Pred kratkim so jo pri Mednarodni boksarski zvezi (WBF) razglasili za najboljšo boksarko preteklega leta. Njen vzdevek je resda Princeska, a je po obnašanju prej Pepelka – preprosta, delavna in skromna. Boks ji je pomagal do samouresničitve in ji izkristaliziral življenjski cilj. Morda s svojim zgledom nagovori za boks ali športno udejstvovanje nasploh še več mladih. S pomočjo športa so tudi misli bistrejše, je izkusila.
O svojih uspehih, na dvajsetih tekmah je zabeležila le en neodločen izid, ne razmišlja preveč. »Vem, da ne smem počivati na lovorikah, in ker vem, da sem sposobna še več, je treba gledati naprej, dvigniti motivacijo in si zadati nove cilje. Po zmagi se že znam poveseliti, a če te posamezen uspeh ustavi, se je težko znova zagnati in doseči še več.«
Pri svojih 22 letih čuti še veliko rezerve, je na pragu skorajda brezmejnih možnosti in ultimativnega cilja nima postavljenega. Želi si navzgor, a ambicioznost zanjo ni nekaj samoumevno danega, skupaj z boksom in razvijanjem svojega telesnega potenciala se je postopno spoznavala z njo. »Ambicioznost te vrste je v življenju precej pomembna, a nikakor nisem bila že od nekdaj ambiciozno dekle. Sem srednji otrok, imam starejšega brata in mlajšo sestro, tako da sem bila morda bolj kot v ospredju v družini vedno malce v ozadju; nisem prejemala posebne pozornosti, bila sem samostojna, in medtem ko so starši brali bratu in sestri, sem jaz brala sama. To, da sem lahko ambiciozna, da čutim, kako sem nekaj sposobna doseči, sem postopoma spoznala z boksom, po uspehih in s pomočjo trenerja Rudija Pavlina.« Ta ji je med drugim dejal, da naj sanja najvišje in pri tem uživa.
»Preden sem začela boksati, si nikakor nisem mislila, da sem kaj posebnega. Nisem imela višjih ciljev kot biti uspešna v šoli in morda poleg trenirati. A ko začneš osvajati tekme, ko treniraš s fanti in vidiš, da si sposoben prav toliko kot oni, začenjaš slutiti, da lahko posežeš višje. Da lahko prideš daleč. In potem gledaš samo še naprej.«
Ne bodi skrita v kotu
Preden je stopila na oblazinjena tla dvorane za boks, je tri leta trenirala rokomet. Saj ji je bilo všeč, a v njej niso znali ali zmogli prebuditi nekaj več, v resnici je stagnirala. Potem ji je oče predlagal borilne veščine in jo spodbudil, naj se »prebudi« in naj ne bo skrita v kotu, naj stori nekaj, da bo ponosna nase. Potrkala je na vrata boksarske dvorane, saj je bila najbližje njenemu domu. Bilo je srečno naključje. Tako je Ema pred enajstimi leti našla boks in trener je našel dragocen kamen ter ga začel brusiti. Priznava, da je imel veliko srečo.
Na začetku je nad Emo zmajeval z glavo, saj je bila motorično zelo slaba, še s počepi je imela težave. Zdaj so štiričlanska ekipa z imenom Valores pro box team in njihovo delo se vrti okoli Emine profesionalne boksarske poti. Okrog nje so se začeli vrtinčiti tudi občudovanje in spoštovanje iz tujine ter kakšno vabilo za prestop. »Vendar si želim trenirati in tekmovati za domovino; vesela sem, da jo lahko zastopam. Prestopila bi le v skrajnem primeru, če bi mi bila športna pot v Sloveniji onemogočena.«
Čeprav vrhunski trenerji po svetu menijo, da je dobro, če dekleta trenirajo z dekleti – zaradi pridobivanja občutka, je Ema »obsojena« na treninge s fanti. Niti na Balkanu nima primerne partnerice, kaj šele doma.
Na treningih težje kot v ringu
Emin trener v tem vidi prednost, ne slabosti: »Če je punca sposobna trenirati s fanti, ji bo z dekleti še lažje.« In Emi treningi s fanti že enajst let samo krepijo in vlivajo samozavest. »S fanti treniram hitrejšein močnejše udarce in pogosto mi je težje na treningih kot v tekmovalnem ringu. Ampak prav to je eden izmed naših ciljev.«
Čeprav treningi potekajo brez čelade, trener in pomočniki poskrbijo zanjo, na tekmo pa je vrhunsko pripravljena, zato je verjetnost poškodbe zelo majhna. O poškodbah ali nevarnih situacijah sploh ne razmišlja.
Razmišlja pa o kombinatoriki, taktiki, saj v nasprotju z morda prevladujočim mnenjem boks ni samo mahanje z rokami. »Boks naj bi bil po nekih ameriških študijah psihično in fizično eden najzahtevnejših športov. Vsaki ženski bi priporočila, da se preizkusi v rekreativnem boksu. Ob tem se bodo počutile dobro, se znebile stresa, hkrati pa si bodo krepile samozaupanje. Z znanjem te veščine se gotovo počutiš tudi varneje. Veš, da se znaš braniti.«
Garačka
Ema Kozin je pri svojih letih vrhunsko fizično pripravljena in temu sledi tudi psihična pripravljenost. Pri boksu morajo biti dobro ogreti tudi možgani, in slovenska šampionka si jih »razgibava« tudi pri študiju finančne matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. To ni lahek študij, med 70 vpisanimi v prvem letniku so samo štirje opravili vse obveznosti. Matematiko ima preprosto rada, kot tudi to, da je njen urnik napolnjen. Takrat je najučinkovitejša.
Je garačka in dokaz, da se vse da, če se hoče. »Ne smem se zanašati na talent. V vrhunskem športu moraš biti garač, če želiš priti na vrh in tam tudi ostati. To, da imam cilj in strast v življenju, me osmišlja in gotovo se vidim vztrajati na tej poti vsaj še deset let.« Del njene vizije je tudi razbijanje predsodkov o boksu in navdihovanje mladih za šport, saj se bo njihovo življenje z njim gotovo izboljšalo. »Vsakemu, ki morda v življenju ne vidi nekega smisla, bi svetovala, naj poskusi kakšno novo stvar. In šport gotovo pomaga.«
Rada bi tudi, da se začnemo malo bolj približevati reku, da na mladih svet stoji. »Še posebej bi poudarila, da se ob sedanjem pozabljanju na mlade športnike ne zavedamo, kako hitro lahko izgubijo motivacijo. Ob nadaljevanju takega ravnanja se lahko nadejamo, da bomo čez deset let ostali brez vrhunskih športnikov.« Tudi za druga družbena področja pričakuje, da se bodo pomladila in osvežila z mladostno energijo. Več glasu in zaupanja v mlade, to si želi.
Čudakinja s križankami
Eden od družinskih »športov« je reševanje sudokuja. Ema kot enega svojih nenavadnih hobijev navede še reševanje križank. Pravi, da je to za njeno generacijo nekaj precej čudnega. Prav tako uživa ob branju knjig, med katerimi prisega na kriminalke – čez Agatho Christie je pač ni. »Angleški način mi je všeč, ko misliš, da se nič ne dogaja in so vsi navidezno hladni, vendar je prav zaradi tega na koncu še toliko bolj zanimivo.« V knjigi se lahko preprosto izgubi in ni na 18-urni vožnji na tekmo v prav nobeno »pomoč« trenerju. V mlajših letih se je vozila tudi na gasilska tekmovanja, zdaj ne več, a ostaja med gasilci že 14. leto. Gasilstvo je pravzaprav v njeni krvi, saj sta bila gasilca že pradedek in dedek, zdaj oče, brat ter sestra. V Prostovoljnem gasilskem društvu Šmartno ob Savi ni dobila le koristnega znanja (opravila je tudi tečaj za operativno gasilko), temveč gre tudi za povezovanje skupnosti, tkanje prijateljstev. Še doma ne zna biti princeska, saj pogosto pripravi kosilo za vso družino. »Brez filozofiranja, domače in preproste jedi iz tistega, kar je na voljo,« se zasmeje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
