"Spoštovana ministrica za šolstvo, znanost in šport, draga kolegica Simona Kustec!
Že teden dni mineva, odkar vlada ni podelila soglasja k razpisu za vpis v visokošolske študijske programe. Glede manevra, ki v resnici ni nič drugega kot novo izčrpavanje javnih zavodov na račun zasebnih, smo v Visokošolskem sindikatu FDV pričakovali vašo reakcijo. Do tega nimate zgolj politične dolžnosti, temveč tudi profesionalno in etično odgovornost. Žal ste se odločili uveljaviti »pravico« do molka.
Zadnji primer teptanja že usklajenih odločitev med (vašim) Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport in visokošolskimi zavodi ne dokazuje zgolj odsotnosti vaše avtoritete nad lastnim področjem, temveč tudi izgubo etične integritete, saj ne spoštujete in se ne zavzemate za lastne zaveze, ministrsko funkcijo pa zožujete na obskurno vlogo opazovalke. Z rušenjem zaupanja med ministrstvom, univerzami in študenti ste povzročili nepopravljivo škodo vsem udeleženim v visokošolskem izobraževanju.
S tem, ko se podrejate argumentu avtoritete namesto avtoriteti argumenta, izgubljate tudi vso akademsko kredibilnost. Neresnice predsednika vlade (tokrat o previsokem številu študentk in študentov na družboslovnih smereh, ste dolžni demantirati, saj smo po deležu novovpisanih v družboslovne programe na nižjem mestu od Velike Britanije; Francije, Švedske in bliže Nemčiji. Te podatke glede na svojo funkcijo in akademsko ozadje zagotovo poznate, sicer pa so bili objavljeni tudi v medijih. Zakaj o njih molčite?
Zakaj kot družboslovka nemo opazujete in dopuščate blatenje vede in njenih strokovnjakov kot neperspektivnih in nezaposljivih? Če kaj, je ravno trenutna pandemija najbolje pokazala, da virus ni zgolj zdravstveni problem, temveč prebivalstvu povzroča pomembne dolgoročne ekonomske, socialne in psihične posledice. Poleg pandemije nas sodobnost sooča s perečimi posledicami podnebnih sprememb, globalizacije, migracij, pa tudi onemogočanja kritike oblasti, nujne predispozicije demokratičnih ureditev. Vsi omenjeni problemi so v osnovi družboslovne narave in kličejo po sistematičnem družboslovnem raziskovanju in izobraževanju. Ali res menite, da družboslovje in humanistika pri tem nista strateškega pomena in da bodo k njihovi odpravi najpomembneje prispevali menedžerji?
Če se vladni manever uresniči, bo največjo škodo utrpela prav Fakulteta za družbene vede – fakulteta v kateri ste, pred politično epizodo, poučevali kot redna profesorica. Zaradi zmanjšanja vpisnih mest bo prisiljena v krčenje programov in zmanjševanje števila zaposlenih. Kako hipokritično menite, da bi potemtakem delovala vaša vrnitev?
Morda pa čas, ki ga namenjate molku, lahko izkoristite za premislek o tezi, da v družboslovju nimamo težav s prevelikim vpisov na programe, temveč z diplomanti, ki si bodisi prisvajajo pravico do odločanja v zadevah, glede katerih nimajo kompetenc, bodisi imajo kompetence, pa nimajo hrbtenice.
