilje preide iz verbalnega v fizično. Poiščejo nas tudi starši, ko otroka, na katerega so prej »samo« kričali, zdaj tudi udarijo. Skratka, k nam pridejo, ko naredijo nekaj, kar jim ne ustreza, si niso želeli, ali pa se jim je zgodil dogodek, ki jih je zaznamoval tako zelo, da ne vedo, kako naprej.
Zelo napeto, pravite, je v partnerskih odnosih. Kaj se dogaja med partnerjema? Na kakšni preizkušnji je trenutno dinamika njune zveze?
Pri svojem delu opažam, da se slovenski pari najpogosteje srečujejo s težavami v komunikaciji (prepiri), nasiljem in varanjem. Fizično varanje se je v času ukrepov, ko je gibanje omejeno, preobrazilo v čustveno varanje. Tako zdaj do afer s tretjimi osebami pridejo s pomočjo telefona in računalnika. Nasilje in prepiri pa so prepleteni – nekaj, kar je bil prej »samo« buren prepir, zdaj lahko eskalira v vrtinec vzajemnega nasilja. Tu govorimo o soodvisnih odnosih. Ti predstavljajo dve osebi, ki sta bili, ko sta se spoznali, zelo zaljubljeni. Med njima je bilo na začetku veliko vznemirjenja, metuljčkov, občutja so bil zelo intenzivna, prijetna, vendar so bila v vsem tem spregledana tudi marsikatera opozorila in alarmi, ki so že nakazovali, da se pojavlja fizično, čustveno ali verbalno nasilje. Če opišem najbolj stereotipen primer, gre na eni strani za žensko, ki v zvezi zelo trpi, ampak je od odnosov in od partnerja, kakršen je, (so)odvisna, na drugi strani pa moškega, ki je pogosto zasvojen in težko regulira svoje občutke. Od daleč vidimo dva zasvojenca: eden je lahko zasvojen z alkoholom, delom, drogo, igrami in pornografijo, drugi pa je odvisen od tega, ki je zasvojen, zato mu rečemo soodvisni. Ampak težave nima samo eden od njiju. Velik problem imata oba. Ne eden ne drugi namreč ne zmoreta regulirati svojih občutij. On zato, ker se ne zna pomiriti in gre zato v fizično, čustveno ali verbalno nasilje, ona pa tudi, ker ne zmore postaviti meje in se zavarovati. Ona se je namreč že prej v življenju, najverjetneje že v otroštvu, srečala z zlorabo in zdaj hrepeni po enakem vzdušju kot takrat, saj ji je to edino poznano, čeprav škodljivo. Ona bi rada ohranjala, kar pozna, kar ji je domače, hkrati pa goji sanje (in včasih govorimo o pravem sanjarjenju), kako bi lahko bilo drugače. In dinamika s takim moškim ji omogoča tako vzdušje. Tudi on je verjetno odraščal z nasiljem ali živel z nekom, ki je zasvojen. Skupaj torej soustvarjata pogoje za klimo, ki jima je znana. Težko je izstopiti iz tako nevarnega odnosa. Pogosto žrtev odide in se vrne, spet odide in ponovno pride nazaj. To pa zato, ker je tako globoko v njej ta potreba, da ostaja v vzdušju, ki ji je od nekdaj poznano, pa tudi ker upa, da bo kdaj drugače. Njen odnos s to osebo temelji na upanju in opravičevanju partnerjevega vedenja. Pri tem govorimo o pravi kemični zasvojenosti s temi vzdušji. V telesu se dobesedno sproščajo isti hormoni kot ob kemični zasvojenosti! Zato pravimo, da sta se našla dva zasvojena in da oba potrebujeta terapevtsko pomoč.
Kaj lahko terapevti naredite za nekoga, ki se je znašel v takem odnosu?
Če si žrtev zmore najti pomoč, se ji da pomagati, jo primerno opremiti, opolnomočiti, da se bo zmožna iztrgati iz nevarnega okolja. In da ne bo pomote; žrtve so tudi moški, ne samo ženske, oni le o tem redkeje spregovorijo, ker čutijo ogromno sramu. Delo je sicer dolgotrajno in pride do vzponov in padcev, ampak sprememba je mogoča. Ker si v resnici takšnega življenja ne želi nihče in vsak močno hrepeni po razrešitvi. Žal je takih dinamik pri nas veliko. Moram pa pohvaliti nevladne organizacije, ki se res trudijo pomagati ozaveščati o nasilju in pomagati žrtvam. Društvo za nenasilno komunikacije, telefoni SOS, varne hiše, krizni centri … Vsi ti igrajo pomembno vlogo!
Potrpeti, trpeti. Kot da bi imeli Slovenci v svojem zapisu DNK, da je treba stisniti, zdržati. Če zmoreš, ne da bi jamral, si junak. Kako se nam je to zgodilo?
Res je, kot da imamo Slovenci v svojem DNK močno vtisnjene neke vzorce, načine ravnanja. Tu moram omeniti epigenetiko, ki preučuje tudi transgeneracijske prenose travme. Pojem je nastal po drugi svetovni vojni, ko so ugotavljali, da so se travme, ki so jih doživeli naši stari starši in prastari starši, prenesle, ker so bile vanje tako zažrte, ampak neizražene, tudi na njihove potomce. Torej tudi na nas. In če imamo v mislih, da so naši predniki živeli v prepričanju, da ne smejo govoriti o tem, kar čutijo, da ne smejo jamrati, da morajo stiske stoično prenašati, to enako velja za nas. Tudi Slovenci so več desetletij po vojnih grozotah, ki so jih tako zaznamovale, molčali. Tu se pojavi pojem zarota molka. Ampak jasno je, da tišina, molk, tiščanje v sebi niso najbolj optimalni vzvodi za soočanje s stiskami in težkimi življenjskimi preizkušnjami. To so po raziskavah vpliva svetovnih vojn na ljudi tudi dokazali in glavni izsledki teorije navezanosti so pokazali prav obratno: bolj ko zmoremo stisko ubesediti ob varni odrasli osebi, hitreje se pomirimo. Pri nas se je dogajalo ravno obratno: ker so trpeči molčali, so se čustvene posledice prenesle na njihove potomce. Ti so doživljali podobna vzdušja, kot da bi bili sami udeleženi v vojni. Tako močno se prek generacij prenašajo vse travme, ki niso razrešene. Imamo pa Slovenci veliko tovrstnih vzorcev. Eden najbolj prisotnih, ki je v nas vgrajen že generacije in generacije, je pri ženskah, no, tudi moških, pridnost, uslužnost, podrejenost, celo to, da ne smeš čutiti. Pri moških pa je še nekaj, in sicer močno poveličevana moč. Saj veste, da že majhnim dečkom pravijo, da fantki ne smejo jokati, ne smejo kloniti pred svojo čustveno naravo. V starševstvu se pogosto zgodi, da starši še danes uporabljajo izraz »kako si priden/pridna« ali »saj ni nič hudega«, medtem ko je otrok v bolečini in stiski. To so nevarni stavki, saj se ob ponovitvah v otroka vtisnejo in postanejo del njega. Tako se že otroci naučijo, da morajo biti poslušni in ubogljivi, hkrati pa ne smejo čutiti, kar je v njih, in si zaupati.
Kam pa spada uporniškost, ki se kaže skozi neupoštevanje ukrepov? Kako to razumete? In kako nepriznavanje avtoritete, pri čemer imam v mislih odločevalce in stroko, saj je to v tem času kar prisotno?
To dogajanje je mogoče razumeti večplastno. Ljudje v teh časih težko zaupajo, delno zaradi osebne zgodovine, delno pa zato, ker jih ukrepi strašijo. Če se namreč o ukrepih ne komunicira zelo previdno in spoštljivo ter z zavedanjem, da bo prišlo do krivic, neenakosti, in ob dejstvu, da pravzaprav izbiramo manjše zlo, potem bodo ljudje težje simpatizirali z ukrepi. Poleg tega smo v Sloveniji politično tako močno razdeljeni in tudi razočarani, da del javnosti ne vidi več avtoritete v nikomer in preprosto ne zaupa več politikom. To je seveda povezano tudi s tem, kako doživljamo avtoritete. Če se avtoriteta vede na način, da nas prestraši, da je vse zelo nepredvidljivo, da komunicira napadalno ali prek mehanizmov ustvarjanja krivde, lahko vse samo še poslabša. Če gremo še malo naprej, je odnos do avtoritet vedno povezan s tistim, kar smo doživeli doma. Prva avtoriteta je bil običajno oče, in če oče ni bil prisoten tako, kot bi moral biti, ima človek v odraslosti lahko težave s priznavanjem avtoritet v najširšem smislu. Tako da je uporništvo v resnici odgovor odraslega na manko očetovske, avtoritativne figure. Kaj torej ostane, če avtoriteta ni bila del našega življenja? Nezmožnost znajti se v tem svetu in se prepustiti ljudem na odgovornih položajih. Njih tako lažje zaobidemo in stvari raje vzamemo v svoje roke, kar pa se navzven izkazuje kot uporništvo. V resnici je takšno uporništvo tudi pridobivanje občutka, da vendarle imajo kontrolo. Včasih pa uporništvo nima v ozadju kakšne posebne agende. Lahko da neka avtoriteta samo ne vzbuja zaupanja in ljudje zato ne sprejemajo, ne upoštevajo navodil.
Kaj je epidemija pokazala, povedala o Slovencih?
Najbrž le to, da smo vsi zelo senzibilni na občutek strahu, saj opazimo veliko ekstremnih stališč. Eni se zelo bojijo bolezni, celo prekomerno, tako da pozabljajo na pravice in zanikajo čustvene težave drugih. Težko na primer razumejo položaj staršev, ki poleg tega, da opravljajo svoje vsakodnevne službene obveznosti, skrbijo še za šolanje otroka na daljavo. Težko razumejo, zakaj imajo nekateri težave s testiranjem ali cepljenjem in da so res v stiski in utesnjeni zaradi obojega. Spet drugi pa v bolezni ne vidijo nič strašnega, ampak njihovi strahovi rezultirajo v neskončnih teorijah zarot in ne verjamejo več nikomur, razen tistim, ki verjamejo enako kot oni. Tako smo zdaj, med epidemijo, spet kot v času vojne: razdeljeni in prestrašeni. Na srečo pa obstaja vse več ljudi, ki se zaveda, da situacija ni tako enoznačna in da je sočutje do sočloveka nad našimi strahovi.
Kaj menite o tem, ko radi rečemo, da kriza iz ljudi izvabi najboljše in najslabše?
O najslabšem sva danes že veliko govorili, zato bi morda omenila le to, da je vsaka kriza, čeprav je zelo boleča, vedno velika prelomnica, ki je lahko tudi pozitivna. Težko je sicer govoriti o pozitivi nekomu, ki je izgubil službo, ali pa nekomu, ki se bori za preživetje. To so krivice, ki jih nobena beseda ne opiše dovolj. In edino, kar tukaj pomirja, je, da je v Sloveniji veliko organizacij, ki delajo zares dobro in poskrbijo tudi za najbolj ranljive. Pa vendar, tudi v takem stanju lahko začutimo, kaj je pomembno, in poiščemo nove načine soočanja s svojimi občutki ter redefiniramo svoje življenjske cilje in navade. Koronakriza je izziv, kako se vedno znova pomirjati in verjeti v to, da bo nekega dne vse mimo in bo vse še v redu. Morda so vsi telesni odzivi, ki jih občutimo, končno dovolj dolgo opozarjali na to, da telo potrebuje umirjenost in razrešitev vsega tistega, kar je bilo potlačeno. Morda je ta čas tudi izziv, da zaupamo vase, tudi ko se vse okrog nas podira. Ali pa izziv, da se končno prebudi naša jeza, ki je lahko močnejša od strahu, in nam sporoči, da je nečesa dovolj in da se tega ne gremo več. Vsak to situacijo doživlja po svoje in dobro je, če uspemo zase tudi v teh čudnih razmerah najti najboljše. In da lahko tudi v tem čudnem času vseeno postajamo najboljša verzija sebe.
Kako je biti terapevt? Kako vi doživljate svoje delo? Najbrž ni vedno preprosto početi, kar počnete?
Svoje delo jemljem zelo odgovorno, hkrati pa ga ne doživljam zgolj kot poklic niti ne kot napor. Vidim ga kot osebno poslanstvo in v njem res uživam. Predvsem pa ga poskušam v polnosti živeti tudi sama (vedno iskati stik s sabo, delati na sebi ...). Rada imam ljudi, rada sem z njimi v dobrem in slabem. Klienti me s svojimi zgodbami in s tem, kar se jim dogaja, globoko ganejo. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje. Na vprašanje, ali nosim občutke, ki se porajajo ob vsem, kar slišim, s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na študiju trenirali prav za to, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi … Takrat smo tudi terapevti samo ljudje, ki v duši jokamo s klienti in jih nosimo vgravirane v svojem srcu. Nekateri ob tem končno čutijo, da v bolečini niso sami in da bo nekdo vedno tam za njih. In tako se vsa bolečina zmanjša in nastaja prostor za svetlobo ter lepše občutke, ne glede na to, da smo se srečali v temi. Terapija je zame ultimativni dokaz, da je tudi v temi mogoče prižgati luč, za vse nas.
