Novice Svet24

osebni arhiv

Valentina Kobal dobro ve, kaj pomeni biti zadovoljen z malimi stvarmi in da so za srečo pomembni trenutki, ki jih ljudje, ki se imajo radi, preživijo skupaj. Tega jo je naučilo življenje in to predaja tudi svojim šestim otrokom. Ob vseh obveznostih in opravilih, ki jih v enem dnevu opravi ta izjemna ženska, bi človek mislil, da ima zanjo dan več kot 24 ur. Le kako vse strpa v en sam dan? Več kot uspešno namreč krmari med družinskimi obveznostmi, službo, prostovoljnim delom, ustvarjanjem, zraven pa si s partnerjem uspeta vzeti tudi nekaj trenutkov zase. »Najpomembneje je, da mi je vse, kar počnem, všeč. Včasih sem še pela v zboru, pa sem to opustila, je bilo preveč organizacije,« se smeji. Da vse teče, kot je treba, je potrebno malo selekcije, pravi. »Ni treba, da je doma vedno vse kot iz škatlice, naredi se, kar je nujno potrebno, malo se je treba organizirati, včasih pa skoraj že malo čarati. Je pa res, da televizije skorajda ne gledam, poležavanje tudi ne pride v poštev, mogoče kakšen dan, ko pade motivacija in potrebuješ malo počitka, ampak načeloma za take stvari nimam časa. Imam pa srečo, da so otroci zelo samostojni. Tega sem jih učila že od malega. Tudi najmlajša, ki ima dve leti in pol, se že sama obleče. Danes zjutraj pa me je moj petošolec celo presenetil z vaflji. Medtem ko sem imela po Zoomu srečanje z učenci, je vstal, našel recept in jih lepo spekel. Moja nona je vedno rekla, da se delo sámo kaže. Otroci morajo sami videti, kaj je treba narediti. Ni mi treba vedno sedeti zraven njih, ne rečem pa, da vedno vse naredijo, ampak večinoma so samostojni, tako da kar gre.«

Želela si je veliko družino

Vedno si je želela imeti veliko družino, to ti daje veliko topline v življenju, pravi. Že kot najstnica je vodila pevski zbor in se z malimi pevci dobivala kar doma. Njena hiša je od nekdaj polna otrok. »Ob njih sem lahko tudi sama otrok, saj ne moreš biti venomer resen.« Njena najstarejša hčerka je doštudirala biomedicino in je zaposlena v laboratoriju v Severni Irski. Tam si je uredila življenje in spoznala življenjskega sopotnika. »Letos se nameravata poročiti, ampak ne vem, kako bo zaradi epidemije.« Njenih preostalih pet otrok pa je doma in se tako, kot trenutno vsi v Sloveniji, šolajo na daljavo. Dvaindvajsetletna Sara je študentka ekonomije, dvajsetletni Jernej je končal medijsko srednjo šolo – letos si je vzel čas za premislek o študiju, dvanajstletna Teja je v sedmem razredu, desetletni Urban obiskuje peti razred, veselo družbico pa zaokrožuje dveinpolletna Isabel. Starejši dekleti sta povsem samostojni, petošolec pa še potrebuje malce nadzora: »Sicer ga hitro zalotimo pri igricah.« Vsak v družini ima svoje obveznosti in sobota je rezervirana za gospodinjska opravila. »Glede kuhanja pa se dogovorimo in porazdelimo. Moji otroci zelo radi kuhajo in pečejo, v nasprotju z mano, tako da ne vem, po kom so se vzeli. Tudi partner rad kuha, zato imam kar srečo, da mi ni treba tolikokrat stopiti za štedilnik. Mi pa rečejo, kadar kaj skuham, da je zelo dobro in da bi to lahko večkrat počela.« (smeh)  

Ustvarja ob večerih

»Tudi študirala sem vedno zvečer. Takrat se vse umiri in lažje razmišljam. Tedaj si naredim načrte za naprej, pišem priprave, tako da dnevi lepo stečejo.« Učiteljica drugega razreda ugotavlja, da se je otrokom vedno težje šolati na daljavo. »Na začetku jim je bilo všeč, saj se je dogajalo nekaj novega. Po tolikem času pa jim manjka stik s sošolci, z materiali, s katerimi si pomagamo pri učenju, delo v skupinah. Tudi za nas učitelje je to velik izziv, saj moraš biti iznajdljiv in tudi snov na daljavo podati zanimivo. Gotovo pa ni enako, kot če bi bili v šoli. Manj je obnavljanja, ponavljanja, učni proces pa mora teči naprej. Z učenci moramo doseči cilje za tisto obdobje. Zato je bolje manj snovi, pa naj se jim tista dobro usede in ostane. Tukaj so seveda pomembni tudi starši. Kar jim jaz posredujem, je kapljica v morje, ki ne bi ostala, če ne bi bili zadaj starši, ki otroke spodbujajo in jim pomagajo.«

Osebni arhiv

Srčna prostovoljka

Nekajkrat na teden kot prostovoljka Rdečega križa pomaga še v šempetrski bolnišnici. To je po navadi dopoldne, ko nima srečanj z učenci po Zoomu. V prostovoljske vode je zašla pred osmimi leti. »Da želiš pomagati drugim, moraš preprosto začutiti.« Seveda je najprej morala narediti tečaj prve pomoči, ki ga ima tudi že večina njenih otrok. »To znanje ti v življenju vedno pride prav. Potrebuješ ga kot starš, učitelj in za pomoč drugim.« Med drugim je delala z begunci v Brežicah. »Tam dejansko vidiš bedo teh ljudi, dojenčke, ki imajo na sebi tudi tri dni stare plenice in povsem vneto kožo, zanemarjene otroke, prihaja do različnih načinov izsiljevanja. Spomnim se primera, ko je moški z otrokom, ki je imel sladkorno bolezen, hotel čim prej naprej, da bi otrok dobil ustrezna zdravila. Pa so ugotovili, da otrok sploh ni njegov in da je na ta način sam hotel naprej.« Potem je v prvem valu epidemije dežurala na meji z Italijo v Vrtojbi. »Preverjali smo temperaturo tistih, ki so prihajali v Slovenijo. Ves čas smo bili v maskah, skafandrih, včasih dežurali vso noč, je bilo kar naporno.« V drugem valu pa so jo usmerili v bolnišnico. »Razporedili so nas na različne vhode, kjer sprejemamo ljudi, jim merimo temperaturo in jih usmerjamo v notranjost bolnišnice.« Čeprav je dostikrat precej utrujena, je klic srca močnejši. »Tam se dobro počutim. S kakšno spodbudno besedo rada nasmejem ljudi, da se bolje počutijo še oni. Povejo, da jim to polepša dan, hkrati pa ga oni polepšajo meni.« Verjame, da se dobro vrača z dobrim in da so za srečo pomembni drobne stvari ter neponovljivi trenutki. »S tem ko pomagam drugim, osrečim sebe,« pravi. »To ti da energijo, nagrada je, ki se je ne da kupiti.« Prostovoljci so ljudje, ki čutijo kot ona. »Če si pozitivno naravnan, to prenašaš na druge okoli sebe in tako je vsem lepše. Pa zato ni rečeno, da sem sama brez skrbi. Kadar mi je težko, potrebujem nekaj trenutkov zase. Otroci vedo, da je najbolje, da me takrat pustijo pri miru, da se spet dvignem, tudi jaz sem samo človek.«    

Ustvarjanje polni baterije

Baterije si napolni s hojo v hribe, rada se vozi s kolesom, na dopustu prebere kakšno dobro knjigo. Zelo rada v miru spije svojo jutranjo kavico. »Skuha mi jo partner, preden gre v službo, in jo že iz postelje zavoham!« Še najbolj pa uživa v šivanju. Ja, tudi za to najde čas, pa čeprav pozno zvečer. Izmojstrila se je v šivanju dresov za tvirling, ki je navdušil njeni hčeri. Medtem ko je starejša nehala trenirati, je sedmošolka še vedno zavzeta. Včasih je šivala tudi oblačila, ker pa so danes že tako poceni, se ji to ne izplača več. Dresi pa so še vedno dragi in užitek je napraviti novega. Šivala jih je tudi za hčerkine prijateljice. »Prinesle so slikice in sem nekaj sčarala, na koncu pa so oblekle dres, kakršnega ni imel nihče. Nekdaj sem hotela postati modna oblikovalka, danes sem pa učiteljica, ki šiva,« se smeji.

Ko gleda na čas, v katerem se je znašlo človeštvo, se ji zdi, da smo se malo ustavili. »Zavedela sem se, da je veliko stvari, ki niso pomembne in potrebne, veliko je balasta. Tudi z manj je mogoče lepo živeti,« zaključuje. In sama to še najbolj ve.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana